Moda ustvarja v nas lažno potrebo po novem in novem

Vsak hoče imeti košček Lare Bohinc, so zapisali v Telegraphu; stavek, ki je nastal, ko je ustvarjala kose nakita, ki so jih nosile Kate Moss, Rihanna, Madonna ... Zdaj je v  Sloveniji premierno predstavila svoje pohištvo v MAO.
Objavljeno
22. december 2018 06.00
Posodobljeno
28. december 2018 13.14
Lara Bohinc, oblikovalka kultnega nakita, se v Sloveniji premierno predstavlja z razstavo svojega pohištva, hkrati je kot gostja Centra za kreativnost svoje izkušnje delila v okviru projekta Prenos veščin. FOTO: Jože Suhadolnik
Vsak hoče imeti košček Lare Bohinc, so zapisali v Telegraphu; stavek, ki je nastal, ko je ustvarjala kose nakita, ki so jih nosile Kate Moss, Rihanna, Madonna ... Zdaj bi stavek lahko parafrazirali: Vsak hoče imeti v svojem domu košček, bolje kos pohištva Bohinc Studia. Z novo kolekcijo stolov ali zakletih lestencev, ki so videti kot relikvije iz morskih globin, ali stolov in miz, ki se navdihujejo v gibanjih planetov.

Ko dan pred odprtjem razstave v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje vstopim v hišo v Murglah, vstopim v okusno opremljen dom, ki bi bil lahko galerija, če ne bi dišal po domu. Na stenah olja, nad jedilno mizo lestenec art nouveau, na policah delikatne vaze, na mizici pred nama nekaj njenih kosov, svečnik z vzorcem z jedkanjem. Lahko si predstavljam deklico, ki je bila že od najzgodnejših let obkrožena z umetninami, lepimi oblikami, oblikovalskimi kosi. »Vse te kose umetnin sta zbirala moja mama in oče, odkar pomnim,« pravi z nasmeškom, ko sede poleg mene, oblečena v črne hlače iz imitacije kačjega usnja z visokim pasom in pulover v pastelno roza barvi. »Moj stric je bil slikar, Jože Gorišek. To (pokaže na steno) so nekatere njegove zgodnje slike ...«
 

Zdaj, ko imamo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje vašo razstavo pohištva in ko vidim te unikatne kose v stanovanju, se vsa vaša pot zdi logična posledica. Kdo je bila deklica, ki je odraščala v teh sobah?


(Nasmešek.) Če vprašate mamo, vam bo povedala, da sem že kot punčka ves čas kaj izdelovala, recimo iz makaronov, ki sem jih barvala, sem izdelovala nakit, ogrlice, uhane, veliko sem slikala, delala razne skulpture, hitro sem se naučila kvačkati, plesti, vsa ročna dela, pri katerih si v stiku z različnimi materiali. To je bilo nekako zmeraj prisotno. Kar naprej sem preurejala in spreminjala svojo sobo; pri babici, recimo, sem spremenila celotno sobo, na novo prepleskala vse stene, prebarvala pohištvo. Izdelovala sem torbe ... Vse me je zanimalo. Dolgo časa nisem vedela, kateri del oblikovanja me najbolj zanima.

Naravno je, da se ljudje naveličamo določenega trenda, a problem je, ko se ljudje naveličajo določenega oblačila po dveh tednih in ga vržejo stran, ker na etiketi piše, da ga moraš čistiti v čistilnici, čistilnica pa je dražja od cene oblačila.


Lahko bi bile tudi obleke?


Lahko bi bile tudi obleke, a niso (nasmešek). Lahko bi bilo karkoli, zanimalo me je grafično oblikovanje, še zdaj me, ne samo nakit ali pohištvo, ves čas sem na lovu za različnimi tehnikami, materiali, oblikami ...

Mama, ki ima tako kot hči prepoznaven osebni slog in lepoto, na mizo prinese čajnik in skodelice, na enem od krožničkov za pecivo so princes krofi, na drugem cimetovi piškoti. Moja mama zelo rada peče te stvari, sploh ob praznikih, pravi Lara. Saj veste, kako pravijo, med prazniki mora po hiši dišati po pecivu in piškotih, odvrne mama z nasmeškom, ko nama naliva ingverjev čaj.

image
Lara Bohinc na razstavi v prostorih MAO na gradu Fužine.FOTO: Jože Suhadolnik

 

Dajva, skočiva v osemdeseta v Ljubljani, ko Lara Bohinc, ekstravagantna, izjemno lepa in talentirana mlada oblikovalka, vstopi na »sceno«.


