Martin Krašek: Kolesarke si zaslužijo veliko spoštovanja
Končal je fakulteto za šport. V trenerske vode ga je speljal športni način življenja, za katerega je odgovorna sestra, ter študij in prigovarjanje velikega triatlonskega entuziasta Mitje Morija.
Ob zaključku študija se je usmeril v kondicijsko treniranje. To je pomenilo le nadaljevanje njegove trenerske poti, ki jo je začel že takoj v prvem letniku fakultete.
V Triatlonskem klubu Ljubljana so potrebovali nekoga, ki bi vodil plavalne treninge. Kot nekdanji vaterpolist in študent fakultete za šport je ustrezal tem merilom in zagrabil priložnost.
To je bila potem odskočna deska za nadaljnje izobraževanje v trenerskem smislu ob hkratnem združevanjem z delom na terenu oziroma prakso.
Kaj je tisto, kar se vam zdi pri trenerskem poklicu najbolj vznemirljivo? Kaj vam je najbolj in kaj najmanj všeč?
Najbolj vznemirljivi so trenutki pred začetkom tekmovanja, ko kot trener v prsih čutiš utrip srca, in ne glede na to, kako si se s športnikom pripravljal na ta dan, ne moreš napovedati končnega rezultata. Všeč mi je opravljati tako raznovrstno delo, ob katerem mi ni nikoli dolgčas, še posebno ker sem obkrožen z mladimi športniki, ki jim je šport blizu. Hkrati pa je to morda tudi največji minus, saj se kot trener težko odklopim od tega, kar počnem, ter si vzamem čas zase in zdaj po novem za družino.
Kako se je zgodilo, da ste prevzeli mlade kolesarke?
Povabil me je Gorazd Penko. V Kolesarskem društvu Rog so po več letih ukvarjanja z dekleti na nižji ravni leta 2014 ustanovili prvo profesionalno žensko kolesarsko ekipo v Sloveniji. Povečalo se je zanimanje za žensko kolesarstvo in Gorazd Penko je na Mestni občini Ljubljana izboril sofinanciranje trenerja za razvoj ženskega kolesarskega podmladka. In tako sem po spletu okoliščin zasedel to mesto in še zdaj, že osmo leto, delam z mladimi kolesarkami.
Kako bi opisali dekleta, ki se kot mlade kolesarke trudijo tudi v tekmovalnem smislu?
Za dekleta, ki se odločijo za tekmovalno kolesarstvo, lahko rečem le, da si zaslužijo spoštovanje. V Sloveniji jih je v primerjavi s fanti veliko manj, zato nimajo svojega tekmovalnega sistema in so vedno nekako v podrejenem položaju oziroma potisnjene na stran. Prav tako ima njihova pot do najvišje ravni veliko večje vrzeli in ni jasna.
Prvi pogoj za dobro kolesarko so gotovo same fiziološke sposobnosti, ki so med največjimi omejitvenimi dejavniki v vzdržljivostnem športu. Po drugi strani pa kolesarstvo zahteva kar nekaj specifičnih sposobnosti, kot so vožnja v skupini, predvidevanje in tekmovalna inteligenca. Vse to skupaj poleg osebnostnih lastnosti na koncu predstavlja celostno sliko tekmovalkinega potenciala, ki ga lahko ocenimo šele med samim tekmovanjem. To tekmovanje pa mora biti prilagojeno dekletom, dober primer so italijanske dirke, kjer je na startu tudi več kot sto kolesark. Na koncu so mednarodna tekmovanja tista, ki o potencialu kolesark povedo največ, saj je konkurenca najbolj realna.
Na kaj ste pri vas kot trenerju ponosni in česa bi si želeli več?
Težko rečem, da sem ponosen, lahko pa rečem, da mlade kolesarke poleg treniranja za rezultat poskušam učiti tudi za življenje in jim privzgojiti šport med osebnostne vrednote. Želel bi si več priložnosti za izobraževanje ter sodelovanje z drugimi strokami, ki bi pripomogle k boljšemu delovanju ženskega trenažnega procesa.
Kakšen pa je vaš pogled na slovenski kolesarski trenerski svet – je dobro organiziran, je dovolj razumljen in dovolj podprt, si želite karkoli tudi kako drugače?
Na papirju je slovenski trenerski svet zelo velik, a na žalost na terenu bolj ali manj srečuješ isto peščico trenerjev. V veliko primerih vajeti še vedno drži v rokah stara garda, ki jih po toliko letih truda in odrekanja težko izpusti. Po eni strani je po mojem mnenju to posledica tega, da je danes nemogoče najti mlad, zagnan in zanesljiv trenerski kader, ki bi se popolnoma predal temu včasih »časovno in finančno nehvaležnemu« poklicu. Zdi se mi, da je mišljenje mladih zdaj preveč v oblakih, hkrati pa se brez vsakršnih izkušenj in predhodnega dela merijo previsoko in si bolj kot dela želijo čim lagodnejše življenje.
Kaj je bistvena značilnost uspešnega trenerja in kaj uspešnega trenerja žensk?
Odvisno, kaj predstavlja uspeh. Če govorimo o vrhunskem športu, kjer je glavni oziroma edini cilj rezultat, potem mora biti trener precej brezkompromisen, velikokrat čustveno distanciran in strog. Seveda so tu še znanje, organizacijske sposobnosti, izkušnje … A vrhunski šport je krut.
Uspešen trener mladih pa mora biti najprej človek, ki je športniku vzor. Krmariti mora nekje med vlogo starša, prijatelja in vzgojitelja. Zelo pomembna je empatija in to, da ostaneš v koraku s časom mladostniškega dogajanja oziroma s tem, kaj je v določenem trenutku »in«. Tako te športniki vzamejo za svojega, ti zaupajo, ravno to pa je tisto ključno za dobro delo. Pri dekletih je še pomembneje, da trener razume biološko ozadje razvoja ter jih s svojim znanjem tako lahko vodi skozi kritično obdobje pubertete, ko se povsod pojavljajo dvomi, nizka samopodoba ter primerjanje z vrstniki in vrstnicami. Prav tako mora imeti trener veliko bolj prilagodljiv in širok spekter predstavljanja informacij in komunikacije.
