Gospodje, ki nikoli niso manjkali na Franji
Prevozili so vse Franje: To je 13 legend, 13 ovekovečenih s Franjinimi medaljami v prav vseh njenih 40-letih.
Odpri galerijo
Legende, poleg so bili od prve do 40. Franje. Začeli so skupaj z Zvonetom Zanoškarjem, tokrat so praznovali skupaj z Gorazdom Penkom. FOTO: Izok Dimic
Vsaka tradicionalna kolesarska prireditev ima svoje legende in Maraton Franja BTC City Ljubljana prav tako ni izjema.
Prva Franja se zdi strašansko daleč, vendar, kot je rekel Aleks Štakul, predsednik KD Rog Ljubljana: »Le kdo se ne bi veselil častitljivega okroglega jubileja naše Franje? Resda čas hitro teče in desetletje sledi desetletju, kot bi upihnil drobcen plamen sveče. Ni jih bilo veliko, ki so ob njenem rojstvu pred štirimi desetletji verjeli, upali, da se bo edinstveni maraton na svetu, tako po množičnosti kot vrhunski organizaciji, ohranil, in vztrajali kljub novim okoliščinam, ki spreminjajo gospodarske razmere, družbene vrednote in vsakdanje življenje.«
Vemo, zgodilo se je 22. julija 1982, okoli 700 kolesarjev, večinoma na navadnih, netekmovalnih kolesih se je zbralo v Tacnu pred policijsko akademijo. Med njimi je bilo kar nekaj tistih, ki smo jih videli tudi to nedeljo.
Da, Maraton Franja BTC City ima svoje legende.
Te legende so Cveto Brenčič, Dušan Dobnikar, Ivan Ertl, Jože Dovžan, Konrad Merlak, Ljubo Dobaj, Bojan Mandeljc, Miha Vidmar, Milovan Plahuta, Roman Blatnik, Andrej Repovš, Ferdinand Vičič in Vinko Grčar.
Nekateri so prevozili veliko, nekateri malo, nekateri so bili samo s srcem zraven.
Povabili smo jih, da nam opišejo svoje spomine na 40 let Franje.
Prevozil sem vse maratone Franja do zdaj, torej 40; od tridesete Franje naprej me kar vsaka naslednja, ki jo odvozim brez okvar in bolečin, nagradi s spoznanjem, da še nisem za odpis. Torej bom vztrajal še naprej. Vsi pošteni Slovenci, ne samo kolesarji, smo lahko upravičeno ponosni na svetovno priznan in spoštovan fenomen, ki sliši na ime: Maraton Franja BTC City Ljubljana!
Kolesaril sem na vseh štiridesetih maratonih Franja in imam veliko prijetnih spominov. Zanimivi so bili predvsem prvi maratoni, ko smo še vozili po makadamskih poteh. Na drugi ali tretji Franji se mi je zdelo, da mi gre kar dobro. Na klancu Kladje sem dohitel poklicnega kolesarja Polončiča, ki se je pogovarjal s kolegom. Tiho sem kolesaril z njima in se veselil svojega uspeha. Čez nekaj minut naju je Polončič pozdravil: »Zdaj pa grem.« Dvakrat je pritisnil na pedale in že ga nisva več videla. Takrat sem spoznal, kako hitri so »profesionalci«. S še večjo vnemo sem nadaljeval kolesarjenje in uspešno prikolesaril na cilj.
Maratoni so dobro organizirani – pohvala vsem, ki se trudijo. Vedno je bil maraton izpeljan brez zapletov. Z veseljem kolesarim in trase so mi všeč, ker so zanimive. Lani sem prekolesaril mali maraton, pot je prijetna in krajša. Če mi bo zdravje dopuščalo, bom gotovo še kolesaril in se maratona udeleževal.
Letos sem se udeležil 40. Franje. V najlepšem spominu mi je ostala prva, o kateri sem še razmišljal, ali bi se je sploh udeležil. Sodelavec Vojko, ki se je prijavil, je moral na nujno pot, pa sem vskočil namesto njega. Seveda je bil maraton naporen, zato pa tudi ostane v nepozabnem spominu – prve ne pozabiš nikoli! Franja je zame obveza do samega sebe in tako bo tudi naprej. V tem trenutku se mi zdi dosegljiva tudi petinštirideseta ali petdeseta udeležba. V življenju so zame cilji zelo pomembni – in to je eden izmed njih.
