Trumpov model?

»Kim Džong Un bo zelo, zelo srečen, če bomo sklenili sporazum,« je ta teden izjavil ameriški predsednik Donald Trump. »Še naprej bo vodil državo, ki bo zelo bogata.« Toda če zavrne ponujeni sporazum o hitri denuklearizaciji, je pojasnil, ga čaka enaka usoda kot libijskega vodjo Gadafija.

Gledano s Trumpovimi očmi je zadeva zelo, zelo preprosta. Ameriški predsednik je v Beli hiši komentiral grožnjo Pjongjanga, da srečanja med njim in severnokorejskim vodjem morda sploh ne bo, ter namig njegovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, da bo »libijski model« razorožitve uporabljen tudi v korejskem primeru.

Bomba za glavo

Ne, so pojasnili v Beli hiši, v procesu denuklearizacije Severne Koreje bodo uporabili »Trumpov model«, ki je na prvi pogled zreduciran na prosto trgovino »bombe za glavo«. Kim se mora razorožiti tako kot Amerika od njega zahteva. V zameno bo dobil politično, varnostno in finančno podporo, s katero bo lahko svojo deželo osebno vodil v novo obdobje gospodarske gradnje.

Zgled za »Trumpov model« bo južnokorejska različica »grdega račka«. Nekoč zaostala, revna in pretežno agrarna država je zrasla v belega laboda z dolgim industrijskim vratom ter močnimi raziskovalnimi in tehnološkimi krili.



Ameriški predsednik se zato še naprej pripravlja na srečanje s Kim Džong Unom, ki je napovedano za 12. junij v singapurskem hotelu Shangri-la. Vendar pa sta dve vprašanji ostali brez odgovora. Ali ni bilo v diplomacijo glede korejskega jedrskega vprašanja vneseno preveč vulgarne trgovine in nič šahovske strategije? Pa tudi, ali je trgovinski kompromis s Kitajsko nujen pogoj za pozitivni izid Trumpovega scenarija denuklearizacije?

Še en »impulziven« Trumpov odziv

Ameriškemu predsedniku zamerijo, da je privolil v srečanje s Kimom »impulzivno« in brez temeljitega premisleka glede posledic neuspelih pogajanj. Zato, pravijo nekateri ameriški kritiki, želi na vsak način poveličevati pomen tega, kar se bo zgodilo 12. junija, ter zanemarja možnost, da se ne bo zgodilo absolutno nič. Morda tudi srečanje ne.

Toda ključno vprašanje je, ali Trump in njegovi svetovalci vedo, kaj točno hoče Kim Džong Un. Vse, kar je namreč dal v trgovinsko formulo »ti meni bombe, jaz tebi državo« kaže na to, da se ameriški predsednik bodisi ne zaveda zahtev Pjongjanga, da ga Washington prizna za jedrsko silo vse do takrat, ko bo tudi sam pripravljen na določen vidik denuklearizacije, bodisi mu je za to vseeno, saj namerava izkoristiti Severno Korejo izključno kot metaforično atomsko bombo v odnosih s Kitajsko.

S tem je povezano vprašanje, kakšna je povezava med kitajsko-ameriškimi trgovinskimi pogajanji v Washingtonu na eni strani ter uspešnim srečanjem med Trumpom in Kimom na drugi strani.

S figo v žepu

Prav tako kakor Severna Koreja v ozadju napovedanega zaprtja jedrske baze v Punggje-riju drži figo v žepu, ker v medijsko odmevnem dogodku ni niti besede o uničenju jedrskega arzenala, tako tudi Kitajska drži figo pod mizo, za katero poteka že drugi krog poskusov, da se izognejo trgovinski vojni. V ozadju obljub, da bo uvozila več blaga iz ZDA ter s tem znižala svoj presežek v blagovni menjavi, ni nobene namere, da spremeni naravo svoje gospodarske ureditve ter s tem trgovinskih odnosov z zunanjim svetom.

Še več, v nekem dejanju tekoče drame bi se lahko izpostavilo, da Trump ne želi menjave režima v Pjongjangu, ampak da bo vztrajal pri spremembi sistema v Pekingu. Jedro težavnih pogovorov o trgovinskih odnosih med ZDA in Kitajsko je prav sprememba pravil igre. Pri tem gre za transparentnost subvencij, vloge države pri poslovanju ter za človekove oziroma delavske pravice. Prav to pa so stebri politične ureditve azijske sile. Trump dobro čuti, da je Kitajska v veliki globalizacijski igri spretno prevzela pozicijo zmagovalca. Zdaj hoče to spremeniti, pa naj bo to s silo ali diplomacijo. Pravzaprav najprej s prvim.

Vsi kompromisi, ki jih hoče skleniti Peking, da bi se izognil trgovinski vojni, so na koncu glede bistva problema nepomembni. To, da je Kitajska ustavila protidumpinško preiskavo ameriškega sirka ter obljubila razširitev seznama ameriških izdelkov, ki jih bo uvozila, je zgolj prikrivanje pravega problema, ki ga lahko zreduciramo na to, komu bo pripadal ostanek 21. stoletja. Možnosti za mir na Korejskem polotoku se bodo bistveno zmanjšale, če se bodo trgovinska pogajanja med dvema največjima gospodarskima velesilama končala brez rezultata. »Trumpov model« – in njegova celotna zunanja politika – je pravzaprav kolač v nastajanju. Ali bo sladek ali grenak, je odvisno od začimb, ki jih bo dodal na koncu.