Pogovoriti se moramo 
o islamofobnih politikah strahu

V bran evropski kulturi, identiteti in »našemu načinu življenja«.
Fotografija: Muslimanov se ne bojimo, ker so od nas tako radikalno drugačni, temveč ker so nam tako prekleto podobni. FOTO: Roman Šipić
Odpri galerijo
Muslimanov se ne bojimo, ker so od nas tako radikalno drugačni, temveč ker so nam tako prekleto podobni. FOTO: Roman Šipić

Nova bavarska vlada te dni po javnih institucijah izobeša križe. Bili naj bi temeljni simbol regionalne identitete, ki je menda ogrožena. Orbánovo sistematično strašenje pred islamom se je iz zavržnega ekscesa prelevilo v vzor mnogim, tudi našim desničarskim političnim silam. Muslimanski migranti in begunci naj bi bili največja nevarnost krščanski Evropi in našemu načinu življenja. Tik pred volitvami, na vrhuncu politične kampanje, je razširjenost sistematičnih politik strahu tudi pri nas nespregledljiva. Živimo v času vseprisotne kulture strahu; zdi se, kot da sta strah in iz njega izhajajoče sovraštvo postala najmočnejši gonili politike.

Zgodovina ponuja množico nadvse prepričljivih dokazov, da to ne moreta biti produktivni vodili družbenega življenja. Zato na vsaj znosno prihodnost ne moremo računati brez uspešnega spopada s sodobno kulturo strahu pred islamom. Še posebej v času, ko se politične stranke goreče potegujejo za naše glasove, bi zato veljalo nekaj pozornosti posvetiti tej pereči problematiki. Nujno bi se bilo argumentirano pogovarjati (vsaj) o: prvič, starodavnih izvorih in genezi strahov pred islamom; drugič, na videz samoumevnem razumevanju evropske ali kar celotne zahodne kulture kot ekskluzivno krščanske; tretjič, bistvenih sestavinah te naše kulture (poleg krščanstva); in četrtič, realnih grožnjah naši kulturi in identiteti. Učinkovitega boja za evropsko kulturo in »naš način življenja«, ki ga vsekakor velja terjati tudi od političnih strank, namreč ne more biti brez razumevanja, kaj ju sploh konstituira in kaj zares ogroža.

Islam kot strašljiva 
fantazma Zahoda

Korenine v sodobnosti zbujenih sentimentov do menda radikalno drugačne islamske kulture segajo celo tisočletje nazaj, na Slovenskem pa se vse do danes napajajo predvsem s spomini na turške vpade. V drugi polovici devetega stoletja so se (pod papežem Janezom VIII.) začeli kompleksni procesi homogeniziranja krščanstva in njegovega vzpostavljanja kot enotne družbene skupnosti (s transcendentalnimi utemeljitvami), ki so v svojem jedru nosili antagonizem proti muslimanom. Ti so se v zahodni zavesti iz ene mnogih in raznolikih skupin nevernikov postopoma prelevile v glavnega sovražnika krščanskega sveta, kar je konec enajstega stoletja kulminiralo v prvi križarski vojni (ki se od predhodnih roparskih pohodov veliko bolj kot po načinu delovanja ali izplenu loči po vodilnem bojnem klicu: Deus vult, Bog tako hoče!). Konstrukcija ideje Evrope kot politične skupnosti se je dokončno realizirala sredi petnajstega stoletja, ko so Osmani pod vodstvom Mehmeda Osvajalca zavzeli Konstantinopel, bizantinsko prestolnico in središče vzhodnega krščanstva. To je poenotilo prej stoletja radikalno razcepljen krščanski svet – začele so se mobilizacije proti turškemu ogrožanju Evrope, ki so v zavesti njenih heterogenih ljudstev prvič postale prostor skupne identitete.

Spomini na turške vpade, pred katerimi so se naši predniki opozarjali s kresovi, da bi se lahko še pravočasno umaknili v obzidana cerkvena zavetja – tabore, vse do danes ostajajo živi tudi v slovenski kulturi. V odsotnosti sodobnih kontekstualnih refleksij predvsem nekritično obnavljajo stare stereotipe in nadaljujejo kulturne procese konstrukcije drugosti (kar v družboslovju imenujemo drugačenje), ki večplastno identiteto »Turka« sploščajo na manihejsko podobo, v kateri nas, ki smo seveda na strani dobrega, ogroža to poosebljenje zla, predvsem pa njegovo kompleksno identiteto reducirajo na religijo, islam.