Ponosen in srečen sem, da mi je uspelo prevoziti daljšo, klasično razdaljo vsakega od devetintrideset do zdaj organiziranih maratonov Franja in tako prispevati kamenček v mozaik tega uspešno organiziranega in izpeljanega športnega dogodka ter dočakati tudi štirideseto izvedbo maratona.
Vesel sem bil vsakega maratona Franja, ki sem ga uspešno zaključil, še posebno takrat, ko ni šlo vse po načrtih (padec, počena zračnica, odlomljena špica, odvit srednji ležaj), zato ne bi poudaril nobenega od njih. V zadovoljstvo mi je bilo, da mi je uspelo izogniti se tudi vsem pastem, zaradi katerih se maratona ne bi mogel udeležiti (morebitna bolezen, poškodba, načrtovanje in usklajevanje poletnih dopustov v službi ...).
Vsak maraton Franja je bil svoja zgodba. Na prvih sem vozil še zelo tekmovalno, se boril za dobro pozicijo že od prvega kilometra dalje, na okrepčevalnih postajah se nisem ustavljal ... Brez krčev ni šlo na nobenem. Na zadnjih maratonih Franja poskušam opazovati naravne lepote na trasi in občudovati prvobitnost narave. Vse bolj sem navdušen nad izvirnostjo nekaterih navijačev ob trasi, najsi bo to v Ljubljani, na Brezovici, na Vrhniki, v Logatcu, v Hotedršici, na Godoviču, v Idriji, v Gorenji vasi, v Škofji Loki, v Valburgi ali v Šmartnem pod Šmarno goro, da omenim le nekatere, in njihovim odzivom. To udeležence maratona spodbuja, da zdržijo do cilja, kjer se spet srečajo in poklepetajo z znanci in prijatelji, nekaj jih žal ni več med nami, ter z novimi navdušenci, kar je vedno nekaj osrečujočega.
O maratonu Franja imam dobro mnenje, zato lahko čestitam organizacijskemu odboru za do zdaj opravljeno delo, saj ni preprosto zagotoviti udeležencem tako pestre vsebine maratonov in maratone tolikokrat spraviti tudi pod streho v zadovoljstvo vseh udeležencev. Čeprav športni dogodek udeležencem gotovo požene kri po žilah, še posebno tista izmed maratonov, ki sta tekmovalnega značaja, udeležencem svetujem, da se zavedajo, da je poudarek pri udeležbi na varnosti kolesarjev, da se vozi po cestnoprometnih predpisih, da je potrebna strpnost in razumevanje med udeleženci maratona, kot je zapisano na spletni strani organizatorja maratona Franja.
Zmagovalci maratona Franja v katerikoli izmed oblik so vsi udeleženci, ki prevozijo maraton, saj večinoma vložijo veliko truda, da ga prevozijo, česar se najbolj zavedajo sami. Glede na navedeno dobi udeleženec zaključne prireditve športnega dogodka včasih občutek, da je na njej nekoliko preveč pozornosti dodeljene razglašanju najboljših tekmovalcev v posamezni kategoriji tekmovalnih maratonov, nekoliko premalo pa drugim udeležencem maratona.
