Psihološki vidiki vrnitve k športu po poškodbi
Da bomo bolje razumeli Ilko Štuhec, Gorana Dragiča in vse ostale, ki so se po težkih poškodbah vrnili po medalje.
Odpri galerijo
Poškodovani posamezniki z nižjo stopnjo samoučinkovitosti imajo več gibalno-funkcionalnih omejitev, močnejše simptome poškodbe ter zaznavajo višjo stopnjo bolečine v primerjavi s posamezniki z višjo stopnjo samoučinkovitosti. FOTO: Blaž Samec
Le s poznavanjem, razumevanjem in upoštevanjem vseh dejavnikov, ki so povezani z rehabilitacijo po športni poškodbi, je mogoče posamezniku zagotoviti optimalno vrnitev v šport.
Obstaja mnogo raziskav in znanstveno utemeljenih vadbenih programov za uspešno rehabilitacijo po športnih poškodbah z vidika povrnjene funkcionalnosti poškodovanega dela telesa. Pogosto se izkaže, da tudi popolnoma povrnjene fizične sposobnosti posameznika (na primer moč, jakost, vzdržljivost ali gibljivost) še niso zagotovilo za uspešno vrnitev v šport.
Raziskovalci so namreč odkrili, da je lahko število uspešnih vrnitev v šport precej manjše v primerjavi s številom uspešnih rehabilitacij, kar pomeni, da poleg dejavnikov telesne pripravljenosti obstajajo še drugi, manj očitni razlogi za prekinitev udejstvovanja v športu.
Med njimi so zagotovo psihološki dejavniki, saj poleg gibalno-funkcionalnih omejitev, ki jih športniku povzroči poškodba, ta hkrati vpliva na njegovo psihološko stanje, ki se mu v raziskovanju z razlogom posveča vse večja pozornost. Številne študije v zadnjem desetletju kažejo na pomembnost upoštevanja psiholoških dejavnikov med okrevanjem po športnih poškodbah in pozneje pri vrnitvi v šport.
Ti dejavniki lahko namreč negativno vplivajo na proces športne rehabilitacije, njen izid in celo odločitev o nadaljevanju športne kariere. Glede na omenjena dejstva se poraja vprašanje o tem, ali so trenutna merila za uspešno rehabilitacijo ustrezno opredeljena, saj se praviloma osredotočajo le na telesno pripravljenost posameznikov, medtem ko je njihovo psihološko stanje precej zanemarjeno. Kot primer lahko vzamemo rehabilitacijo po rekonstrukciji sprednje križne vezi v kolenu.
Izobraženi terapevti poznajo številne teste za jakost, moč in gibljivost kolenskega sklepa, ki se priporočajo v določeni fazi rehabilitacije in na podlagi katerih lahko sklepajo, ali je poškodovani posameznik pripravljen za vrnitev v šport ali ne.
Po drugi strani se v večini primerov spregledajo glavni psihološki dejavniki, ki lahko vplivajo na posameznikovo vrnitev, tudi kadar vse gibalne teste opravi z odliko.
Največkrat ugotovljeni psihološki dejavniki, ki lahko vplivajo tako na potek rehabilitacije kot uspešno vrnitev v šport po različnih poškodbah, so:
– povečan strah pred ponovno poškodbo in z njim povezana kineziofobija (strah pred gibanjem kot posledica posameznikovega prepričanja, da bo fizična dejavnost povzročila poslabšanje stanja poškodbe ali celo novo poškodbo),
– nižja stopnja samoučinkovitosti (posameznikovo prepričanje o verjetnosti in zmogljivosti, da bo uspešno izvedel zadano nalogo),
– nižja stopnja samozavesti, motivacije in pričakovanja o uspehu rehabilitacije.
Povečana stopnja kineziofobije in strahu pred ponovnimi poškodbami lahko negativno vpliva na različne živčno-mišične dejavnike, pomembne za uspešno rehabilitacijo (zmanjšana mišična vzdržljivost in aktivacija, dinamična stabilnost kolena, obseg gibanja …).