Evropa se torej od svojih začetkov konstituira ne le kot krščanska skupnost, temveč tudi na način per negationem, tj. z določanjem, kdo in kaj nismo, kot kontrapod pa so rabili predvsem muslimani. In starodavni strahovi pred islamom kot tudi eksplicitno sovraštvo do muslimanov vztrajajo vse do sodobnosti. Kljub boleči očitnosti tega dejstva pa vseeno velja preizprašati tezo Tomaža Mastnaka (ki je pri nas prvi že sredi devetdesetih poglobljeno pisal o dotičnih problematikah v svoji eruditski knjigi o »kristjanstvu« in muslimanih) iz lanske tematske številke Mladine o islamu, da je to sovraštvo imanentno evropski identiteti in »bo z nami, dokler bo obstajala Evropa in dokler se bomo sklicevali na evropske vrednote«. Ekskluzivno enačenje evropskih vrednot s krščanstvom je nesporno veljalo za srednji vek, od razsvetljenskega preloma pa je evropska identiteta postala veliko manj enoznačna – in to dejstvo bi moralo vplivati tudi na naše dojemanje islama in muslimanov.

Krščanska Evropa?

Seveda je sodobna evropska kultura še zmeraj krščanska, o tem ne more biti (racionalno argumentiranega) dvoma. Sicer v veliki meri sekularizirani Evropejci še zmeraj večinsko izražamo vsaj nominalno pripadnost krščanstvu, prav tako sodobnih zahodnih sekulariziranih družb preprosto ne moremo razumeti brez v marsičem usodnega vpliva številnih krščanskih idej in konceptov na njihov nastanek in razvoj. A hkrati ne smemo spregledati dejstva, da so se številni sodobni koncepti s (tudi) krščanskimi idejnimi koreninami razvijali ob eksplicitnem in pogosto nadvse aktivnem nasprotovanju cerkve in da so sodobno obliko v smeri demokracije, svobode govora, človekovih pravic, enakopravnosti ipd. dobili šele v razsvetljenski in postrazsvetljenski dobi.

Predvsem pa ne moremo zanemariti niti drugih virov, brez katerih Evrope danes preprosto ne bi bilo, vsaj predhodnih antičnih in poznejših renesančnih, humanističnih, razsvetljenskih ter številnih drugih. Tudi islamskih! Žal pa je v današnji zahodni skrajno poenostavljeni percepciji sveta osupljivo bogata racionalistična tradicija v islamski misli, ki jo je nekoč nadvse zgovorno ilustriral znameniti rek Ex oriente lux (z Vzhoda prihaja luč), tako rekoč popolnoma spregledana. Za njena velika imena je zunaj intelektualnih subkultur slišal komaj kdo. Pa bi jih veljalo podrobneje poznati. Vsaj Alija al Hasana Ibn al Haithama, v latinskem svetu poznanega kot Alhazena, pionirja optike in stoletja pred zahodno renesanso pionirja znanstvene metode. Perzijca Ibn Sino oz. Avicenno, utemeljitelja klasične medicinske vede (skupaj s Hipokratom in Galenom, na katera se eksplicitno opira). Pa Ibn Rushda ali Averroesa, največjega muslimanskega komentatorja Aristotela, ki je imel velikanski vpliv na kasnejše krščanske mislece (vključno z Akvinskim). In vsaj še Ibn Khalduna, andaluzijskega zgodovinarja, protosociologa in protodemografa, ki je razvil osnovni koncept družbene kohezije in ekstenzivno ter poglobljeno pisal o družbenih konfliktih, cikličnem razvoju civilizacij, politični ekonomiji, teoriji denarja in – petsto let pred Darwinom – celo o evoluciji.

Mi pa namesto priznanja in zavestnega črpanja iz te izjemne – v določenem delu nedvomno tudi evropske – dediščine poleg skoraj osmih stoletij (!) cvetoče islamske civilizacije Al Andaluz na Iberskem polotoku (711–1492) sistematično pozabljamo tudi več kot šest stoletij (!) kontinuirane zgodovine muslimanov v Bosni. In v Litvi, kjer je veliki vojvoda Vytautas oz. Witold leta 1397 – v času, ko so Litvance šele pokristjanjevali – muslimanom eksplicitno podelil posebne pravice, kar jim je omogočilo obstoj vse do današnjih dni. Evropski muslimani povsem očitno niso zgolj sodobni begunci z razrušenega Bližnjega vzhoda niti ne gre samo za drugo ali tretjo generacijo priseljencev iz nekdanjih evropskih kolonij, temveč v Evropi beležimo dolga stoletja njihove kontinuirane, kreativne in plodne prisotnosti.