Udeležil sem se vseh dosedanjih maratonov Franja. Kateri mi je ostal v najlepšem spominu, ne bi znal povedati. Ko se pogovarjamo med kolesarji, je kar veliko zgodb, veliko se jih pa tudi pozabi. Spominjam se, ko sem še kolesaril z Rogovim kolesom Senior na pet prestav. Ko sem na vzponu na Kladje v kraju Čeplez pogledal v dolino, je bila cesta še polna kolesarjev za menoj. Zadnja leta pa so ob pogledu v dolino, na istem mestu, za mano samo še posamezni kolesarji. Leta pač naredijo svoje. Maraton Franja mi je všeč, ker je ena redkih prireditev, ki še ohranja spomin in vrednote na NOB. Ne bom pozabil, kako nas je pred skoraj 40 leti v Tacnu nagovorila zdravnica dr. Franja Bidovec, ki je med vojno delala v partizanski bolnišnici v Cerknem. »Vem, da vam ne bo lahko, verjemite, tudi nam ni bilo!« Meni ni bilo nikdar težko …
Seveda sem bil na vseh dosedanjih Franjah, tako da sem letos odpeljal jubilejno 40. Franjo! V vseh teh letih se je nabralo veliko zanimivega. Prva Franja je bila nepozabna, saj je to bil moj začetek kolesarjenja. Prav za prvo Franjo sem si kupil kolo Rog Maraton. V celoti peš sem opravil vzpon na Kladje; nisem bil edini, polovica udeležencev je pešačila, čeprav danes tega ne priznajo radi … Dosežen čas na prvi Franji je še vedno moj najslabši. Kot zanimivost lahko omenim še, da sem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, štirikrat prišel na Franjo iz Dalmacije, z družino smo dopustovali v okolici Zadra. Zvečer sem sedel v avtomobil in čez Liko pedal na plin v Ljubljano.
Potem pa spat in zjutraj na Franjo. Po opravljeni Franji tuširanje, v avtomobil in zvečer sem bil spet pri družini v Dalmaciji. Za Franjo živim!!! Vse celoletno športno udejstvovanje je posvečeno samo tej prireditvi. Organizacija je vrhunska, čeprav je bilo na začetku bolj pristno. Takrat je bila to še rekreativna prireditev, danes pa je dirka. Vendar me to ne bo oviralo, razen če bo kaj z zdravjem, da ne bi mogel končati svoje kolesarske kariere na jubilejni 50. Franji!
Najbolj mi je ostalo v spominu, ko nas je pred startom pozdravila zdravnica Franja z besedami: »Vem, da vam ne bo lahko, verjemite, tudi nam ni bilo!« Prve ne pozabiš nikoli. Franja je dogodek, ki veliko prispeva k športno-rekreativni dejavnosti, saj moraš veliko trenirati vse leto, kar počnem že 40 let.
Sem tudi jubilant, udeleženec vseh dosedanjih maratonov Franja ter pobudnik in organizator sploh prvega srečanja jubilantov maratona Franja leta 2011. Ker organizator ni zbiral in imel podatkov o vseh dotedanjih rednih udeležencih tega maratona, sem se samoiniciativno zakopal v kupe rezultatov, ki sem jih zbiral iz časopisa Delo ter preveril in izluščil takrat še 16 rednih udeležencev. Tistega leta, po dopisu organizatorju in predstavitvi javnosti, so nam po končanem 30. maratonu podelili zaslužena priznanja.
Nekateri dosedanji jubilanti se iz takšnih ali drugačnih vzrokov lani niso pojavili na startu. Žal.
V najlepšem spominu mi je ostala ena od novejših Franj, ko so me prepoznali rekreativni kolesarji iz Italije, kamor sem hodil 15 let na maratone in delal reklamo za Franjo, ter seveda predstavitev in obdaritev nas jubilantov na odru po cilju 35. Franje leta 2016. Hočeš nočeš smo ikone tega maratona, zvestoba maratonu ima tudi simbolni pomen vztrajnosti, nepopustljivosti in prijateljstva. Štirideset let pač ni kar tako.
Sam sem 30 let vozil veliko Franjo, zadnjih deset let pa zaradi predvsem sobotnih tekem in na koncu tudi prebolevanja poškodb le še malo Franjo. Še ena anekdota je starejšega datuma, še iz ene prvih Franj, ko je bil start v Tacnu. Skupina kolesarjev smo se peljali skozi naselje, ko so ljudje hodili od nedeljskega bogoslužja in zavzeli pol ceste, pa sem vodilni v skupini zakričal »biiiiippp«, nakar je neka ženica zavpila: »Kva pa norite, rajši bi šli k maši?!«
Da nisem izpustil svoje ljube Franje, sem pred leti prekinil letni dopust na Malem Lošinju, zgodaj zjutraj šel na trajekt, odkolesaril 156 kilometrov in se popoldne z družino že namakal v morju. Ker sem vse dobro načrtoval, me niso nič pogrešali. Sem 40 let zvest kolesarstvu, za mano je več kot 1500 startov tako na kolesarskih maratonih kot drugih tekmah in imam več kot 930 prigaranih medalj.