Poškodovani posamezniki z nižjo stopnjo samoučinkovitosti imajo več gibalno-funkcionalnih omejitev, močnejše simptome poškodbe ter zaznavajo višjo stopnjo bolečine v primerjavi s posamezniki z višjo stopnjo samoučinkovitosti. Poškodovani posamezniki z visokimi pričakovanji o uspehu rehabilitacije so v raziskavi imeli povprečno petkrat večje možnosti za uspešno okrevanje v primerjavi s posamezniki z nizkimi pričakovanji. Visoka pričakovanja so namreč povezana z manjšimi fiziološkimi odzivi na bolečino, manj negativnimi čustvi o poškodbi ter večjo motivacijo za dosledno opravljanje rehabilitacije, kar pozitivno vpliva na uspešnost okrevanja.
Glede na večkrat dokazan vpliv številnih psiholoških dejavnikov na uspešnost okrevanja po različnih poškodbah bi bilo smiselno v rehabilitacijo sistemsko vključiti dodatne ukrepe, ki bi jih obravnavali, vendar se za zdaj v praksi pogosto zdijo upoštevanje, vrednotenje in spremljanje psiholoških dejavnikov precenjeni in premalo uporabljani.
Že spremljanje glavnih psiholoških dejavnikov s pogovorom ali primernimi vprašalniki bi dalo jasnejšo sliko o psihološkem stanju poškodovanega športnika in morebitnih zapletih pri vrnitvi v šport. Obstaja namreč veliko namenskih vprašalnikov, ki vrednotijo najpomembnejše psihološke dejavnike in bi bili lahko preprosto vključeni v smernice in norme za (optimalno) vrnitev v šport, podobno kot so v rehabilitacijo že vključene smernice in norme za fizično zmogljivost.
Poleg spremljanja psiholoških dejavnikov so na voljo preverjeni psihološki ukrepi, katerih izvajanje med rehabilitacijo ne vpliva samo na končno uspešnost vrnitve v šport, ampak lahko celo pospeši in izboljša rezultate že uveljavljenih rehabilitacijskih vadbenih protokolov. Programi, ki dodatno vključujejo pozitiven samogovor in postavljanje ciljev, imajo višjo stopnjo upoštevanja in izpolnjevanja zastavljenega rehabilitacijskega načrta, kar vodi k boljšemu končnemu rezultatu.
Tudi vodena vizualizacija in sproščanje (kot dodatek standardni rehabilitaciji) lahko pozitivno vplivata na posameznikovo jakost, strah pred ponovno poškodbo in stopnjo bolečine po poškodbi. Prav tako je lahko učinkovit poseg z dodatnim izobraževanjem o poškodbi in načrtovani rehabilitaciji.
S predvajanjem poučnega videa o poteku rehabilitacije že pred operacijo in v drugem ter šestem tednu po operaciji kolena zaradi poškodbe sprednje križne vezi jim je namreč uspelo pri pacientih značilno zmanjšati percepcijo pričakovane bolečine in izboljšati stopnjo samoučinkovitosti ter celo funkcionalnost prizadetega kolenskega sklepa. Izkaže se torej, da psihosocialne intervencije v obliki vodenih terapij za povečanje sproščenosti in samoučinkovitosti, vizualizacij ter dodatnih izobraževanj pacientov o poteku rehabilitacije pripomorejo k boljšemu končnemu rezultatu rehabilitacije.
* * *
Aktualne in znanstveno podprte smernice kažejo na to, da bi bilo smiselno za celostno in optimalnejšo rehabilitacijo po poškodbi z vidika končnega rezultata in vrnitve v šport uporabiti psihološko spremljanje športnika z različnimi namenskimi vprašalniki ali pogovorom s kvalificiranim osebjem. Po potrebi bi bilo koristno izvajati tudi nekatere psihosocialne ukrepe, saj rezultati raziskav kažejo, da omogočajo izboljšanje psihološkega stanja poškodovanega in lahko pozitivno vplivajo na najpomembnejšo fazo rehabilitacije – uspešno vrnitev na fizično in psihično raven pred poškodbo ter v tekmovalni proces.
