Ženske, ki so jih Nobelovi odbori spregledali

Minuli teden so podelili Nobelove nagrade in med trinajstimi dobitniki je bila ena sama ženska: Maria Ressa, filipinska novinarka, sodobitnica nagrade za mir. Tudi če preletimo dobitnike minulih let, sploh če se osredotočimo na znanstvene kategorije, je bilo prejemnic bore malo.

Kar nekaj je primerov, ko so Nobelovi komiteji prav nesramno spregledali prispevek znanstvenic. Še danes smo daleč od enakopravnosti spolov, saj – čeprav so enako uspešne – zaslužijo manj, manj jih je tudi na vodilnih mestih. Tu je nekaj žensk, ki bi si zagotovo zaslužile najprestižnejše priznanje za svoje delo.

Nagrado je prejel mentor

Jocelyn Bell Burnell (1943) je leta 1967, ko je bila doktorska študentka na Cambridgeu, odkrila prvi radijski pulzar (PSR B1919+21). To je zelo namagnetena vrteča se nevtronska zvezda, ostanek supernove. Pod znanstveni članek o odkritju se je podpisalo pet avtorjev, prvi navedeni je bil njen mentor Antony Hewish, in on je leta 1974 prejel Nobelovo nagrado za fiziko za odkritje pulzarjev. Tistega leta so nagradili še Martina Ryleja za inovacije v radijski astronomiji.

Številni so kritizirali odločitev Kraljeve švedske akademije za znanost, spet drugi so jih zagovarjali, češ da je bila šele študentka pod okriljem mentorja, a do odkritja se je prebila sama s trdim delom. Pulzarje je zaznala med analizo podatkov radijskega teleskopa na observatoriju Mullard za radijsko astronomijo v Cambridgeu. Tudi sama je leta pozneje povedala, kako je bila v 60. letih znanost rezervirana za moške: »Ljudje so menili, da se znanost dela pod vodstvom moškega, ki je imel pod seboj kopico mlajših zaposlenih, od njih pa se ni pričakovalo, da mislijo, ampak da delajo le, kar jim on naroči.«

Postala je velika zagovornica žensk v znanosti in se je borila za boljše pravice, ves čas pa je imela težave z usklajevanjem zasebnega življenja in kariere, v kateri je bila profesorica na več univerzah in vodja več inštitutov za fiziko oziroma astronomijo. Leta 2018 je prejela denarno zelo bogato, tri milijone dolarjev vredno nagrado breakthrough. Celoten znesek je namenila za pomoč študentom.

Spregledana odkriteljica temne snovi

Astrofizičarka Vera Rubin (1928–2016) se je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja posvetila spiralnim galaksijam in kmalu odkrila, da je v vesolju nekaj, česar si do takrat nihče ni znal predstavljati. Z opazovanji vrtenja galaksij je (s sodelavcem Kentom Fordom) ugotovila razliko med pričakovanimi in dejanskimi podatki ter ponudila prvi dokaz o obstoju temne snovi, ki jo je prvi omenjal Fritz Zwicky v 30. letih prejšnjega stoletja. Nevidna snov ima dovolj gravitacijskega privlaka, da povezuje največje strukture v vesolju.

Sprva so njene ugotovitve zavračali, zdaj pa je temna snov med glavnimi področji raziskav tako v astronomiji kot fiziki osnovnih delcev. Za svoje delo je Rubinova dobila več nagrad, a ne tudi najbolj cenjene Nobelove. Veliko je pripomogla k izboljšanju položaja žensk v znanosti, saj je dekleta spodbujala k študiju naravoslovnih znanosti, številnim je bila tudi mentorica. Sredi šestdesetih je kot prva ženska dobila možnost za delo v observatoriju Palomar v Kaliforniji. Ugotovila je, da so tam stranišča le za moške, zato je z lepilnim trakom na moško figurico prilepila krilo in v observatoriju ustvarila prvo stranišče za ženske. Po njej je poimenovan observatorij (v gradnji) na gori Cerro Pachón v Čilu, ki ima 8,4 metra veliko zrcalo, v desetletnem projektu pregleda neba pa bo zajel na milijarde nebesnih teles.

Niso je omenjali

Avstrijska fizičarka Lise Meitner (1878–1968) je delovala na področju jedrske fizike in je bila ena ključnih igralk pri odkritju jedrske cepitve, a Nobelov komite je z nagrado za kemijo za leto 1944 okitil le njenega tesnega sodelavca Otta Hahna.

Po doktoratu na univerzi na Dunaju se je leta 1907 preselila v Berlin, kjer je začela sodelovati z Hahnom; skupaj sta delala več kot trideset let. Po vzponu nacistov je Meitnerjeva, ki je bila Judinja, leta 1938 pobegnila v Stockholm. A svojemu kolegu je še naprej pošiljala pisma glede raziskav in razvozlavala skrivnosti cepitve jeder. Hahn je sicer opravil večino eksperimentalnega dela, a procesa ni znal razložiti, zato sta Meitnerjeva in njen nečak Otto Frisch spisala teorijo.

Hahn je o odkritju objavljal znanstvene članke brez omembe svoje sodelavke, ta je menda razumela njegove razloge, naj se je zaradi politične situacije v nacistični Nemčiji ne omenja. Poleg vere je bil, kot je ugotovila tudi sama, velik problem njen spol. V pismu prijatelju je zapisala, da je skoraj »kriminalno« biti ženska v znanosti na Švedskem. Kot so zapisali na spletni strani Nobelovih nagrad, je bila Meitnerjeva nominirana za nagrado kar 46-krat, Hahn »le« 39-krat. Poleg drugih uglednih fizikov jo je za nagrado skupaj s Frischem leta 1948 nominiral Hahn. Umrla je leta 1968 v Cambridgeu.