Prva Franja se zdi strašansko daleč, vendar, kot je rekel Aleks Štakul, predsednik KD Rog Ljubljana: »Le kdo se ne bi veselil častitljivega okroglega jubileja naše Franje? Resda čas hitro teče in desetletje sledi desetletju, kot bi upihnil drobcen plamen sveče. Ni jih bilo veliko, ki so ob njenem rojstvu pred štirimi desetletji verjeli, upali, da se bo edinstveni maraton na svetu, tako po množičnosti kot vrhunski organizaciji, ohranil, in vztrajali kljub novim okoliščinam, ki spreminjajo gospodarske razmere, družbene vrednote in vsakdanje življenje.«
Vemo, zgodilo se je 22. julija 1982, okoli 700 kolesarjev, večinoma na navadnih, netekmovalnih kolesih se je zbralo v Tacnu pred policijsko akademijo. Med njimi je bilo kar nekaj tistih, ki smo jih videli tudi to nedeljo.
Da, Maraton Franja BTC City ima svoje legende.
Te legende so Cveto Brenčič, Dušan Dobnikar, Ivan Ertl, Jože Dovžan, Konrad Merlak, Ljubo Dobaj, Bojan Mandeljc, Miha Vidmar, Milovan Plahuta, Roman Blatnik, Andrej Repovš, Ferdinand Vičič in Vinko Grčar.
Nekateri so prevozili veliko, nekateri malo, nekateri so bili samo s srcem zraven.
Povabili smo jih, da nam opišejo svoje spomine na 40 let Franje.
Andrej Repovš
Prevozil sem vse maratone Franja do zdaj, torej 40; od tridesete Franje naprej me kar vsaka naslednja, ki jo odvozim brez okvar in bolečin, nagradi s spoznanjem, da še nisem za odpis. Torej bom vztrajal še naprej. Vsi pošteni Slovenci, ne samo kolesarji, smo lahko upravičeno ponosni na svetovno priznan in spoštovan fenomen, ki sliši na ime: Maraton Franja BTC City Ljubljana!
Milovan Plahuta
Kolesaril sem na vseh štiridesetih maratonih Franja in imam veliko prijetnih spominov. Zanimivi so bili predvsem prvi maratoni, ko smo še vozili po makadamskih poteh. Na drugi ali tretji Franji se mi je zdelo, da mi gre kar dobro. Na klancu Kladje sem dohitel poklicnega kolesarja Polončiča, ki se je pogovarjal s kolegom. Tiho sem kolesaril z njima in se veselil svojega uspeha. Čez nekaj minut naju je Polončič pozdravil: »Zdaj pa grem.« Dvakrat je pritisnil na pedale in že ga nisva več videla. Takrat sem spoznal, kako hitri so »profesionalci«. S še večjo vnemo sem nadaljeval kolesarjenje in uspešno prikolesaril na cilj.
Maratoni so dobro organizirani – pohvala vsem, ki se trudijo. Vedno je bil maraton izpeljan brez zapletov. Z veseljem kolesarim in trase so mi všeč, ker so zanimive. Lani sem prekolesaril mali maraton, pot je prijetna in krajša. Če mi bo zdravje dopuščalo, bom gotovo še kolesaril in se maratona udeleževal.
Ljubo Dobaj
Letos sem se udeležil 40. Franje. V najlepšem spominu mi je ostala prva, o kateri sem še razmišljal, ali bi se je sploh udeležil. Sodelavec Vojko, ki se je prijavil, je moral na nujno pot, pa sem vskočil namesto njega. Seveda je bil maraton naporen, zato pa tudi ostane v nepozabnem spominu – prve ne pozabiš nikoli! Franja je zame obveza do samega sebe in tako bo tudi naprej. V tem trenutku se mi zdi dosegljiva tudi petinštirideseta ali petdeseta udeležba. V življenju so zame cilji zelo pomembni – in to je eden izmed njih.
Jože Dovžan
Ponosen in srečen sem, da mi je uspelo prevoziti daljšo, klasično razdaljo vsakega od devetintrideset do zdaj organiziranih maratonov Franja in tako prispevati kamenček v mozaik tega uspešno organiziranega in izpeljanega športnega dogodka ter dočakati tudi štirideseto izvedbo maratona.
Vesel sem bil vsakega maratona Franja, ki sem ga uspešno zaključil, še posebno takrat, ko ni šlo vse po načrtih (padec, počena zračnica, odlomljena špica, odvit srednji ležaj), zato ne bi poudaril nobenega od njih. V zadovoljstvo mi je bilo, da mi je uspelo izogniti se tudi vsem pastem, zaradi katerih se maratona ne bi mogel udeležiti (morebitna bolezen, poškodba, načrtovanje in usklajevanje poletnih dopustov v službi ...).
Legende maratona; kolesarji, ki so prevozili vse Franje, so se zbrali tudi na svečani tiskovni konferenci pred 40. ponovitvijo prireditve. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Vsak maraton Franja je bil svoja zgodba. Na prvih sem vozil še zelo tekmovalno, se boril za dobro pozicijo že od prvega kilometra dalje, na okrepčevalnih postajah se nisem ustavljal ... Brez krčev ni šlo na nobenem. Na zadnjih maratonih Franja poskušam opazovati naravne lepote na trasi in občudovati prvobitnost narave. Vse bolj sem navdušen nad izvirnostjo nekaterih navijačev ob trasi, najsi bo to v Ljubljani, na Brezovici, na Vrhniki, v Logatcu, v Hotedršici, na Godoviču, v Idriji, v Gorenji vasi, v Škofji Loki, v Valburgi ali v Šmartnem pod Šmarno goro, da omenim le nekatere, in njihovim odzivom. To udeležence maratona spodbuja, da zdržijo do cilja, kjer se spet srečajo in poklepetajo z znanci in prijatelji, nekaj jih žal ni več med nami, ter z novimi navdušenci, kar je vedno nekaj osrečujočega.
O maratonu Franja imam dobro mnenje, zato lahko čestitam organizacijskemu odboru za do zdaj opravljeno delo, saj ni preprosto zagotoviti udeležencem tako pestre vsebine maratonov in maratone tolikokrat spraviti tudi pod streho v zadovoljstvo vseh udeležencev. Čeprav športni dogodek udeležencem gotovo požene kri po žilah, še posebno tista izmed maratonov, ki sta tekmovalnega značaja, udeležencem svetujem, da se zavedajo, da je poudarek pri udeležbi na varnosti kolesarjev, da se vozi po cestnoprometnih predpisih, da je potrebna strpnost in razumevanje med udeleženci maratona, kot je zapisano na spletni strani organizatorja maratona Franja.
Zmagovalci maratona Franja v katerikoli izmed oblik so vsi udeleženci, ki prevozijo maraton, saj večinoma vložijo veliko truda, da ga prevozijo, česar se najbolj zavedajo sami. Glede na navedeno dobi udeleženec zaključne prireditve športnega dogodka včasih občutek, da je na njej nekoliko preveč pozornosti dodeljene razglašanju najboljših tekmovalcev v posamezni kategoriji tekmovalnih maratonov, nekoliko premalo pa drugim udeležencem maratona.
Konrad Merlak
Udeležil sem se vseh dosedanjih maratonov Franja. Kateri mi je ostal v najlepšem spominu, ne bi znal povedati. Ko se pogovarjamo med kolesarji, je kar veliko zgodb, veliko se jih pa tudi pozabi. Spominjam se, ko sem še kolesaril z Rogovim kolesom Senior na pet prestav. Ko sem na vzponu na Kladje v kraju Čeplez pogledal v dolino, je bila cesta še polna kolesarjev za menoj. Zadnja leta pa so ob pogledu v dolino, na istem mestu, za mano samo še posamezni kolesarji. Leta pač naredijo svoje. Maraton Franja mi je všeč, ker je ena redkih prireditev, ki še ohranja spomin in vrednote na NOB. Ne bom pozabil, kako nas je pred skoraj 40 leti v Tacnu nagovorila zdravnica dr. Franja Bidovec, ki je med vojno delala v partizanski bolnišnici v Cerknem. »Vem, da vam ne bo lahko, verjemite, tudi nam ni bilo!« Meni ni bilo nikdar težko …
Dušan Dobnikar
Seveda sem bil na vseh dosedanjih Franjah, tako da sem letos odpeljal jubilejno 40. Franjo! V vseh teh letih se je nabralo veliko zanimivega. Prva Franja je bila nepozabna, saj je to bil moj začetek kolesarjenja. Prav za prvo Franjo sem si kupil kolo Rog Maraton. V celoti peš sem opravil vzpon na Kladje; nisem bil edini, polovica udeležencev je pešačila, čeprav danes tega ne priznajo radi … Dosežen čas na prvi Franji je še vedno moj najslabši. Kot zanimivost lahko omenim še, da sem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, štirikrat prišel na Franjo iz Dalmacije, z družino smo dopustovali v okolici Zadra. Zvečer sem sedel v avtomobil in čez Liko pedal na plin v Ljubljano.
Potem pa spat in zjutraj na Franjo. Po opravljeni Franji tuširanje, v avtomobil in zvečer sem bil spet pri družini v Dalmaciji. Za Franjo živim!!! Vse celoletno športno udejstvovanje je posvečeno samo tej prireditvi. Organizacija je vrhunska, čeprav je bilo na začetku bolj pristno. Takrat je bila to še rekreativna prireditev, danes pa je dirka. Vendar me to ne bo oviralo, razen če bo kaj z zdravjem, da ne bi mogel končati svoje kolesarske kariere na jubilejni 50. Franji!
Kolesarskim junakom Franje sta čestitala tudi Jože Mermal in Aleks Štakul. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Cveto Brenčič
Najbolj mi je ostalo v spominu, ko nas je pred startom pozdravila zdravnica Franja z besedami: »Vem, da vam ne bo lahko, verjemite, tudi nam ni bilo!« Prve ne pozabiš nikoli. Franja je dogodek, ki veliko prispeva k športno-rekreativni dejavnosti, saj moraš veliko trenirati vse leto, kar počnem že 40 let.
Roman Blatnik
Sem tudi jubilant, udeleženec vseh dosedanjih maratonov Franja ter pobudnik in organizator sploh prvega srečanja jubilantov maratona Franja leta 2011. Ker organizator ni zbiral in imel podatkov o vseh dotedanjih rednih udeležencih tega maratona, sem se samoiniciativno zakopal v kupe rezultatov, ki sem jih zbiral iz časopisa Delo ter preveril in izluščil takrat še 16 rednih udeležencev. Tistega leta, po dopisu organizatorju in predstavitvi javnosti, so nam po končanem 30. maratonu podelili zaslužena priznanja.
Nekateri dosedanji jubilanti se iz takšnih ali drugačnih vzrokov lani niso pojavili na startu. Žal.
V najlepšem spominu mi je ostala ena od novejših Franj, ko so me prepoznali rekreativni kolesarji iz Italije, kamor sem hodil 15 let na maratone in delal reklamo za Franjo, ter seveda predstavitev in obdaritev nas jubilantov na odru po cilju 35. Franje leta 2016. Hočeš nočeš smo ikone tega maratona, zvestoba maratonu ima tudi simbolni pomen vztrajnosti, nepopustljivosti in prijateljstva. Štirideset let pač ni kar tako.
Sam sem 30 let vozil veliko Franjo, zadnjih deset let pa zaradi predvsem sobotnih tekem in na koncu tudi prebolevanja poškodb le še malo Franjo. Še ena anekdota je starejšega datuma, še iz ene prvih Franj, ko je bil start v Tacnu. Skupina kolesarjev smo se peljali skozi naselje, ko so ljudje hodili od nedeljskega bogoslužja in zavzeli pol ceste, pa sem vodilni v skupini zakričal »biiiiippp«, nakar je neka ženica zavpila: »Kva pa norite, rajši bi šli k maši?!«
Da nisem izpustil svoje ljube Franje, sem pred leti prekinil letni dopust na Malem Lošinju, zgodaj zjutraj šel na trajekt, odkolesaril 156 kilometrov in se popoldne z družino že namakal v morju. Ker sem vse dobro načrtoval, me niso nič pogrešali. Sem 40 let zvest kolesarstvu, za mano je več kot 1500 startov tako na kolesarskih maratonih kot drugih tekmah in imam več kot 930 prigaranih medalj.