***
asist. Jan Marušič, mag. kin., prof. dr. Nejc Šarabon, dipl. fiziot., prof. šp. vzg., Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju
Obstaja mnogo raziskav in znanstveno utemeljenih vadbenih programov za uspešno rehabilitacijo po športnih poškodbah z vidika povrnjene funkcionalnosti poškodovanega dela telesa. Pogosto se izkaže, da tudi popolnoma povrnjene fizične sposobnosti posameznika (na primer moč, jakost, vzdržljivost ali gibljivost) še niso zagotovilo za uspešno vrnitev v šport.
Raziskovalci so namreč odkrili, da je lahko število uspešnih vrnitev v šport precej manjše v primerjavi s številom uspešnih rehabilitacij, kar pomeni, da poleg dejavnikov telesne pripravljenosti obstajajo še drugi, manj očitni razlogi za prekinitev udejstvovanja v športu.
Telesna rehabilitacija, jasno, kaj pa psihološka?
Med njimi so zagotovo psihološki dejavniki, saj poleg gibalno-funkcionalnih omejitev, ki jih športniku povzroči poškodba, ta hkrati vpliva na njegovo psihološko stanje, ki se mu v raziskovanju z razlogom posveča vse večja pozornost. Številne študije v zadnjem desetletju kažejo na pomembnost upoštevanja psiholoških dejavnikov med okrevanjem po športnih poškodbah in pozneje pri vrnitvi v šport.
Ti dejavniki lahko namreč negativno vplivajo na proces športne rehabilitacije, njen izid in celo odločitev o nadaljevanju športne kariere. Glede na omenjena dejstva se poraja vprašanje o tem, ali so trenutna merila za uspešno rehabilitacijo ustrezno opredeljena, saj se praviloma osredotočajo le na telesno pripravljenost posameznikov, medtem ko je njihovo psihološko stanje precej zanemarjeno. Kot primer lahko vzamemo rehabilitacijo po rekonstrukciji sprednje križne vezi v kolenu.
Izobraženi terapevti poznajo številne teste za jakost, moč in gibljivost kolenskega sklepa, ki se priporočajo v določeni fazi rehabilitacije in na podlagi katerih lahko sklepajo, ali je poškodovani posameznik pripravljen za vrnitev v šport ali ne.
Po drugi strani se v večini primerov spregledajo glavni psihološki dejavniki, ki lahko vplivajo na posameznikovo vrnitev, tudi kadar vse gibalne teste opravi z odliko.
Največkrat ugotovljeni psihološki dejavniki, ki lahko vplivajo tako na potek rehabilitacije kot uspešno vrnitev v šport po različnih poškodbah, so:
– povečan strah pred ponovno poškodbo in z njim povezana kineziofobija (strah pred gibanjem kot posledica posameznikovega prepričanja, da bo fizična dejavnost povzročila poslabšanje stanja poškodbe ali celo novo poškodbo),
– nižja stopnja samoučinkovitosti (posameznikovo prepričanje o verjetnosti in zmogljivosti, da bo uspešno izvedel zadano nalogo),
– nižja stopnja samozavesti, motivacije in pričakovanja o uspehu rehabilitacije.
Povečana stopnja kineziofobije in strahu pred ponovnimi poškodbami lahko negativno vpliva na različne živčno-mišične dejavnike, pomembne za uspešno rehabilitacijo (zmanjšana mišična vzdržljivost in aktivacija, dinamična stabilnost kolena, obseg gibanja …).
