Pogovor z najhitrejšim slovenskim kolesarjem
Ne samo slovensko, ampak svetovno kolesarstvo govori samo o Pogačarju in Rogliču. Prav je tako, saj sta prvi in tretji na svetovni jakostni lestvici.
V Sloveniji skoraj nič ne vemo o mladinskem kolesarskem pogonu, šele spoznavamo ciklokros, komaj vemo, kaj je BMX, sprašujemo se, kaj se dogaja z gorskim kolesarstvom, veliko pa vemo o ultra kolesarstvu, skoraj nič pa o dirkališčnem. V Češči vasi imamo odlično, čisto novo pokrito dirkališče, velodrom po domače, a o tem športu ne vemo skoraj nič.
Peščica nas ve, da je bilo državno prvenstvo, na katerem pa nismo videli zvenečih imen slovenskega kolesarstva. Normalno, zakaj pa bi jih, saj je vendar to čisto drugačen šport, čeprav uporabljajo kolesa s krivimi balancami. Ampak ta kolesa nimajo zavor ...
K pogovoru smo povabili prvo zvezdo minulega državnega prvenstva in po novem tudi najhitrejšega Slovenca na kolesu Eda Žalarja.
Na velodromu ste šele dve leti. Dve medalji na državnem prvenstvu v dirkališčnem kolesarstvu in to pri 46-letih, ste zadovoljni?
Tudi ob mojem instinktivnem pričakovanju občutka zadovoljstva, tega pristnega občutka kar ni bilo. Priznam, tudi sebe sem presenetil, a zelo kmalu tudi razumel ta občutja. Ni mi mar za medalje, ali barvo teh. Mar mi je za najboljši možni nastop. Mar mi je za nastop, ki je rezultat moje najboljše možne vožnje. In če je ta zelo dobra, pride tudi medalja in izid, s katerim sem lahko zadovoljen. Ne vem, morda sem preveč sentimentalen, morda v meni prebiva preveč romantičen športni duh, a osvojitev medalje, ker si imel srečo oz. je imel drugi nesrečo, mene osebno ne izpolnjuje. Prav tako tudi ne, ali je medalja športno zaslužena, a se zavedam, da v danem trenutku, to ni bil najboljši možni nastop. Želim več.
Opisane misli opisujejo občutja Eduarda Žalarja z minulega državnega prvenstva v dirkališčnem (velodromskem) kolesarjenju za leto 2021, ki se je zgodilo pred nekaj dnevi. Osvojeno srebro v šprintu, bron v vožnji na 1000 metrov in letošnji uradno najhitrejši šprinter na 200 metrov z letečim štartom, so lepi izidi in jih je vesel, a za tisto pravo zadovoljstvo se bo moral še zelo potruditi. Tega se zaveda in k sreči je narejen tako, da ga to žene naprej.
Pred dnevi ste napolnili 46 let in še vedno nekako niste zadovoljni, da ste najhitrejši kolesar v Sloveniji, prav zdaj, ko je slovensko kolesarstvo na očeh svetovne športne javnosti. Vsa zgodba gre odlično v vaše poslanstvo, ki ste ga poimenovali Fotr na olimpijskih.
Bere se lepo. Da, nadaljujem zato, ker je projekt uradno zaživel v začetku leta 2020, potem pa bil s pričetkom korona krize zaustavljen. No, zaustavljen do te mere, da se žal ključnih planiranih zadev, ki zadevajo razvoj športnika, obiskovanja tekem itd., ni dalo izvajati. A hkrati sem tudi vedel, da bom takoj, ko bo le mogoče, nadaljeval s projektom in da se ne glede na razmere, ki so vladale, ne smem zaustaviti.
Zasledil sem še številko 595, ki označuje še eno poslanstvo ...
595 predstavlja število dni, ko sem se moral spopasti z izzivi razvoja v športu, o katerem se v Sloveniji ve zelo malo. Da sem po disciplinski trenerski know-how šel v Avstralijo in ga dopolnjeval z domačim know - howom za kondicijski razvoj, se morda sliši enostavno in morda celo deluje kot celostna rešitev, a je realnost daleč od tega. O razvoju in o treningih hitrih velodromskih disciplin smo z ekipo vedeli približno nič. Iskati pomoč v svetu cestnega kolesarjenja pa ne gre. To je popolnoma drug svet.
Potem pa še kriza. Soočanje s hudimi poslovnimi udarci (delam v fitnes industriji, industriji, ki je globalno gledano zašla v najhujšo krizo v zgodovini industrije), mentalno psihološko krizo in ne nazadnje tudi z eksistencialno krizo (tukaj še vedno nisem prepričan, da je ta del zaključen) v kombinaciji z vsemi omejitvami, ki jih je kriza prinesla, je vse skupaj že delovalo kot izgubljeno. Oz. če že ne izgubljeno, pa se je pogostokrat odpiralo vprašanje smiselnosti vztrajati pri nečem, kar še niti ni zaživelo, pa je že skrajno onemogočeno. Spraševal sem se, če je sploh zdravo nadaljevati. Je na temu res taka prioriteta, če pa sem imel (in še vedno imam) pomembnejše težave, ki sem jih omenil nekaj vrstic nazaj.
In to traja že nekaj časa, koliko?
Vse se je pričelo in končalo z državnim prvenstvom konec februarja 2020. Takrat sem z ekipo kot čisti marsovec prvič stopil v svet dirkališčnega kolesarjenja. S kolesom sem se na velodromu znal voziti ravno toliko da nisem padel, imel pa sem nekaj, kar sem vedno znal razvijati z dobrimi kondicijskimi treningi, ogromno moči. Bil sem torej na začetku.
Naravnost je letelo, ko pa je bilo potrebno pokazati specifične kolesarske veščine, ki so potrebne za šprinte na ovalu, pa ni več tako letelo. A drugače tako ali tako ni moglo biti. Pravzaprav je bilo vse tako, kot mora biti. Izkušnja prvega prvenstva je bila navdihujoča in je dala ogromno zagona, saj je pokazala, da razmišljamo in delamo na pravi način. Res je, da smo delali vsega samo nekaj tednov, a so bili v teh tednih napredki znatni. Potem pa se je zgodilo, dva tedna po prvenstvu je šla država v prvi lock-down. Za 14 dni so rekli ...
In fitnesi so se zaprli, prav tako velodrom v Češči vasi?
Prvo kar človek, ki je poslovno in eksistencialno vpet v fitnes industrijo, občuti ob tovrstni krizi, je velika duševna stiska, ki izhaja iz negotovosti in nemoči vplivati na prihodnost, za katero zagotovo veš, da bo popolnoma spremenila obličje posla. Osebno sem se po spletu okoliščin znašel tudi sredi ogromne investicije. Ker se projektov vedno lotevam celostno, se je v sklopu projekta Fotr na olimpijskih porodila tudi ideja o vzpostavitvi kolesarskega centra opremljenega z najsodobnejšo merilno in vizualno tehnologijo, ki bo služila tudi za meritve in razvoj vseh vrst kolesarjev.
Istočasno bodo lahko celotne ekipe (saj bo na razpolago 40 kolesarskih mest) opravljale meritve ali izvajalo različne ftp trening protokole z najsodobnejšo diagnostiko. Držim pesti, da bo center zaživel po novem letu. Posel na robu prepada torej in do polovice pripeljana investicija, ki jo je potem obremenila še kriza, pa pa so pustile brazgotine. Izolacija, prepovedi gibanja, finančni pogrom. Kdo bi razmišljal še o olimpijskem projektu.
To bi vsakogar odvrnilo, ne samo šprinterja pri teh letih.
Normalno, da bi. Ampak ... Meseci so tekli, psiha pa je bila vedno bolj načeta. Preko poletja sem sicer skušal nekaj migati, ampak kaj pa je to. Delal sem na investicijskem projektu, ki pa tako ali tako ni kazal neke perspektive, saj je konec poletja že nakazoval vnovična zaprtja države. Danes, ko pomislim na te mrtve mesece se najbolj spominjam dveh momentov, od katerih me je zadnji prestrašenega pognal v reševalno akcijo.