Odkrila, iz česa so zvezde

Fizičarka Cecilia Payne Gaposchkin (1900–1979) je v doktorski tezi leta 1925 objavila, iz česa so narejene zvezde. Preučevala je temperaturo, barvo in ionizacijo Sonca, kar jo je vodilo v odkritje njegove sestave – torej, da je ogromna žareča krogla večinoma iz vodika, drugi element pa je helij.

Idejo so pozdravili številni astronomi tistega časa, ne pa tudi njen mentor Harlow Shapley, direktor observatorija na Harvardu, in Henry Norris Russell z univerze Princeton. Nikakor se nista strinjala z njeno analizo; takrat je namreč veljalo, da so zvezde iz podobnih elementov kot Zemlja. Paynova je zaradi kritik storila celo korak nazaj in poudarjala, da je morda vendarle naredila napako.

A je seveda ni. Nekaj let pozneje je Russell z drugačnimi metodami prišel do enakih ugotovitev. Mlado britansko znanstvenico je v ZDA povabil Shapley, ki pa je njeno zagnanost precej izkoriščal. Njo in njenega moža Sergeja Gaposchkina (ruskega astronoma, ki je iz Evrope pobegnil tik pred drugo svetovno vojno), prav tako zaposlenega na harvardskem observatoriju, je slabo plačeval, zato si nista mogla privoščiti vrtca, njuni trije otroci so se tako pogosto igrali kar na observatoriju, je zapisano v lani izdani biografiji izpod peresa Donovana Moora. S trdim delom je pri 56 letih vendarle prišla do profesorskega mesta na Harvardu, na observatoriju je delala do smrti.

Kolega dobila nagrado, ona pa ne

Fizičarka Chien-Shiung Wu (1912–1997) se je v ZDA iz Kitajske preselila v 40. letih prejšnjega stoletja, kjer je dobila mesto na univerzi Columbia v New Yorku. Sodelovala je pri projektu Manhattan, torej pri sestavljanju atomske bombe. Po vojni je ostala v ZDA in se posvetila fiziki delcev, o katerih je bilo takrat še malo znanega.

Sredi 50. let je s kitajskima kolegoma Tsung-Dao Leejem in Chen Ning Yangom raziskovala skrivnosti parnosti – gre za zakon obnašanja fizikalnih sistemov, denimo atomov, pri zrcaljenju. Wujeva je eksperimentirala z radioaktivnim izotopom kobalt-60 in njegovim razpadom. Trojica je dognala, da se parnost pri šibkih interakcijah (šibka jedrska sila) ne ohranja, kar je bilo v nasprotju s takratnim prepričanjem. Če bi se ohranjala, bi sicer pomenilo, da narava ne loči med smerjo vrtenja delca. Njena kolega sta za odkritje dobila Nobelovo nagrado za fiziko leta 1957.

Delala skupaj, a nagrado je prejel le njen mož

Mikrobiologinja Esther Lederberg (1922–2006) se je rodila v revni družini v Bronxu v New Yorku. Najprej je želela študirati francoščino in književnost ali pa botaniko, a pristala je v biologiji. Bila je pionirka bakterijske genetike, odkrila je lambda bakteriofage, to so virusi, ki napadajo bakterije. A bolj kot ona in njeno delo, čeprav sta sodelovala, je znan njen prvi mož Joshua Lederberg. Poročila sta se že po nekaj mesecih poznanstva, ko ji je bilo 23 let, on je bil star 21 let.

Skupaj sta opravila marsikatero raziskavo in utemeljila metode preučevanja bakterij, ki so v uporabi še danes. Vendar je bil za delo v bakterijski genetiki z Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino leta 1958 nagrajen le Joshua.

Podala ključni dokaz o DNK

Rosalind Franklin (1920–1958) je z rentgenskim posnetkom dvojne vijačnice spremenila biologijo. Za odkritje strukture DNK so si James Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins leta 1962 razdelili Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. Franklinova je bila takrat že pokojna, Nobelove nagrade ne podeljujejo posthumno, a številni ugibajo, ali bi jo sploh dobila ali pa bi jo preprosto spregledali.

Rosalind Franklin, rojena v londonski družini petih otrok, je že v najstniških letih vedela, da bo znanstvenica, čeprav menda to njenemu očetu ni bilo po godu. V vojnem času je raziskovala premog, po vojni pa je odpotovala v Pariz, kjer se je spoznala z rentgensko kristalografijo. Leta 1950 se je vrnila v London, kjer je delala z Wilkinsom. Skupaj z dodiplomskim študentom Raymondom Goslingom je posnela izjemno jasne slike DNK. Maja 1952 je Gosling posnel znamenito fotografijo 51, ki je bila ključen dokaz za potrditev dvojnovijačne strukture. Sočasno sta DNK raziskovala tudi Francis Crick in James Watson, ki je Franklinovo opisoval kot arogantno žensko, ki je skrivala svoje delo. A tega jima je brez njenega dovoljenja ali vednosti pokazal Wilkins, posredoval jima je tudi njene zapiske.

Še danes je na mestu vprašanje, ali so njeno delo preprosto ukradli. Nekateri drugi zgodovinarji dodajajo, da če že ne bi dobila Nobelove nagrade leta 1962, bi jo morala leta 1982 za kemijo. Takrat jo je dobil njen kolega Aaron Klug za razvoj elektronske kristalografije in uporabo te metode pri ugotavljanju zgradbe biološko pomembnih kompleksov beljakovin in nukleinskih kislin. S tem delom je namreč začel pod mentorstvom Franklinove. Jeseni 1956 so ji diagnosticirali raka na jajčnikih. Umrla je 16. aprila 1958, stara 37 let.