Izobraženi terapevti poznajo številne teste za jakost, moč in gibljivost kolenskega sklepa, ki se priporočajo v določeni fazi rehabilitacije in na podlagi katerih lahko sklepajo, ali je poškodovani posameznik pripravljen za vrnitev v šport ali ne. FOTO: Blaž Samec
Poškodovani posamezniki z nižjo stopnjo samoučinkovitosti imajo več gibalno-funkcionalnih omejitev, močnejše simptome poškodbe ter zaznavajo višjo stopnjo bolečine v primerjavi s posamezniki z višjo stopnjo samoučinkovitosti. Poškodovani posamezniki z visokimi pričakovanji o uspehu rehabilitacije so v raziskavi imeli povprečno petkrat večje možnosti za uspešno okrevanje v primerjavi s posamezniki z nizkimi pričakovanji. Visoka pričakovanja so namreč povezana z manjšimi fiziološkimi odzivi na bolečino, manj negativnimi čustvi o poškodbi ter večjo motivacijo za dosledno opravljanje rehabilitacije, kar pozitivno vpliva na uspešnost okrevanja.
Glede na večkrat dokazan vpliv številnih psiholoških dejavnikov na uspešnost okrevanja po različnih poškodbah bi bilo smiselno v rehabilitacijo sistemsko vključiti dodatne ukrepe, ki bi jih obravnavali, vendar se za zdaj v praksi pogosto zdijo upoštevanje, vrednotenje in spremljanje psiholoških dejavnikov precenjeni in premalo uporabljani.
Že spremljanje glavnih psiholoških dejavnikov s pogovorom ali primernimi vprašalniki bi dalo jasnejšo sliko o psihološkem stanju poškodovanega športnika in morebitnih zapletih pri vrnitvi v šport. Obstaja namreč veliko namenskih vprašalnikov, ki vrednotijo najpomembnejše psihološke dejavnike in bi bili lahko preprosto vključeni v smernice in norme za (optimalno) vrnitev v šport, podobno kot so v rehabilitacijo že vključene smernice in norme za fizično zmogljivost.
Moč preverjenega
Poleg spremljanja psiholoških dejavnikov so na voljo preverjeni psihološki ukrepi, katerih izvajanje med rehabilitacijo ne vpliva samo na končno uspešnost vrnitve v šport, ampak lahko celo pospeši in izboljša rezultate že uveljavljenih rehabilitacijskih vadbenih protokolov. Programi, ki dodatno vključujejo pozitiven samogovor in postavljanje ciljev, imajo višjo stopnjo upoštevanja in izpolnjevanja zastavljenega rehabilitacijskega načrta, kar vodi k boljšemu končnemu rezultatu.
Tudi vodena vizualizacija in sproščanje (kot dodatek standardni rehabilitaciji) lahko pozitivno vplivata na posameznikovo jakost, strah pred ponovno poškodbo in stopnjo bolečine po poškodbi. Prav tako je lahko učinkovit poseg z dodatnim izobraževanjem o poškodbi in načrtovani rehabilitaciji.
S predvajanjem poučnega videa o poteku rehabilitacije že pred operacijo in v drugem ter šestem tednu po operaciji kolena zaradi poškodbe sprednje križne vezi jim je namreč uspelo pri pacientih značilno zmanjšati percepcijo pričakovane bolečine in izboljšati stopnjo samoučinkovitosti ter celo funkcionalnost prizadetega kolenskega sklepa. Izkaže se torej, da psihosocialne intervencije v obliki vodenih terapij za povečanje sproščenosti in samoučinkovitosti, vizualizacij ter dodatnih izobraževanj pacientov o poteku rehabilitacije pripomorejo k boljšemu končnemu rezultatu rehabilitacije.
* * *
Aktualne in znanstveno podprte smernice kažejo na to, da bi bilo smiselno za celostno in optimalnejšo rehabilitacijo po poškodbi z vidika končnega rezultata in vrnitve v šport uporabiti psihološko spremljanje športnika z različnimi namenskimi vprašalniki ali pogovorom s kvalificiranim osebjem. Po potrebi bi bilo koristno izvajati tudi nekatere psihosocialne ukrepe, saj rezultati raziskav kažejo, da omogočajo izboljšanje psihološkega stanja poškodovanega in lahko pozitivno vplivajo na najpomembnejšo fazo rehabilitacije – uspešno vrnitev na fizično in psihično raven pred poškodbo ter v tekmovalni proces.
***
asist. Jan Marušič, mag. kin., prof. dr. Nejc Šarabon, dipl. fiziot., prof. šp. vzg., Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju
