Žižek: Zahodne sile se igrajo umazane igre

V svojem prepoznavnem, kritičnem slogu se Slavoj Žižek v svojem nedavnem spletnem zapisu loteva tega, kar sam imenuje »temačno obdobje« sodobnega sveta. Ocenjuje, da velike medijske hiše z izbiro besed pogosto »na smešen način mistificirajo« aktualno dogajanje.

Kot primer navaja nedavno ameriško odločitev o sprejemu 59 Burov iz Južne Afrike pod pretvezo, da tam bežijo pred genocidom, medtem ko se, po Žižkovih besedah, »dejanski obsežni genocid v Gazi kvalificira kot (morda pretirana) samoobramba Izraela«. V takšnem ozračju so, kot poudarja, »znaki, ki dajejo upanje, dragocenejši kot kadar koli prej«.

Eden takšnih ključnih dogodkov, ki vliva upanje, je po Žižkovem mnenju soglasna odločitev PKK z dne 12. maja, da sledi nasvetu svojega voditelja Abdullaha Öcalana, ki je v turškem zaporu že več kot dve desetletji, in sproži proces popolne razpustitve organizacije. Žižek oriše zgodovinski lok PKK, ustanovljene leta 1978, ki je bila desetletja vpletena v asimetrično vojskovanje v kurdsko-turškem konfliktu. Izpostavlja pomemben premik v devetdesetih letih, ko je PKK prvotni cilj neodvisne kurdske države zamenjala za prizadevanja za avtonomijo ter večje politične in kulturne pravice Kurdov znotraj Turčije.

Abdullah Öcalan je v turškem zaporu že več kot dve desetletji. FOTO: Orhan Qereman/Reuters

Po Žižkovih besedah pa se PKK v zadnjih desetletjih ni le približala mirni rešitvi; sam Öcalan naj bi se v zaporu intelektualno razvijal, poglabljal v vprašanja feminizma in filozofije, s čimer je PKK postal gibanje, ki je »popolnoma del moderne levice«.

Iranski protesti kot model združenega boja

Učinke te kurdske preusmeritve Žižek povezuje s protesti v Iranu leta 2022, sproženimi po smrti Mahse Amini, mlade Kurdinje. Te proteste označuje za »svetovnozgodovinsko pomembne«, saj so po njegovem mnenju združili različne boje – proti zatiranju žensk, verski represiji, za politično svobodo in proti državnemu terorju – v »organsko enotnost«.

Učinke te kurdske preusmeritve Žižek povezuje s protesti v Iranu leta 2022, sproženimi po smrti Mahse Amini, mlade Kurdinje. FOTO: Julien De Rosa/AFP

Žižek pri tem vleče vzporednice in razlike z zahodnimi feminističnimi gibanji; iranski protesti, v katerih so moški in ženske sodelovali enotno, naj bi se izognili »pastem zahodnega srednjerazrednega feminizma« z neposrednim povezovanjem boja za pravice žensk z bojem proti etničnemu zatiranju, verskemu fundamentalizmu in državnemu terorju. Solidarnost s Kurdi v Iranu je po njegovem mnenju prepoznana kot ključna za doseganje svobode vseh.

Kontekstualizacija oboroženega odpora

Glede očitkov o nasilni preteklosti PKK Žižek argumentira, da je oborožen odpor pogosto nujen začetni korak, da bi bilo določeno gibanje v kasnejših mirovnih pogajanjih sploh resno obravnavano.

Trdi, da »če hočeš, da te jemljejo resno, moraš začeti z grožnjo nasilnega odpora«. Uspeh mirnih rešitev, kot sta bila po njegovem mnenju vzpon Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) v Južni Afriki in gibanje Martina Luthra Kinga v ZDA, pripisuje tudi strahu vladajočih struktur pred morebitno eskalacijo nasilja na strani radikalnejših kril teh gibanj.

Glede očitkov o nasilni preteklosti PKK Žižek argumentira, da je oboroženi odpor pogosto nujen začetni korak, da bi bilo določeno gibanje v kasnejših mirovnih pogajanjih sploh resno obravnavano. FOTO: Stefano Rellandini/AFP

Tako naj bi bila »grožnja oboroženega boja« vpisana v sam rezultat uspešnih pogajanj.

