Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dom in družina

Tišina

Celo ptice na ves glas prepevajo, kot da bi hotele izkoristiti priložnost, da se o vsem dodobra razgovorijo, medtem ko mi … molčimo.
Kako zveni pandemija? Kriči s tišino. FOTO: Jure Eržen/Delo
Kako zveni pandemija? Kriči s tišino. FOTO: Jure Eržen/Delo
18. 7. 2020 | 06:00
2:28
Kako zveni pandemija? Kriči s tišino.

A ne govorim o tisti tišini, ki nastane, ko ni avtomobilov in avtobusov. Promet se je že vrnil na ulice in v mestu je spet slišati bučanje njegovega velikega srca. Celo ptice na ves glas prepevajo, kot da bi hotele izkoristiti priložnost, da se o vsem dodobra razgovorijo, medtem ko mi … molčimo.

Govorim o tišini, ki jo slišim vsakič, ko svoje najbližje vprašam, kaj je novega, oni pa mi s prizvokom lene depresije odgovarjajo: »Kaj naj bi bilo novega … kot da tega tudi sama ne vidiš!« Zdi se, kot da se v življenju nikomur nič ne dogaja. Vsi so se prepustili molčečemu čakanju, v katerem odštevajo nesmisel prvega vala, drugega vala, morda tudi tretjega, in to z vsemi mutacijami normalnosti, ki se nam priplazi skozi špranjo pod vrati in zavleče v temo pod posteljo.

Vsak večer se spomnim svojega prijatelja Jasperja, ki je, kadar je prišel, sedel meni nasproti. Vedno sem šele čez čas dojela, da molči, jaz pa na vso moč polnim tišino z brbljanjem o delu, o družini, o geopolitičnih napetostih, o podnebnih spremembah. Kot da bi me bilo strah tega, da bi skupaj molčala.

Po srečanju z njim sem se vedno spraševala, kakšno moč ima tuja tišina, da iz mene izvleče nepričakovan hudournik besed, kakšen je ta resonančni prepad, v katerega moram na veliko trpati zvoke, kakšna tema je to, da jo poskušam za vsako ceno razsvetliti z žvenketanjem nesmislov. Samo da se nekaj sliši. Samo da ne bi v sobi zavladala tišina.

Vsak večer, preden prižgem radio, najprej poslušam temo, ki me obdaja. Previdno diham, da se čim manj sliši glas, ki prihaja skozi nos. Nepremično sedim v naslanjaču, da ne bi zaškripala vzmet. Globoko se priklanjam tišini in samo sebe opominjam, da jo bom že kmalu pogrešala. V naslednjem trenutku vanjo stresam skrite misli, nepredelane spomine, nenapisane verze. A tišina raste, postaja bogata in včasih se mi zdi, da zastoka. Jaz pa si hitro zavrtim džez in ugriznem v mandelj. Tišina zdrsne pod mizo in me čaka do pozne noči.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine