Stalin nad indijsko-ameriškim partnerstvom
Indijske dileme: V državi pod Himalajo je nevtralnost sinonim za demokracijo
Odpri galerijo
Indijski premier Narendra Modi je tarča kritik levičarskih strank. FOTO: AFP
»Vladi (premiera) Narendre Modija bi morali dati lekcijo,« je izjavil Stalin, nezadovoljen zaradi polarizacije Indije in spodkopavanja sekularnosti. Gre seveda za M. K. Stalina, novega vodjo Dravidske napredne zveze (Dravida Munnetra Kazhagam – DMK), ki že ima bogato politično kariero, mnogi pa so prepričani, da bo postal novi premier južne indijske zvezne države Tamil Nadu.
Do zdaj je že opravljal naloge župana Čenaja (nekdanjega Madrasa) in prvega namestnika glavnega ministra zvezne države Tamil Nadu, in čeprav je zdaj vodja opozicije, se njegova zvezda šele vzpenja. Res je, da vsaj deloma vzbuja pozornost že s svojim imenom. Rodil se je 1. marca 1953, štiri dni pred smrtjo sovjetskega voditelja Josifa Stalina, po katerem so ga tudi poimenovali, in čeprav nekateri indijski analitiki ugotavljajo, da bi na čelo pomembne države z več kakor 80 milijoni prebivalcev lahko prišel ravno v času, ko je komunizem v Indiji šibkejši kakor kdaj prej, s svojo ostro kritiko Modijeve vlade opozarja, kako zapletena je indijska notranja in zato tudi zunanja politika.
DMK je sicer bolj regionalistična in populistična stranka, vendar se njen program ujema s komunistično ideologijo v točkah, kakršni sta boj za boljši družbeni in politični položaj najnižjih razredov ali nasprotovanje prevladi hinduističnih brahmanov. Kritika M. K. Stalina je usmerjena proti vladajoči stranki Bharatija Džanata (BJP), povezana je tudi z zunanjo politiko že zaradi dileme o tem, ali naj Indija sprejme ponudbo ZDA glede sklenitve strateškega partnerstva za 21. stoletje, s katerim bi se Indija okrepila v primerjavi z vse močnejšo Kitajsko, Washington ne bi več potreboval Pakistana, Indija pa bi se končno oddaljila od Rusije.
Levičarske stranke, kakršna je DMK, bi raje videle, da bi njihova država ohranila nevtralnost na geopolitičnem odru ter da bi tako na domačem kot na zunanjepolitičnem področju imela svojo politiko. Pravzaprav takšno, kakršno je večinoma imela tudi do zdaj. Da obe sili nameravata skleniti tesnejše partnerstvo, bi lahko sklepali že zato, ker bosta prihodnji četrtek končno opravili prvi krog tako imenovanega »dialoga dva plus dva«. Ameriški državni sekretar Mike Pompeo in obrambni minister James Mattis se bosta sestala v New Delhiju z indijsko voditeljico diplomacije Sušmo Svaradž in obrambno ministrico Nirmalo Sitharaman. Med dvojnim dialogom se bodo pogovarjali predvsem o dvostranskem vojaškem sodelovanju, regionalnih vprašanjih, pa tudi o najpomembnejšem razlogu za njihovo medsebojno zbliževanje – o Kitajski in skupnem odzivu na izzive, ki jih povzroča njena rast.
Ko bodo omenili oborožitev oziroma državo, od katere bo Indija kupovala vojaško opremo, bo izpod mize spet pogledovala Rusija. Ne samo zato, ker Indija pravkar prevzema štiri milijarde dolarjev vredno rusko opremo in se pogaja o dodatni, vredni 11 milijard dolarjev, ampak tudi zato, ker prizadevanja New Delhija, ki poskuša obiti sankcije proti Moskvi, pomenijo, da premier Modi daje pomembno sporočilo lokalnim vladam znotraj meja svoje države: da politična neodvisnost demokratične države z največ prebivalci na svetu ni dvomljiva, tudi če sta Indija in Amerika dodatno okrepili medsebojno partnerstvo.
M. K. Stalin iz Tamil Naduja ni edini, ki opozarja na indijsko naklonjenost Sovjetski zvezi in komunizmu na splošno. V zvezni državi Kerala na jugozahodu Indije niso redka moška imena Lenin, Brežnjev, Hruščov ter celo Trocki in Che Guevara pa tudi med ženskami se najde kakšna Pravda in seveda Stalinka.
Sam Stalin, da bi bil paradoks še večji, je bil do Indije zelo zadržan, ko se je še bojevala za samostojnost. Mahatmo Gandija in Džavaharlala Nehruja je imel za »konspiratorja« z imperializmom in zato za »kontrarevolucionarja«, ki se o kompromisni osvoboditvi svoje države dogovarjata s kolonizatorji na račun lastnega ljudstva. Svoj odnos do Indije je spremenil šele na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je bil Nehrujev obisk v Ameriki neuspešen in njegove prošnje, da bi lačni državi poslali hrano, niso uslišali.
Moskva je leta 1951 z New Delhijem sklenila sporazum o menjavi 100.000 ton sovjetskega žita za ustrezno količino indijskih tradicionalnih izdelkov. To so bili časi, ko je bilo naravno, da je M. K. Stalin dobil svoje ime, prav tako kakor M. Lenin, ki je kandidiral kot neodvisen tamilski kandidat na parlamentarnih volitvah leta 2014.
Danes za imeni teh politikov seveda ni treba iskati sledov komunizma, še manj pa preostankov rusofilstva.
M. K. Stalin, denimo, poziva Tamilce, naj svoje otroke poimenujejo s tradicionalnimi tamilskimi imeni. Ko so v zvezni državi na severovzhodu Indije po lokalnih volitvah na začetku letošnjega leta porušili 3,5-metrski kip Lenina in tako pokazali, da se je končalo 25-letno obdobje vladavine Komunistične partije Indije (marksistične) in da je na oblast prišla BJP, so prebivalci začeli protestirati proti Modijevi »žafranizaciji« Indije.
Tako namreč pripadniki nižjih razredov pravijo težnjam širjenja hinduističnega nacionalizma, ki po njihovem mnenju ogroža indijsko demokracijo. Nihče ni demonstriral zaradi Lenina, ampak so demonstrirali zaradi ideološkega preobrata Modijeve vlade. In prav zato Indijci ne bodo podprli zunanjepolitičnega obrata k Ameriki ali h kateri koli drugi sili. Nevtralnost je sinonim za indijsko demokracijo. In konec koncev v Indiji ime nikoli ni samo ime.
Do zdaj je že opravljal naloge župana Čenaja (nekdanjega Madrasa) in prvega namestnika glavnega ministra zvezne države Tamil Nadu, in čeprav je zdaj vodja opozicije, se njegova zvezda šele vzpenja. Res je, da vsaj deloma vzbuja pozornost že s svojim imenom. Rodil se je 1. marca 1953, štiri dni pred smrtjo sovjetskega voditelja Josifa Stalina, po katerem so ga tudi poimenovali, in čeprav nekateri indijski analitiki ugotavljajo, da bi na čelo pomembne države z več kakor 80 milijoni prebivalcev lahko prišel ravno v času, ko je komunizem v Indiji šibkejši kakor kdaj prej, s svojo ostro kritiko Modijeve vlade opozarja, kako zapletena je indijska notranja in zato tudi zunanja politika.
DMK je sicer bolj regionalistična in populistična stranka, vendar se njen program ujema s komunistično ideologijo v točkah, kakršni sta boj za boljši družbeni in politični položaj najnižjih razredov ali nasprotovanje prevladi hinduističnih brahmanov. Kritika M. K. Stalina je usmerjena proti vladajoči stranki Bharatija Džanata (BJP), povezana je tudi z zunanjo politiko že zaradi dileme o tem, ali naj Indija sprejme ponudbo ZDA glede sklenitve strateškega partnerstva za 21. stoletje, s katerim bi se Indija okrepila v primerjavi z vse močnejšo Kitajsko, Washington ne bi več potreboval Pakistana, Indija pa bi se končno oddaljila od Rusije.
Levičarske stranke bi raje videle, da bi Indija ohranila nevtralnost.
Dilema, ali naj Indija sprejme ponudbo ZDA o sklenitvi strateškega partnerstva.
Demonstracije zaradi ideološkega preobrata Modijeve vlade.
Dilema, ali naj Indija sprejme ponudbo ZDA o sklenitvi strateškega partnerstva.
Demonstracije zaradi ideološkega preobrata Modijeve vlade.
