Slovo Nobelovca in arhitekta miru na Severnem Irskem
Velikonočni sporazum je bil eden od političnih vrhuncev devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je kodificiral mir na Severnem Irskem in v zgodovino vpisal ime protestantskega politika, čigar vztrajnost je odigrala ključno vlogo pri premagovanju ovir na poti do končanja več desetletij dolgega etnonacionalističnega konflikta. Ta politik je bil David Trimble, nekdanji prvi severnoirski minister in prejemnik Nobelove nagrade za mir, ki je v ponedeljek po krajši bolezni umrl v 78. letu starosti.
Ob smrti so se mu poklonili tako britanski kot irski politiki in vidni predstavniki unionističnih ter republikanskih strank, ki funkcionirajo znotraj sistema delitve oblasti, ki ga je Trimble pomagal vzpostaviti skupaj z irskim politikom Johnom Humom. Sistem še zdaleč ni popoln, na kar kažejo težave pri oblikovanju nove regionalne vlade, a tudi po četrt stoletja velja za temelj politične ureditve in za garancijo miru na Severnem Irskem.
»David Trimble je s svojo podporo mirovnemu procesu pokazal politiko v njeni najboljši luči. Ko so nekateri v njegovih vrstah nasprotovali sporazumu, ga je podprl. Ko smo potrebovali njegovo pripravljenost, da za mir naredi še dodatno miljo, jo je naredil. Ko je obstajala možnost, da se bo proces brez močnega vodstva sesul, ga je vodil,« je zapisal nekdanji britanski premier Tony Blair. Na velikost Trimblove zapuščine so spomnili tudi njegovi ideološki nasprotniki. Gerry Adams, nekdanji predsednik irske republikanske stranke Sinn Féin, ki je v času konflikta veljala za politično krilo Irske republikanske armade, se je v sporočilu za javnost pokojniku zahvalil za njegovo podporo velikonočnemu sporazumu in politično tveganje, ki ga je s tem sprejel.
Sklenitev sporazuma leta 1998 je bila v marsičem vrhunec njegove politične kariere. V letih, ki so sledila, je vodil prvo severnoirsko regionalno vlado, v kateri sta sodelovali največja probritanska in največja proirska stranka, kmalu zatem pa na volitvah izgubil svoj poslanski mandat v britanskem parlamentu, zaradi česar je odstopil z vrha Ulsterske unionistične stranke. Leta 2006 je postal član lordske zbornice.
Med govorom ob prejetju Nobelove nagrade za mir, ki sta si jo razdelila z Johnom Humom, je občinstvo spomnil, da sta tako unionistična kot republikanska skupnost »imeli dobre razloge za to, da sta se bali druga druge« in da nobena ni povsem nedolžna. »Toda zahvaljujoč našemu močnemu občutku za civilno družbo, verskemu spoznanju, da nihče od nas ni popoln, tisočim ljudi z obeh strani, ki so storili nešteto dobrih dejanj, tradiciji parlamentarne demokracije, zaradi katere paravojaštvo nikoli ni izpodrinilo politike, zahvaljujoč vsem tem posebnim, konkretnim okoliščinam smo se, hvala bogu, izognili breznu, ki je zajelo Bosno, Kosovo, Somalijo in Ruando.«