To ste rekli tako, kot bi bila debitantka v kostumskih filmih, ki jo uvedejo v visoko angleško družbo (se smeje). Res je, da sem se že zgodaj začela gibati na tej, recimo temu, umetniški sceni, kmalu sem spoznala veliko oseb, ki so bile starejše od mene in so v življenju naredile veliko več od mene. Že pri osemnajstih sem imela svojo prvo razstavo v Škucu ...
 

Režiser Damjan Kozole vas je opazil že kot šestnajstletnico, ker »ste ga spominjali na igralke iz francoskih filmov noir«. In vam ponudil glavno vlogo v Remingtonu, skupaj z Mariem Šelihom, takrat frontmanom Lublanskih psov ...


Ah, da. Zdaj ste me prav prisilili, da sem se spet začela spominjati tistega obdobja. To je tako daleč nazaj. In priznati moram, da o tem ne razmišljam prav pogosto (nasmešek).

 

Najbrž je bilo snemanje filma za vas posebna izkušnja, sploh ker je bilo v njem za tisti čas in sploh za šestnajstletnico kar nekaj radikalnih prizorov. Kaj ste doživljali takrat?


Nekaj je ustvarjati film s soigralci, na snemanju se povežeš, in gotovo je to posebna magija, o kateri govori večina filmskih ustvarjalcev ... Nisem pa bila pripravljena na reakcijo občinstva ali kritikov. Na to me ni mogel pripraviti nihče. Že kot šestnajstletnica sem se takrat soočila s tem, da karkoli že ustvariš, karkoli daš v svet, lahko to v drugih sproži popolnoma drugačno reakcijo, kakršno pričakuješ. Seveda pa to, kar ustvariš, v trenutku, ko daš ven, ni več v tvojih rokah. Torej je edino, kar lahko nadzoruješ, tvoj samosvoj izraz. Tisto, kar bodo v njem videli drugi, nad tem ne moreš imeti nadzora.

image
Lara Bohinc v Remington Damjana Kozoleta. FOTO: Arhiv Vertigo

 

Vas ni zamikal film? Igra?


Gotovo je bila to zame pomembna lekcija. Tudi v smislu, da sem razumela, da si kot igralec vedno odvisen še od nekoga drugega, od režiserja, tudi od direktorja fotografije, od montažerja. Vedno čakaš. Čakaš, da ti kdo da pravo vlogo, čakaš na pravo vlogo, odvisen si od tega, kako te režiserji vidijo ... Če si samostojni ustvarjalec, kot recimo slikar, oblikovalec, glasbenik, imaš morda več svobode, lahko se sam odločiš, v katero smer želiš, in se zavedaš, da si sam odgovoren za svoj uspeh ali neuspeh.
 

Kozole je rekel, da je v vas že takrat opazil močno voljo, da točno veste, kaj želite. Očitno res: po končanem študiju industrijskega oblikovanja na (ALU) v Ljubljani ste se odločili še za študij v Londonu.


Ja, ker v Sloveniji ni bilo nobene šole, kjer bi lahko pridobila znanje o varjenju kovin ali izdelovanju ulitkov. Zanimal me je nakit, tukaj za študij ni bilo možnosti.
 

Najprej ste se prijavili na Central Saint Martins, a so vas od tam poslali naravnost na magisterij na Royal College of Art. So prepoznali vaš talent? Ste dobili štipendijo?


Veliko štipendij sem imela. Tudi štipendijo mesta Ljubljana, pa Sorosevo štipendijo, nekaj sem jih imela tudi v Angliji. Slovenija takrat še ni bila del Evrope in za nas so bile šolnine izjemno drage. Morala sem nabrati veliko štipendij, da sem si lahko z vsemi skupaj nekako pokrivala šolanje. Če povem po pravici, še zdaj ne vem, kako mi je vse to takrat uspelo (nasmešek). Spomnim se, da sem poslala vsaj dvesto vlog za štipendije, in to po vsem svetu.
 

Kakšna odločenost in osredotočenost na cilj.


To imam, ja. Vztrajnost je ključna. Poskusiti moraš vse, kar se da. Takrat sem se naučila, da če boš potrkal na dvesto vrat, se jih bo morda deset odprlo in morda boš pri petih lahko vstopil.
 

Zdaj, ko ste prehodili takšno pot, lahko iz osebne izkušnje poveste, kakšno je pri tej poti razmerje med talentom, vztrajnostjo in delom?


Najprej je talent. Brez talenta ni nič. Druga stvar je vztrajnost in trdo delo za razvijanje talenta. Potem je ključna tudi odločenost, jasna miselnost, da točno veš, kaj hočeš. Potem je pa tu seveda sreča. Tega se ne moreš naučiti. In tega veliko uspešnih ljudi niti ne omenja, ampak moram reči, da to, da si v pravem trenutku na pravem mestu, odigra zelo pomembno vlogo. Tu gre za majhne dogodke, ne govorim o velikih prelomnicah. Govorim že o srečnem naključju, da najdeš pravega proizvajalca, pravega naročnika, takšne stvari gotovo tlakujejo pot proti cilju. Sam talent ni dovolj. Tako kot ni dovolj samo vztrajnost. Ali samo pridnost.
 

Je bil trenutek, ko so se na naslovnici Vogua pojavile vaše zlate slušalke, futuristični naglavni nakit, takšen »faktor sreče«?


Gotovo. Bilo je čisto naključje, da je moj prijatelj potreboval poseben nakit za svojo modno revijo in urednica Vogua je v tistem hipu nujno potrebovala naglavni nakit za naslovnico v zlati barvi. Popolno naključje. Toda če bi si kdo predstavljal, da so se po tej naslovnici odprla vsa vrata, se bi zmotil. Na svoji poti potrebuješ veliko takšnih trenutkov. In te trenutke lahko iščeš na en način s svojim delom, na ta način, kar daješ navzven s svojim delom, da se potem vrača k tebi nazaj. Tako da gre v obe smeri.

image
Lunar Chair FOTO: arhiv Bohinc Studio

 

V zadnjem intervjuju ste mi rekli, da vas nikoli ni preveč zanimala simbolna vrednost nakita. Kar se zdi precej nenavadno za vas, vsak vaš objekt, pa naj bo to stol iz zadnje kolekcije, miza Solaris ali ogrlica, ima zgodbo.


Že, a pri nakitu se mi zdi ključno prav to, da si tisti, ki mu daš zgodbo. Nakit je imel v zgodovini simbolično vrednost, tudi amuletsko vrednost, ali zato ker ti ga je ob obletnici podaril mož, ali zato ker je del družinske zgodovine, ali zato ker te spomni na poseben dogodek v življenju ... Nakit je sam po sebi prazen, oseba, ki ga nosi, mu daje vrednost in zgodbo.

Nakit je imel v zgodovini simbolično vrednost, tudi amuletsko vrednost, ali zato ker ti ga je ob obletnici podaril mož, ali zato ker je del družinske zgodovine, ali zato ker te spomni na poseben dogodek v tvojem življenju ... Nakit je sam po sebi prazen, oseba, ki ga nosi, mu daje vrednost in zgodbo.

 

Zasloveli ste prav z ekstravagantnim nakitom, ki je asociiral na nekaj starodavnega in hkrati zelo futurističnega. A z novimi kolekcijami kot da ste dejansko zmanjševali njegovo zgodbo, postal je bolj droban, bolj filigranski. Kako to?


Mislim, da tudi zato, ker so se trendi pri nakitu zelo spremenili. Po letu 2008, ko je zahodni svet zajela ekonomska kriza, ljudje niso več hoteli vzbujati pozornosti z ekstravagantnimi dodatki, celotna atmosfera se je spremenila. Če se spomnite, kakšni so bili trendi pred letom 2008, vse je bilo predimenzionirano, ključne besede so bile glamur, luksuz, zlato, lepota ...

Čez noč se je vse spremenilo, ker se je spremenil svet. Vse je povezano tudi s tem, ko so začele smernice narekovati vse manjše, bolj drobne kose, sem spoznala, da ustvarjanje nakita ni več tako zanimivo, da mi ni več ustvarjalni izziv.
Že dolgo časa sem razmišljala o oblikovanju objektov, pri katerih mi ne bo treba ves čas razmišljati o tem, ali boš lahko potegnil roko z nakitom čez rokav, ali bo ta uhan pretežek za uho, ali bo material ogrlice deloval tako, kot pričakujem ... V resnici sem se že nekaj časa počutila omejeno.

image
Lara Bohinc Eclipse ogrlica /Elle Germany/ FOTO:  Arhiv Bohinc Studio

 

In vendar ste prav zaradi nakita sodelovali s tako prestižnimi hišami, kot so Cartier, Gucci, Lanvin, Exte, Guy Laroche, Julien McDonald ...


Kot ste rekli, začela sem z ekstravagantnimi kosi in želela sem si delati velike ekstravagantne kose, okolje, v katerem se te stvari nosijo, pa se je zelo spremenilo. Poleg tega me je od nekdaj zanimalo delati različne stvari. In moj prvi študij je bil v resnici študij dela s kovinami in nakit; veliko sem raziskovala kovine, delala sem eksperimentalne kose, ki so bili ali na mizi, ali telesu, ali kjerkoli drugod.

Nakit sem začela delati, ko so me znanke v šoli začele spraševati, ali bi jim naredila kak kos unikatnega nakita. Veliko blagovnih znamk takrat, to je bilo leta 1996, še ni imelo linij lastnega nakita, razen Chanela. Tudi zato sem takrat sodelovala s hišami, kot so Cartier, Gucci, Lanvin ... Uspeh se ni zgodil čez noč, zelo počasi je šlo. Zelo veliko trdega dela. Zelo veliko novih vrat, ki so se morala odpreti.

A ko so se časi spremenili, sem se spremenila tudi sama. Spomnila sem se, da sem si od nekdaj želela raziskovati tudi druge materiale, da si ne želim vse življenje oblikovati stvari, ki se nosijo na telesu, ampak tudi stvari, ki stojijo v prostoru.

image
Solaris Kinetic Table FOTO: Arhiv Bohinc Studio

 

In tako ste ustvarili okroglo mizo Solaris Kinetic Table.


Ja, to se je zgodilo zaradi natečaja revije za oblikovanje Wallpaper*, ki me je povezala z Lapicido, podjetjem za izdelovanje kamna. Takrat sem jim rekla, da me izdelovanje drobnih stvari že dolgočasi, da si želim narediti nekaj velikega, nekaj, kar se bo gibalo. Solaris Kinetic Table je sestavljena iz marmornatih ploskev, s temi ploskvami sem hotela poustvariti gibanje planetov, kar bi omogočalo, da ploskve mize drsijo.
 

Izdelanih je bilo samo deset kosov, vsak stane okrog 45 tisoč funtov.


Da, miza Solaris je zelo draga, drage so bile izdelava, proizvodnja, raziskave.
Že pred desetimi leti pa sem delala tudi takšne objekte (pokaže na servirno mizo, kjer so postavljeni etuii za svinčnike, svečnik, šatuljice, škatle), nekakšen nakit za dom. Iz tega je to zraslo. Vedno sem uporabljala kovine, kamen, te trde materiale.
 

Tako kot pri nakitu se tudi pri pohištvu očitno navdihujete v gibanju planetov, v futurizmu. Kateri filmi so bili ključni za reference, Iztrebljevalec, 2001: Odiseja v vesolju ali Langov Metropolis?


Vsi ti filmi so nekje v meni pustili svoj pečat, gotovo. A ne gre toliko za filme, bolj za atmosfero v njih, včasih v tebi nekaj premakne čisto preprosta risba ali morda umetniški objekt na razstavi ... Pri ogrlicah se najprej spopadeš s tehničnimi problemi, kako se bo odzvala na zapenjanje, šele potem iščeš kulturne reference.

Če sem iskrena, niti sama ne znam razložiti tega procesa ustvarjanja. Mislim, da je tvoj prepoznavni slog najbrž skupek vsega, kar si videl v življenju, krajev, ki si jih prepotoval, umetnin, ki so te ganile, knjig, ki so te navdihnile ...

V Angliji me velikokrat sprašujejo, kaj je slovenskega v mojem oblikovanju. Ali lahko to sploh natančno opredelim? Jaz sem Slovenka, gotovo me je odraščanje tukaj zaznamovalo. A ker že dolgo živimo v globalnem svetu, kjer je vse dostopno na klik, ni več lokalnih specifik, referenc.
 

Hkrati pa se več ne zgodi, da bi se za en kos nakita, kot so bile vaše slušalke na naslovnici Vogua, zgodila takšna mala revolucija. Že naslednji dan bi podobo na instagramu preglasila nova podoba.


Gotovo. Vse se vrti zelo hitro, vse se menja z vrtoglavo hitrostjo. In to je tudi ena od stvari, ki me je začela motiti v tem poslu. Če ustvarjaš nakit, na eni strani sicer nisi del modne industrije, nakit je vseeno bolj večen od oblačil, a hkrati si moraš priznati, da moraš slediti ritmu nenehnega ustvarjanja novih trendov.

Tisti, ki diktirajo trende, to počnejo iz preprostega razloga, da bi ljudje kupovali več. Da bi imeli še eno novo stvar, ki bi se razlikovala od tistih, ki jih že imajo v omari ali v škatli za nakit.
 

V redkih intervjujih, ki jih premišljeno dajete, opozarjate na drugo plat nizkocenovnih blagovnih znamk in radi poudarjate, da se vi ne greste »nemoralne produkcije«.


In se je res ne grem. Z instantno modo še dodatno uničujemo svet, v katerem živimo. S tem se ustvarjajo velike razlike, na eni strani podplačana, izkoriščana delovna sila, ki so ji kratene človekove pravice za to, da lahko kupimo majico za pet evrov. Mislim pa, da v zadnjih desetih letih ljudje postajajo veliko bolj ozaveščeni, da bolj pomislijo, kaj kupijo, od kod to prihaja.

image
Lara Bohinc FOTO: Jože Suhadolnik


To je tudi paradoks v modi. Moda ustvarja lažno potrebo po novem in novem, ustvarja lažne zapovedi v slogu, če tega ne bom imel, ne bom pripadal, se ne bom dobro počutil, ne bom dovolj samozavesten ... Naravno je, da se ljudje naveličamo določenega trenda, a problem je, ko se ljudje naveličajo določenega oblačila po dveh tednih in ga vržejo stran, ker na etiketi piše, da ga moraš čistiti v čistilnici, čistilnica pa je dražja od cene oblačila.
 

Pri nas je modno oblikovalko Mateo Benedetti, ki je ustvarila ekološko zavedno blagovno znamko prek fundacije Login5, podprla Iza Login. Je kdo v vas investiral na tak način?


Ne. Imela sem poslovnega partnerja, s katerim sva se razšla pred dvema letoma, podjetje, ki sva ga imela skupaj, je zdaj zaprto, zdaj imam svoje podjetje Bohinc Studio.
 

Ste zaprli trgovine z nakitom? Spomnim se vaše trgovine na Sloane Squaru, zadnjo ste imeli na Notting Hillu?


Ja, teh trgovin ni več. Na Notting Hillu imamo zdaj show room s kosi pohištva. Mize iz marmorja, stoli, keramika, steklo. Nove kolekcije nakita nismo naredili že vsaj tri leta. Zaloga se prodaja na spletu, ne bom rekla, da nakita ne bom več delala, ne vem pa, kdaj in kaj bo to.

Kot ustvarjalki mi je všeč ideja, da se lahko spreminjam, da se svobodno odločam, kaj bom počela. Zdaj bom morda nekaj časa delala samo mize in stole, morda pa bom čez deset let začela oblikovati torte ... (nasmešek)
 

V MAO prihajate z razstavo pohištva, s stoli iz kolekcije Since the World is Round. Ker je svet okrogel. Stoli z okroglimi sedeži v različnih barvah s kovinskimi naslonjali so videti kot prstani.


Stoli iz te kolekcije so zame dejansko nekakšno nadaljevanje nakita. Sedeži so simbolično postavljeni kot kamni v nakitu, so pa zelo mehki in udobni, čeprav so videti minimalistični, kovina okrog je kot neki setting, kot krona za kamen. In ker sem obsedena z okroglo formo, sem poskušala razmišljati predvsem v krogu, krog se nikoli ne konča ... Zame je bil izziv, kako narediti stol, ki bo videti minimalističen, a hkrati udoben.


image
Lara Bohinc na razstavi v prostorih MAO na gradu Fužine.FOTO: Jože Suhadolnik


Kako je sploh prišlo do te razstave, kdo vas je poklical iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje?


Mika Cimolini iz Centra za kreativnost pri MAO. Takoj me je navdušila z idejo projekta.


Zanimivo, da v Sloveniji niste imeli razstave že prej?


Mika je pač prva, ki me je poklicala (nasmešek) ... Moram reči, da sem zelo vesela, tako zaradi razstave kot zaradi tega projekta Centra za kreativnost pri MAO – Prenos veščin, ki dela zelo pomembno stvar: spodbuja povezovanje različnih umetnikov, ki lahko medsebojno izmenjujejo izkušnje.


Kaj zanima ljudi, ki prihajajo na svetovanje, na pogovor z vami?


Veliko večino zanima prav strategija prodora na tuje trge in jaz z veseljem delim te izkušnje. Zelo se mi zdi pomembno, da se informacije, izkušnje, veščine določenega umetnika, oblikovalca, arhitekta prenašajo na druge umetnike, s tem jim odpreš druge zorne kote, sprožiš drug način razmišljanja.
 

image
Haunted Chandelier FOTO:arhiv Bohinc Studio


Delate tudi projekte za hotele, kot recimo tisti skrivnostni, »zakleti lestenec« Haunted Chandelier v lobiju londonskega hotela Mandrake.


Ta lestenec je res nekaj posebnega, ogromen je, mislim, da v višino meri dva metra in pol, visi na stropu, ki je visok devet metrov ... Naročniki so želeli, da ga oblikujem s svečniki za prave sveče, čeprav sem jim svetovala, da to morda ni najbolj optimalna rešitev. In tako so za ta lestenec z gorečimi svečami najeli človeka, ki se je vsak dan dvakrat vzpenjal po devetmetrski lestvi in ugašal sveče ... Nazadnje so se vdali in kupili sveče na baterije.
 

Tudi vaši lestenci Relic Lights so videti kot umetniški kosi.


To tudi so unikati, galerijski kosi. So predvsem nadaljevanje tega lestenca, ki sem si jih zamislila kot idejo, kako bi sodobne forme delovale, kot da so bile stoletja izgubljene, zakopane in jih je nekdo našel, in so zdaj videti kot iz drugega časa, prekrite s koralami, stalaktiti.

Luč Relic Light je bil kar resen eksperiment, zanjo je bilo potrebno veliko pogovorov s proizvajalci, kako bomo nanašali ta poseben material »jazmonit«, poseben prah, ki ga zmešaš z akrilsko tekočino, in to potem postane kot mrzla tekočina, jo vlivaš in oblikuješ ...

image
Relic Lights FOTO: arhiv Bohinc Studio


Veliko  je eksperimentiranja, naredili smo samo dve luči, zato je tudi cena takšna, kot je. Tudi škatle, ne vem, ali ste videli te lakirane, te škatle so bile v razvoju devet mesecev, na njih je kar devet nanosov laka. Najprej naneseš lak, počakaš, da se posuši, in nato zbrusiš, spoliraš in potem nov nanos laka ... To je vse narejeno na roke. Cena je temu primerna.
 

Hkrati pa v multikulturnem predelu Londona Golborne Road stoji vaša klop prijateljstva, Friendship Bench.


Ja, bila sem zelo vesela, da je občina, ki vsako leto investira v enega od objektov javnega oblikovanja, takrat izbrala ta projekt. Golborne Road je zelo zanimiv del Londona, pred leti sem imela tam svoj studio in trgovino, tako da ga dobro poznam. Dobra atmosfera je in zdelo se mi je tako simbolično, da prav tam postavimo klop prijateljstva, simbol sobivanja. V tej četrti dejansko sobivajo ljudje iz različnih skupnosti, maroške, portugalske, judovske ...
 

Kakšna je atmosfera v Londonu po brexitu? Je res čutiti porast kriminalnih dejanj?


Tako pravijo časopisi. Več je napadov z noži, žeparjev. Tega sicer ne opaziš, če hodiš po ulici. Tisto pa, kar zelo opaziš, je vedno več brezdomcev na cestah, vse več je improviziranih šotorov ... Toda vsi se pogovarjajo samo o brexitu, vsa ključna socialna vprašanja, zdravstvo, socialno ogroženi so odrinjeni na stran. V naslednjih dveh, treh mesecih bo po mojem dokončno jasno, kaj se bo zgodilo, a ko to spremljaš, se ti zdi, kot da gledaš nekakšno telenovelo, vsak dan je nov zaplet, kot da se nekdo namerno poigrava s čustvi ljudi.
 

Spremljate dogajanje v zvezi z brexitom?


Zelo. Vsako jutro pregledam, kaj se dogaja. To bo pač najbolj vplivalo na življenja nas, ki ustvarjamo v Londonu, v Angliji. Večino objektov Bohinc Studia proizvajamo v Evropi, v Italiji, na Portugalskem, zelo malo jih izdelamo v Angliji ... Ker smo mala unikatna produkcija, hočem sama tudi pregledati, preveriti, kako stvari nastajajo, zato se recimo zjutraj usedem na letalo, odletim v Italijo in zvečer nazaj. Hočem reči, da sem tudi poslovno zelo vezana na Evropo, poleg tega sem Slovenka, imam slovensko državljanstvo, moja hčerka prav tako.
 

Vse bolj se omenja možnost ponovnega referenduma. Kakšna je torej vaša projekcija?


Žal nimam kristalne krogle (nasmešek). Vse se lahko zgodi. Kot prvo, nas je vse takrat šokiralo dejstvo, da je sploh lahko prišlo do glasovanja, da se za tako pomembno stvar, ki se tiče vseh nas, vse Evrope, lahko glasuje na referendumu.

Da je nekaj sto torijcev, ki so si zamislili radikalen izstop iz EU, lahko zmanipuliralo toliko ljudi, kaže na to, da nismo poznali te druge Anglije, da nismo pomislili na ljudi, ki se počutijo nesprejete v družbi ... Rezultat nas je vse popolnoma šokiral, najprej smo mislili, da je to slaba šala. Skupaj s še kakimi tridesetimi prijatelji sem redno hodila na proteste proti brexitu, tako da sem bila kar aktivna ...

image
Lara Bohinc: Nakit je sam po sebi prazen, oseba, ki ga nosi, mu daje zgodbo. FOTO: Jože Suhadolnik

 

Je Slovenija za vas poslovno sploh relevantna? Imate kaj naročnikov za katerega od vaših unikatnih kosov pohištva?


Tega še ne vem. Vem pa, da se velika večina našega pohištva proda v ZDA. Za nas je trenutno Severna Amerika najbolj relevanten trg.
 

Zakaj mislite, da je tako?


Preprosto, ker imajo tradicijo velikih hiš, veliko prostora, govorimo predvsem o Los Angelesu, San Franciscu. Tam je nekaj običajnega, da imaš jedilnico z najmanj dvanajstimi stoli, velike prostorne dnevne sobe ...
 

Vem, da od nekdaj niste radi govorili o slavnih imenih, ki nosijo vaš nakit, kot so Kate Moss, Rihanna, Michelle Obama ... Pa vendar, imate že kakšnega slavnega kupca vašega pohištva?


(Nasmešek.) Ne bi vedela. Večino stvari pri nas za svoje kliente naročajo njihovi oblikovalci notranje opreme. Včasih sicer omenijo, da »kupujejo za zelo slavnega klienta« (nasmešek), večinoma pa ne govorijo o tem.
 

Torej ne veste, ali na vašem stolu iz kolekcije Since the World is Round ne sedi Brad Pitt, recimo?

Ne (nasmešek). Tudi če bi sedel, si ga najverjetneje ne bi izbral sam, to hočem reči. Večina slavnih ima svoje opremljevalce, ki za notranjo opremo hiše, vile, stanovanja kupijo dobesedno vse, vsak detajl, od skodelice do vilic in nožev ...
 

Za Michelle Obama, ki je nosila vaš nakit, je vedel ves svet.


Pri nakitu je drugače, ljudje gredo ven, v javnost, in nosijo nakit. Svoje spalnice in dnevne sobe pa ne odpirajo za javnost.
 

Za konec: kako kot poslovna ženska, umetnica in mati obvladujete tako veliko mesto, kot je London, da lahko v takšnem tempu sploh preživite kaj časa sami s sabo?


London je res veliko, tudi neobvladljivo mesto, vse si moraš organizirati tako, da imaš ključne stvari zelo blizu doma. Vse je odvisno od organizacije časa, pa tudi od tvoje učinkovitosti. Pomembno se mi zdi, da si načrtno vzameš čas za vse. Zase, za otroka, za ustvarjanje, za delo, tudi za galerije ... Ker če ne grem v galerijo, kako bom potem lahko ustvarjala?