Dekonstrukcija stereotipov in kurdska realnost

Žižek se kritično loteva zahodnih stereotipov o Kurdih kot o »skoraj karikaturno barbarskem narodu«, ki naj bi ga zaznamovali brutalno plemensko vojskovanje, naivna čast in vraževerje. Temu klišeju zoperstavlja svoje izkušnje iz Turčije, kjer je po njegovih opažanjih kurdska manjšina »najmodernejši in sekularni del družbe, na distanci od vsakega verskega fundamentalizma, z razvitim feminizmom«. Pri tem z ironijo zavrača izjavo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da »Kurdi niso angeli«, in dodaja, da so morda prav oni edini angeli v regiji – in ne Izrael in Savdska Arabija, kot meni Trump.

Žižek se kritično loteva zahodnih stereotipov o Kurdih kot o »skoraj karikaturno barbarskem narodu«, ki naj bi ga zaznamovali brutalno plemensko vojskovanje, naivna čast in vraževerje. FOTO: Ozan Kose/AFP

Kurde prikazuje kot »zgledne žrtve geopolitičnih kolonialnih iger«, razdeljene med štiri države, katerih legitimna želja po avtonomiji ni bila v interesu nobene od regionalnih ali globalnih sil. Spomni na Sadamovo uporabo kemičnega orožja proti Kurdom in na kompleksno vlogo Turčije med vzponom Islamske države (Isis), ko naj bi Ankara uradno sicer sodelovala v boju proti Isisu, dejansko pa naj bi njene operacije pogosto ciljale Kurde, ki so bili med najučinkovitejšimi borci proti tej teroristični skupini. Posebej izpostavlja vlogo kurdskih žensk bork, pešmerg.

Kot dokaz sposobnosti Kurdov za samoorganizacijo navaja primer kurdske avtonomne regije v severnem Iraku, ki se je po Sadamovem padcu razvila v relativno stabilno in delujočo entiteto. Še bolj izpostavlja kurdsko enklavo Rožava v severni Siriji, ki jo opisuje kot »edinstven kraj v današnji geopolitični zmešnjavi« in »dejansko obstoječo in dobro delujočo utopijo«, ki je vzniknila, ko so Kurdi dobili priložnost za svobodnejše delovanje. Omenja tudi tamkajšnjo »cvetočo intelektualno skupnost«.

Apel k solidarnosti in kritika zahodne levice

Žižek ne skopari s kritiko na račun dela zahodne levice, ki je menda Kurdom očital taktično zanašanje na ameriško vojaško podporo. Sprašuje, kakšne alternative so imeli Kurdi, ujeti v zapleten preplet interesov Turčije, Sirije, Iraka in Irana, ter ali bi se morali »žrtvovati na oltarju antiimperialistične solidarnosti«.

Žižek ne skopari s kritiko na račun dela zahodne levice. FOTO: Leon Vidic/Delo

Iz tega izhaja njegov osrednji poziv k »polni podpori odporu Kurdov« in k doslednemu obsojanju »umazanih iger, ki jih z njimi igrajo zahodne sile«. Po njegovem mnenju boj Kurdov ni le boj za njihove pravice, temveč boj za prihodnji globalni red in za ohranitev »najdragocenejšega dela evropske zapuščine emancipacije«. Svari, da bo Evropa, če bo Kurde prepustila njihovi usodi, izdala lastne temeljne vrednote in postala »pravi Europastan«.

Öcalan kot Mandela: Simbol mirovne pobude

Primerjava Abdullaha Öcalana z Nelsonom Mandelo služi Žižku kot osrednja metafora za poudarjanje teže in pomena Öcalanove pobude za samorazpustitev PKK. To dejanje vidi kot »avtentično, pogumno dejanje zavezanosti boju za mir«. Ob Öcalanu omeni tudi Marwana Barghoutija kot »palestinskega Mandelo«, ki prav tako že desetletja preživlja v izraelskem zaporu.

Primerjava Abdullaha Öcalana z Nelsonom Mandelo služi Žižku kot osrednja metafora za poudarjanje teže in pomena Öcalanove pobude za samorazpustitev PKK. FOTO: Tolga Uluturk/Reuters

Uspeh Öcalanove pobude je po Žižkovem prepričanju odvisen od odziva turške vlade – ali bo pripravljena na »iskreno proti-gesto«. Zato zaključuje s pozivom k nujnemu in močnemu mednarodnemu pritisku na Turčijo, da bi ta prepoznala in pozitivno odgovorila na ponujeno roko Kurdov.