Dialog dva plus dva
Levičarske stranke, kakršna je DMK, bi raje videle, da bi njihova država ohranila nevtralnost na geopolitičnem odru ter da bi tako na domačem kot na zunanjepolitičnem področju imela svojo politiko. Pravzaprav takšno, kakršno je večinoma imela tudi do zdaj. Da obe sili nameravata skleniti tesnejše partnerstvo, bi lahko sklepali že zato, ker bosta prihodnji četrtek končno opravili prvi krog tako imenovanega »dialoga dva plus dva«. Ameriški državni sekretar Mike Pompeo in obrambni minister James Mattis se bosta sestala v New Delhiju z indijsko voditeljico diplomacije Sušmo Svaradž in obrambno ministrico Nirmalo Sitharaman. Med dvojnim dialogom se bodo pogovarjali predvsem o dvostranskem vojaškem sodelovanju, regionalnih vprašanjih, pa tudi o najpomembnejšem razlogu za njihovo medsebojno zbliževanje – o Kitajski in skupnem odzivu na izzive, ki jih povzroča njena rast.
Indija. FOTO: Jure Kreft
Ko bodo omenili oborožitev oziroma državo, od katere bo Indija kupovala vojaško opremo, bo izpod mize spet pogledovala Rusija. Ne samo zato, ker Indija pravkar prevzema štiri milijarde dolarjev vredno rusko opremo in se pogaja o dodatni, vredni 11 milijard dolarjev, ampak tudi zato, ker prizadevanja New Delhija, ki poskuša obiti sankcije proti Moskvi, pomenijo, da premier Modi daje pomembno sporočilo lokalnim vladam znotraj meja svoje države: da politična neodvisnost demokratične države z največ prebivalci na svetu ni dvomljiva, tudi če sta Indija in Amerika dodatno okrepili medsebojno partnerstvo.
M. K. Stalin iz Tamil Naduja ni edini, ki opozarja na indijsko naklonjenost Sovjetski zvezi in komunizmu na splošno. V zvezni državi Kerala na jugozahodu Indije niso redka moška imena Lenin, Brežnjev, Hruščov ter celo Trocki in Che Guevara pa tudi med ženskami se najde kakšna Pravda in seveda Stalinka.
Morda bi vas še zanimalo: Največja tovarna bankovcev na svetu
Ko morje reče: »Dovolj mi je!«
Ko morje reče: »Dovolj mi je!«
Proti žafranizaciji Indije
Sam Stalin, da bi bil paradoks še večji, je bil do Indije zelo zadržan, ko se je še bojevala za samostojnost. Mahatmo Gandija in Džavaharlala Nehruja je imel za »konspiratorja« z imperializmom in zato za »kontrarevolucionarja«, ki se o kompromisni osvoboditvi svoje države dogovarjata s kolonizatorji na račun lastnega ljudstva. Svoj odnos do Indije je spremenil šele na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je bil Nehrujev obisk v Ameriki neuspešen in njegove prošnje, da bi lačni državi poslali hrano, niso uslišali.
Moskva je leta 1951 z New Delhijem sklenila sporazum o menjavi 100.000 ton sovjetskega žita za ustrezno količino indijskih tradicionalnih izdelkov. To so bili časi, ko je bilo naravno, da je M. K. Stalin dobil svoje ime, prav tako kakor M. Lenin, ki je kandidiral kot neodvisen tamilski kandidat na parlamentarnih volitvah leta 2014.
Danes za imeni teh politikov seveda ni treba iskati sledov komunizma, še manj pa preostankov rusofilstva.
M. K. Stalin, denimo, poziva Tamilce, naj svoje otroke poimenujejo s tradicionalnimi tamilskimi imeni. Ko so v zvezni državi na severovzhodu Indije po lokalnih volitvah na začetku letošnjega leta porušili 3,5-metrski kip Lenina in tako pokazali, da se je končalo 25-letno obdobje vladavine Komunistične partije Indije (marksistične) in da je na oblast prišla BJP, so prebivalci začeli protestirati proti Modijevi »žafranizaciji« Indije.
Tako namreč pripadniki nižjih razredov pravijo težnjam širjenja hinduističnega nacionalizma, ki po njihovem mnenju ogroža indijsko demokracijo. Nihče ni demonstriral zaradi Lenina, ampak so demonstrirali zaradi ideološkega preobrata Modijeve vlade. In prav zato Indijci ne bodo podprli zunanjepolitičnega obrata k Ameriki ali h kateri koli drugi sili. Nevtralnost je sinonim za indijsko demokracijo. In konec koncev v Indiji ime nikoli ni samo ime.