Sekularnost in pluralizem

Ideja o Evropi kot čisti krščanski civilizaciji je fikcija, nobena civilizacija ne obstaja sama zase, ločeno od drugih. Civilizacije se vedno stikajo, komunicirajo, včasih tudi konfliktno; predvsem pa se medsebojno oplajajo – in si šele s tem zagotavljajo svojo vitalnost in dolgoročno preživetje. Šele konec monolitne, dogmatske krščanske Evrope je pripeljal do svetovne prevlade Zahoda, ki temelji predvsem na modernem konceptu ločitve vrednostnih sfer, ko se različna področja družbenega in zasebnega življenja izvijejo izpod prejšnjega jeklenega prijema cerkve. Sekularnost je glavni razlog za novoveško prevlado Zahoda in nastanek današnje globalne »zahodnistične« civilizacije, kot nam je to slikovito pokazal Aleš Debeljak v knjigi, ki že v naslovu metaforično zariše njeno večplastno naravo: Knjiga, križ, polmesec.

Zato ne more biti posebno presenečenje, da se pred poldrugim desetletjem burne polemike okoli vpisa krščanske dediščine v preambulo ustave EU niso iztekle v skladu z intenzivnimi prizadevanji papeža Janeza Pavla II., ki je leta 2003 v dokumentu Ecclesia in Europa eksplicitno pozval k omembi krščanske dediščine, saj naj bi ta ključno »oblikovala kulturo celine«, niti se niso izšle v skladu z željami evropskih Judov in muslimanov po omembi Boga. Prvo bi namreč iz simbolnih temeljev Evrope izključilo drugi dve abrahamski religiji, drugo pa bi (vsaj implicitno) zanikalo evropske razsvetljenske pridobitve.

Ne spopad civilizacij, temveč sorodstvene zdrahe

Del sveta, ki ga danes razumemo pod pojmom Evropa, ni že kar »po naravi« in od zmeraj krščanski – njegovo kristjanizacijo tvorijo kompleksni, neredko nasilni in pogosto protislovni procesi, ki so potekali celo tisočletje. Največja svetovna religija na naših tleh ni »avtohtona«, temveč prihaja z Bližnjega vzhoda – enako kot obe njeni abrahamski sorodnici, starejši judaizem in mlajši islam. Z njima si, kljub nekaterim evidentno različnim teološkim razumevanjem, deli duhovne korenine: istega Boga in skupne preroke (Ibrahim, Musa in Isa so arabska imena za Abrahama, Mojzesa in Jezusa). Stari antagonizmi med evropsko in islamsko kulturo povsem očitno ne izvirajo iz nepremostljivih razlik, temveč iz njunih sorodnosti, ki številna ostra nesoglasja šele omogočajo. Muslimanov se ne bojimo zato, ker so od nas tako radikalno drugačni, temveč ker so nam tako prekleto podobni.

Sodobna srečevanja islama z Zahodom so tako veliko bolj zapletena od medijsko reduciranih črno-belih percepcij trkov med zaostalo, barbarsko, radikalno patriarhalno in inherentno nasilno religiozno tradicijo na eni strani z razsvetljensko, pluralno, svobodoljubno in demokratično kulturo na drugi. Da je realnost neprimerno bolj kompleksna od te sploščene, pogosto demagoške podobe, nemara najbolj zgovorno dokazuje primer Sadiqa Khana, ki je bil pred skoraj natanko dvema letoma prepričljivo izvoljen za londonskega župana – z izrazito levičarskim programom in kljub eksplicitno liberalnim stališčem do istospolnih oseb tudi s prevladujočo večino glasov menda »po naravi« izrazito konservativnih muslimanov. Hkrati pa lahko na drugi strani vidimo, da so številni zahodni tradicionalisti s svojim enoznačno konservativnim odnosom do sveta v številnih točkah srhljivo podobni islamistom, ki v imenu enega samega, edinega pravega načina življenja fundamentalistično nasprotujejo zahodnemu pluralizmu, temu nemara najbolj določujočemu elementu sodobne evropske in zahodne kulture ter identitete.

Največja grožnja našim temeljnim vrednotam – za katere se je vsekakor vredno odločno boriti – niso muslimanski migranti in begunci, temveč demagoško razpihovanje strahov pred domnevno islamsko nevarnostjo. Ker – z besedami britanskega pisatelja indijskega rodu Kenana Malika: »Alarmizem o zatonu krščanstva spodjeda vrednote tolerance, enakosti, univerzalnih pravic, za obrambo katerih naj bi potrebovali krščansko Evropo. Erozija krščanstva ne bo nujno povzročila erozije teh vrednot. Goreče branjenje 'krščanske Evrope' pred domnevnimi barbarskimi hordami pa jo lahko.« Ne pozabimo tega, ko se odločamo, komu bomo podelili svoj volilni glas.

Več iz te teme:

Komentarji: