Matic Šmon: Slovenija ima kolesarsko prihodnost - na velodromu
Opazili smo ga na državnem prvenstvu v dirkališčnem kolesarstvu v Češči vasi, ki je potekalo prejšnji konec tedna. Bil je del moštva kolesarskega kluba Kranj. Videlo se je, da nasveti švigajo v vse smeri, skupaj s kranjskim trenerjem so tekmovalci domov odnesli kup medalj.
Matic Šmon je v preteklosti tekmoval na velodromih po celi Evropi. Na pripravah je bil celo v Trinidadu in Tobagu, ki je bil takrat pistaška meka. Njegova športna pot je izjemno zanimiva. Iz cestnega kolesarja ljubljanske Astre se je prelevil v pistaša, ki je tekmoval in tudi osvajal točke svetovnega pokala na velodromih. Bil je samorastnik, ki ga je v Italiji treniral olimpijski prvak v dirkališčnem kolesarstvu. Trenutno se preživlja kot maser in sport performance treningi. Njegovi varovanci so osvojili že šest olimpijskih medalj in kopico medalj s svetovnih in evropskih prvenstev, prav tako redno sodeluje za našim najboljšim ultra kolesarjem Markom Balohom.
Odkar ima slovensko kolesarstvo pokrito dirkališče v Češči vasi se o tej izjemno zanimivi disciplini vse bolj govori. Plani so veliki, vendar se še ne uresničujejo. Nastala naj bi velodromska reprezentanca, ki bi imela jasen cilj v prihodnosti - postati olimpijska ekipa. Vendar, najprej je treba izbrati selektorja, ki bi bil na čelu strokovne ekipe, ki bi skrbela za tekmovalce. Na pravkar minulem državnem prvenstvu je bilo videti, da so slovenski kolesarji še daleč od cilja. Ampak se premika in nekateri mladeniči so ta šport zelo vzljubili. To se je videlo na njihovih predstavah na ovalnem lesu, dolgem 250 metrov.
»Če je le možno, se redno udeležujem tekmovanj državnega prvenstva na velodromu vsaj kot gledalec, saj me zanima kaj se v tej smeri dogaja v Sloveniji.« Je najin pogovor začel Matic Šmon.
Kljub temu da ni nikoli tekmoval za kranjski kljub se na nek način počuti njihov in z veseljem priskoči na pomoč, kadar ga potrebujejo, najsibodi z raznimi nasveti, treningi kot tudi na njihovih tekmovanjih.
»S sodelovanjem pri treningih za velodromska tekmovanja smo začeli že v času, ko sta bila v klubu trenerja Marko Polanc in Miran Kavaš. Z Matjažem Zevnikom zdajšnjim trenerjem članov in direktorjem kluba pa sva nekako povezana še iz tekmovalnih dni in nekako ne čudi, da medsebojno spoštovanje in sodelovanje še obstaja. Verjetno je moje poznavanje piste ter tudi izkušnje in rezultati zaradi sodelovanja s športniki in reprezentancami tudi v drugih športih razlog za zaupanje. Običajno z mojim sodelovanjem dosežemo najmanj to kar se od nas pričakuje.«
Letos so sicer imeli v planu bolj podrobne priprave tekmovalcev za državno prvenstvo na velodromu, a je sprememba datuma prvenstva prekrižala načrte. Zato je bil s fanti le na eni cestni dirki v Italiji, enem cestnem treningu, enem treningu na dirkališču z U23 le dva dni pred tekmovanjem. Vse podrobnosti, tehniko, trike ... so morali obdelati sproti na samem prvenstvu. V dobri navezi s trenerjem Nacetom Korošcem, ter poslušnostjo kranjskih kolesarjev so se z dvignjenimi glavami vrnili domov.
»Moje mnenje je, da si prav vsi fantje zaslužijo oceno odlično zagotovo pa je še veliko rezerv in možnosti za napredek in izboljšave.« Je povedal Šmon.
Kakšen je vaš pogled na velodrom v Češči vasi?
Velodrom je izredna pridobitev za kolesarstvo v Sloveniji. Ne le kot korak naprej za razvoj dirkališčnega kolesarstva, ampak tudi kot odlično dopolnilo cestnemu kolesarstvu. Ogromno najboljših kolesarskih asov je namreč začelo prav na dirkališčih in kot vemo, je precej njih sočasno, na največjih tekmovanjih, kot so olimpijske igre ali svetovna prvenstva, osvajalo in osvaja medalje in rekorde.
Naš velodrom je kvalitetna pridobitev s pravimi nakloni in nakloninami, a žal zaradi atletske steze in s tem neustrezne izletne cone, ne ustreza zahtevam za organizacijo največjih svetovnih tekmovanj. O sami hitrosti podlage ne morem govoriti, saj steze nisem preizkusil, zagotovo pa spada med hitrejše.
Kako bi komentirali dogajanje na državnem prvenstvu? Okrnjena udeležba ali pač, tako je dejstvo.
Iskreno sem od državnega prvenstva pričakoval manj in bil zelo pozitivno presenečen nad samo organizacijo. Mislim, da je bilo to najboljše prvenstvo, kar sem jih osebno doživel. Zato vse pohvale Urošu Šilarju, ki je vse skupaj organiziral. Bilo je sicer nekaj manjših sodniških napak, ki pa jih ob neizkušenosti sodniške ekipe ne moremo in ne smemo očitati. Glede na to, da se je napredek poznal iz dneva v dan, tako pri tekmovalcih, kot pri sodnikih, mislim, da bomo z več tekmovanji pridobili zelo kvaliteten kader, ki bo kos največjim tekmovanjem.
Glede udeležbe je mogoče malce nerodno izbran datum prvenstva, morda malce to, da dirkališčno kolesarstvo med slovenskimi kolesarji ni ravno prioriteta. Dejstvo pa je, da je stanje vzpodbudno. Pokazal se je velik napredek vseh nastopajočih hkrati pa že izstopa nekaj imen, ki bi s pravilnim pristopom in sistemskim delom lahko dosegalo vidne rezultate tudi na mednarodni sceni.
Kaj bi storili, če bi bili odgovorni za velodrom, če bi bil selektor ali trener?
Zanimivo vprašanje ... pri razvoju dirkališčnega kolesarstva pri nas sem želel sodelovati že takoj po moji predčasno zaključeni karieri, sploh ker smo ravno v tistem času dobili prvo pravo dirkališče, ki je žal tako neslavno končalo na odpadu. Tudi zato redno spremljam dogajanja in premlevam, kaj in kako bi speljal stvari, da ne bi imeli le občasnih samostojnih padalcev in borcev, ki si pot na mednarodno sceno utirajo in plačujejo sami.
Zavedati se moramo, da smo kljub vidnemu napredku velik korak za najboljšimi in delo bodočega vodje, selektorja in/ali trenerja za velodrom ne bo mačji kašelj. Potrebno je vzpostaviti delovanje in strukturo reprezentance, ob katerem je nujno zelo dobro sodelovanje z vsemi klubi in predvsem usmerjenost v mlajše generacije. Menim da imamo potencial in realne možnosti, da v Parizu 2024 nastopi tudi slovenski kolesar in to bi bil moj glavni kratkoročni cilj.
Seveda je za to nujna vzpostavitev delovanja reprezentance, ki s treningi in tekmovanji mora vzpostaviti bazo tekmovalcev, med katerimi se izlušči tiste najboljše in upam, najde tudi potenciale za največja tekmovanja na dirkališču. Trenutno je v mednarodnem merilu največji potencial za Omnium in discipline s skupinskim štartom (scratch race, elimination race, points race), zanimivo bi bilo videti kako bi se naši tekmovalci izkazali v Madisonu. Po mojem mnenju je bila to ena najzanimivejših dirk prvenstva.
Žal trenutno na vidiku še ni primernega orjaka in šprinterja za 200m, trenutno zaostajamo preveč tudi v disciplini kronometer na 1000 metrov, da o zasledovalnih vožnjah - tako posamičnih kakor tudi ekipnih sploh ne govorim. Kratkoročno zagotovo nimamo možnosti tudi v disciplini Keirin, a kot rečeno je ob teh kratkoročnih ciljih potrebno vzpostaviti dolgoročni načrt in delo s katerih se lahko pojavijo tekmovalci, ki so zaradi svojih telesnih predispozicij izpadali v cestnem kolesarstvu, a so potenciali in bodoči zmagovalci prav v naštetih disciplinah.
Osebno bi torej vzpostavil delo z vsemi zainteresiranimi tekmovalci ob tem pa podrobneje in obširnejše treniral z nekaj izbranimi tekmovalci. Po videnem na prvenstvu bi trenutno v ožji izbor uvrstil štiri morda pet imen v širši izbor pa deset do dvanajst imen. Veseli me dejstvo, da najbolj izstopajo kolesarji mlajših kategorij. Najbolj me je navdušil mladi Žak Eržen iz Novega mesta. Kot mlajši mladinec se je kosal s člani, elitno konkurenco. Tega ne vidiš na vsakem prvenstvu. Odlični so bili še Matevž Govekar, ki je zame ogromen potencial, pa mladi Jaka Špoljar, Luka Ziherl. Potem še mladi val z Natanom Gregoričem na čelu, Galom Glivarjem, Maksom Cvjetičaninom, Anžetom Skokom, mladima Janom Lešnikom in Erzamom Veljavcem ... in še koga sem verjetno spregledal ... Vsi ti fantje imajo voljo za dirkališčno kolesarstvo, to se vidi že od daleč.
Bomo kdaj videli Slovence na olimpijskem velodromu?
Da! Prepričan sem, da že v Parizu 2024 in menim, da ne bomo zgolj sodelovali.