Apatija in neaktivnost sta se sprva pričela poznati na telesu in fizični pripravljenosti. Iz mojih optimalnih 97 kilogramov, sem zašel na 112 kilogramov. Jih niti nebi opazil, če nebi nekega jutra trčil ob drugi moment. Ob jutranji kavi nekega vikenda, sem skozi spontani pogovor zašel na tematiko, ki me je najbolj tiščala. Kaj z investicijskim projektom. Naprej? Odnehati in izgubiti ogromne količine denarja? Če je pogovor sicer tekel kolikor toliko normalno, sem nanadoma pričel čutiti krče po celem telesu in dušenje. Bolj ko sem želel govoriti o temi, bolj me je krčilo in dušilo. Bil je začetek novembra 2020 in postalo mi je jasno, da ni več heca.
Tako se je začela vaša pot nazaj?
Preprosta logika, nekoliko manj preprosta izvedba. Logika je bila preprosta. Mentalna stabilnost ima temelj v telesni stabilnosti. Če je človek aktiven, mu telo služi kot dobra platforma za boljše stanje duha. In ker je konsistentna aktivnost možna le ob zadostni motivaciji, sem sprevidil, da lahko začnem stvari spreminjati na bolje, če se odločim vrniti v projekt Fotra na olimpijskih. Če se odločim oživeti projekt, pa ne glede na razmere, ki so vladale. Grem nazaj v akcijo in bom napredoval kolikor se bo pač dalo. S temi mislimi sem se odpravil v posteljo nekega večera in preden sem zaspal sem si še nastavil budilko za ob 5:00.
Magičnih, delavskih 5.00 zjutraj?
Urediti prehrano, priti nazaj na optimalno telesno težo, vzpostaviti režim treningov z utežmi, treningi na velodromu, treningi v kleti na valjih in wattbike-u, gorsko kolesarjenje. Če sedaj pogledam nazaj kaj vse je bilo potrebno premakniti z mrtve točke, se ustrašim. Veliko kompleksnih problemov. Vendar kot velja za vse, je ne glede na velikost izziva, najbolj pomembno, da se začne.
Ker se poznam do obisti, sem sam na sebi izvedel mali trik. Zjutraj, ko sem še recimo temu zaspan, ko možgani delujejo popolnoma drugače kot preko dneva, vstanem in se lotim izzivov lažje kot med dnevom. Preprosto, možgani še ne sprocesirajo da se ti nečesa ne da. In vsatneš in pričneš. Tista ura ob 5. zjutraj je bila resnično magična. Pet dni v tednu sem tako pričenjal z jutranjim jurišem na Šmarno goro. Po ta dolgi iz Spodnjih Pirnič sem se vsako jutro prebujal z Ljubljano slabih 45 minut. Čelna svetilka, palice, hladen zrak in gora so me vedno pripravili na dan. Me mentalno predramili, telo pa ogreli za treninge, ki so sledili preko dneva. Tedensko sta se mi potem zvrščale dve zadevi. Ob ponedeljkih in četrtkih treningi z utežmi, ob torkih in petkih pa treningi na velodromu.
Telovadnica in brutalni treningi z utežmi sodijo na meni pistaša?
Treningi z utežmi ja. Brutalni. Veliko ljudi nejeverno zastriže z ušesi, ko slišijo da kolesar trenira z utežmi. A dejstvo je, da je velodromsko kolesarjenje kot šprint, eden tistih športov, kjer je razmerje treninga z utežmi v prid le temu pred ostalimi treningi.
Velodromski šprinter večino časa preživi v telovadnici z utežmi. Zakaj? Zaradi tega; potrebe modernega šprinterja velevajo, da potrebuje zverinsko močne in eksplozivne noge ter jeklen trup. To pa se lahko dovolj učinkovito trenira le z utežmi. Jutranji obiski telovadnice so torej nuja. Tam šprinter razvija svoj motor. Tam šprinter razvija moč svojega motorja in navor, ki ju mora potem biti sposoben učinkovito prenesti na kolo (kar je drugi izziv). In moči ni nikoli preveč.
Mukotrpno delo za kolesarja, ki se najraje vozi s kolesom in ne preklada uteži.
Gre za kontinuiran in boleč trenažni proces. Kontinuiran zato, ker je človeško telo narejeno tako, da lahko postaja vedno močnejše. Vrhunski kolesar, ki je že danes najboljši na svetu, bo vsako naslednje leto treninga še močnejši. In ko ravno omenjam bolečino; ja dvigovanje preko 220 kilogramov bremena ni ravno prijetnih. Potem pa so tukaj še mali bombončki, ki zaznamujejo športnika tudi za vedno.
Del fitnes treningov so npr. tudi skoki. Sonožni skoki z mesta na različno visoke podlage. Te pa se pričnejo pri 75 cm in gredo do ..., dokler pač gredo, gredo pa zelo visoko, krepko preko enega metra. Tukaj sem si pridelal boleče doživljenjsko zaznamovanje. Skoraj normalno je namreč, da športnik pri veliki količini skokov, ki jih opravi, kdaj kakšnega tudi zgreši. Posledica je običajno do kosti odrgnjena golenica in doživljenska oznaka. Kako dolgo se samo celi tovrstna rana. In ni ga večjega veselja, ko si ob treningu mrtvih dvigov s hrapavim drogom, potem na vsake toliko časa odrgneš prav isto rano. Ja, ja, tudi mrtvi dvigi so poleg počepov, ena osnovnih vaj velodromskega šprinterja.
Že sliši se težko! Dovolj bremen. Kako ste pristali v najboljšem slovenskem kolesarskem klubu Adria Mobil?
Iz srca se jim moram zahvaliti. To je klub v katerem so premogli ravno pravšnjo mero pozitivne norosti, da so me skupaj z mojo idejo olimpijskega projekta tudi sprejeli medse. S celotno trenersko ekipo ter vodstvom smo takoj vzpostavili odličen odnos, ki je v razvojno projektnih zadevah ključnega pomena. Trenutno sem tako v Sloveniji edini profesionalni velodromski kolesar in s ponosom vozim v barvah Adrie Mobila. Pa da ne bo pomote, profesionalni ne zato, ker bi živel od tega, ampak zaredi tega, ker je vse kar z ekipo počnemo na nivoju profesionalizma.
In vaš trener je Michael Jordan, osebno?
Resno, mojemu trenerju je ime Michael in se piše Jordan. Velikokrat se šalimo, da je več kot očitno v kateri šport so bili zaljubljeni njegovi starši, pa vendar. Michael je vrhunski strokovnjak na področju razvoja in treningov velodromskih šprinterjev. Skupaj v navezi z avstralskimi legendami s piste kot sta Kerrie Mears in Shane Perkins deluje v okvirju tako imenovane Track cycling akademije. Ob pomoči sodobne tehnologije, ki omogoča programiranje, merjene in analitiko treningov na daljavo, smo skupaj z Michaelom zastavili začetne smernice. Naša naloga je imela oz. ima zelo jasen cilj. Skonstruirati vrhunskega velodromskega šprinterja. Iz nič. Starega preko 40 let.
In če si toliko časa na velodromu, sam ali med kolesarji, se zgodijo prigode?
Velodrom v Češči vasi pri Novem mestu. Vsaj dvakrat na teden me je pot vodila iz Ljubljane v Novo Mesto. In prav vsakič, ko sem še doma nalagal kolo v avto, je bilo v zraku čutiti rahlo vznemirjenje. Rad imam hitrost. Že od malega. In prav vsak trening na velodromu mi jo obljublja. Tako sem se, kot majhen otrok veselil vsakega odhoda v Novo Mesto. Prinesejo pa treningi na velodromu seveda tudi doživetja, ki so unikatna.
Dejstvo je, da se v Sloveniji trenutno edini resno ukvarjam z velodromom. To pomeni, da sem v večini primerov tudi bolj kot ne edini uporabnik steze, kar prinaša določene pluse in določene ... biserčke. Tako sem nemalokrat zaključil trening in ugotovil da sem ostal zaklenjen na velodromu. Vzdrževalec je preprosto spregledal da treniram, zakleni objekt in odšel. Ali pa ko sem notri, pri - 2 stopinjah, ob zaključku trening intervala, na klopi vlekel na sebe vse mogoče cunje, da nisem zmrznil medtem, ko sem počival pred naslednjim intervalom.
Ogrevanje tako velikega objekta pozimi namreč ni upravičeno za eno osebo, niti ni možno hitro ga segreti. Kaj mi je bilo torej storiti? Ali ne trenirati, ker je mrzlo, ali pač stisniti zobe. Kot zanimivost, v tujini je šprinterjem celo prepovedano vaditi na velodromu, če je tam manj kot 16 stopinj. Nižja ko je temperatura manj varno je tovrstno početje. Hitro lahko pride do poškodb, sam napredek v treningu pa je iz fizioloških razlogov ob taki temperaturi zelo močno okrnjen. In ja, občutki ko skušaš maksimalno obremeniti noge ob takih temperaturah, tudi niso ravno vzpodbudni.
Telo se enostavno postavi po robu in ne da od sebe, kar glava pričakuje. No poleti, pa je bilo ravno obratno. Pod ogromnim balonom zaprta steza, žal ni klimatizirana. In če je bilo zunaj preko 35 stopinj, je bilo v balonu brez prezračevanja blizu preko 40. Vroč miren zrak. Sicer je res, da toplejši ko je zrak, hitreje lahko voziš, a vse ima neke meje. Takrat sem se zatekal v podzemni prehod, ki je edini v objektu ponujal par stopinj nižjo temperaturo. Če sem se pozimi med intervali oblačil in grel, sem se poleti med intervali hodil hladit v prehod, kjer sem ležal popolnoma negibno na par stopinj hladnejših tleh.
Kolo za dirkališčne dirke je sila zanimivo. Povejte nam kaj več o kolesu, ki nima zavor, ne prestav.
Spomnim sem prve vožnje s pravim šprinterskim kolesom za na velodrom. O moj bog! Kot da bi prvič v življenju sedel na kolesu. Drugačna, bolj agresivna geometrija, odzivnost ter občutljivost kolesa in predvsem drugačen položaj telesa na kolesu, so me zelo hitro prizemljili. Seveda mi je bilo takoj jasno, da se bom moral na novo naučiti voziti kolo. In kar je najbolj zanimivo je to, da sem na začetku imel konstantno občutek, da mi je kolo predolgo. A kaj ko se je resnica skrivala v čistem nasprotju. Moje kolo mi je bilo namreč premajhno, prekratko.
Toda narava športa in proces prilagajanja telesa na zelo nenaraven položaj na kolesu, ki je podvržen učinkovitosti in ne udobju, vzameta čas. Danes ko pomislim za nazaj, sem potreboval zagotovo slabo leto dni časa, da sem lahko razvil vsaj približne občutke ustreznega zavedanja telesa na kolesu.
Seveda, če bi imel pri sebi na voljo strokovnjaka, ki bi mi znal svetovati kako in kaj pri izbiri okvirjev, bi zagotovo privarčeval nekaj časa. Tako pa je bilo potrebno veliko pionirskega duha, da se je na koncu prišlo resnici do dna. Novodobni šprinter potrebuje eno ali več številk večji okvir od tistega, ki ga uporablja na cesti. Zame novo odkritje, ki pa je izpostavilo tudi nov problem. Ne delajo namreč vsi proizvajalci tako velikih okvirjev kot ga potrebujem za svojo višino. Pa vendar, že ugotovitev sama je veliko vredna in bo prinesla mnogo koristnega na področju iskanja čim bolj aerodinamičnega položaja na kolesu.
Ob drugi priložnosti nam boste podrobno in slikovno pokazali vaše kolo. Ves vaš trud je poplačan z dvema medaljama na državnem prvenstvu?
Ob vzpostavljeni rutini in motivaciji, je čas dokaj hitro mineval in kmalu sem začutil, da se dvigam tako telesno kot mentalno. Občutek tega zavedanja pa ponavadi daje še dodaten zagon. Nudi neko varovalko, da se lotenega še bolj držiš. Tedni so se relativno hitro obračali, ko pa sem s Kolesarske zveze Slovenije dobil še informacijo o datumu izvedbe državnega prvenstva za leto 2021, je vse skupaj dobilo še dodaten pospešek. Vedel sem, da sem nazaj v igri in vedel sem, da sem projekt Fotra na olimpijskih ne samo uspešno ponovno spravil v tek, ampak tudi rešil.
Vrnitev na stezo s pravim dirkanjem in tekmovanjem, nekaj, česar je v zadnjem letu kronično primanjkovalo in škodilo vsem športnikom, je bila enostavno rečeno katarzična. Katarzična, ker se je vedno dobro vrniti nazaj in katarzična, ker je navkljub neprijaznim okoliščinam bilo možno narediti velike korake proti končnemu cilju. Še zdaleč, da bi bil tam, a sem bližje vsaj malo in to me napaja.
