Populisti vseh dežel, razpustite se

Če se izrazimo nekoliko ekonomično, je sporočilo nedeljskega izida švedskih volitev v sredo v evropskem parlamentu dobilo protiutež. Dal jo je verjetni prihodnji predsednik evropske komisije in vodja Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu Manfred Weber.
Fotografija: Evropski parlament glasuje o stanju na Madžarskem Foto AP
Odpri galerijo
Evropski parlament glasuje o stanju na Madžarskem Foto AP

V razpravi o Viktorju Orbanu, Madžarski in njeni evropsko nesprejemljivi politiki se je časopisu Politico zdelo vredno z mastnim tiskom izpostaviti tole misel: »Izumili smo človekove pravice in ne krščanskih pravic.« To je bil odgovor Manfreda Webra, vodje Evropske ljudske stranke (EPP) v evropskem parlamentu, na Orbanov ugovor zoper obremenjujoče poročilo o stanju demokracije na Madžarskem. Poročilo, je povedal, žali Madžarsko in nepravično obravnava nekoliko bolj konservativne poglede na krščanske in družinske vrednote.

V njem je bilo tudi zapisano, da se tamkaj krepko kratijo temeljne človekove pravice, da je prišlo do erozije demokratičnih norm in vrednot. Tudi to, da se omejuje svoboda tiska, akademskega udejstvovanja, da je na Madžarskem ogromno korupcije, da se posega v neodvisnost sodstva, da se krati pravice Romov itn.

Orban se je zatekel v užaljenost. Rekel je, da si poslanci v poročilu, za katerim je stala poročevalka Judith Sargentini, evroposlanka zelenih, narobe tolmačijo dejstva in ne razumejo Madžarske, ki da je evropska prvoborka in je za svobodo prelivala kri. To je po svoje komentiral spet Weber, ki kot t. i. Spitzenkandidat očitno že začenja predvolilno kampanjo za Junckerjevega naslednika. Če se izrazimo na splošno, je povedal, in nas mora biti strah zaradi muslimanov in splošnega napada na vero, potem opravljamo posel džihadistov, ki bi radi našo družbo zrušili od znotraj.
 

Ko se levica in desnica objameta

Weber kot pretendent na žezlo evropske komisije nekoliko menja svoje drže, kajti do begunskega vprašanje je bil doslej manj popustljiv in mnogi ocenjujejo, da ga je to sploh pripeljalo v kandidaturo za tako visok položaj. Angela Merkel naj bi s tem razbremenila nemško, pa tudi čisto svojo, demokrščansko notranjo politiko. To je seveda drugo vprašanje, toda nakazuje dve zablodi konservativnih evropskih strank, ki se odražata v evropski grupaciji EPP. Prva je v tem, da je dolga leta svojo evropsko večino gradila na srednjeevropskih populistih, k njim pa spadajo tako poljski kot madžarski – in če smo dosledni – tudi slovenski populisti. Druga zabloda pa je, da je taka semipopulistična politika združljiva s temeljnimi evropskimi vrednotami. Te so se namreč znašle na ostrem udaru in praviloma prihajajo iz političnih grupacij, ki so bile blizu EPP ali pa so pozicionirane desno od nje.

Švedska je postala zadnji primer teh trendov, kajti skrajni desnici (Demokratom) je tradicionalno najmočnejšo socialdemokracijo v nedeljo uspelo spraviti v pat položaj. Na neki način bi se lahko reklo, da je že skorajda padla zadnja trdnjava, vse skupaj pa je del novega svetovnega trenda, ki v taki obliki še ni bil viden. Tradicionalne demokratične politike so se znašle v neumeščenem položaju, je v Guardianu zapisala kritičarka t. i. deliberativnih demokracij, znamenita profesorica politične filozofije Chantal Mouffe. Je kritičarka Rawlsove in Habermasove ideje deliberativne demokracije, kajti ne strinja se z modelom, v katerem se išče kombinacija večinskega načela in konsenza. V njima je t. i. avtentična deliberacija, ne legitimacija zakona, oblikuje pravilno demokracijo.

Kot levičarka je Chantal Mouffe, Laclaujeva kolegica, postavila temeljno tezo, da se je neoliberalizem ljudem do konca zameril in na noge je dvignil radikalno desnico, zato mora levica najti način, kako se odzvati.

Zakaj bi bilo to pomembno? Meni, da zato, ker je nevarno, da bi se v Evropo vrnil fašizem. Evroskeptične koalicije se vzpostavljajo že v Avstriji, v Italiji, neoliberalne elite so že preobrnile Anglijo, v ZDA je na oblasti Donald Trump. Vrstijo se dokazi, da smo se znašli v postdemokratičnem stanju, in znamenje postpolitike je, da je zbledela meja med levim in desnim. Ta zbledelost je rezultat desno- in levosredinskih strank, ki so si umislile konsenz v ideji, da neoliberalna globalizacija nima alternative. V tem je deliberativnost, ki jo kritizira, in utemeljitev je nadvse nazorna. Pod vplivom modernizacije so socialni demokrati sprejeli diktat globalnega finančnega kapitalizma in sprejeli meje, ki jih ta nastavlja pred posege državnih in javnih politik.
 

Samo eden ponuja jasen odgovor

Posledice tega so očitne. Politika je postala zgolj tehnično vprašanje, upravljanje ustavnega reda, zadeva za strokovnjake, ki se ljudi bolj ali manj ne tiče. Suverenost ljudi je postala zastarela fraza, demokratični ideali preživeti.
Postpolitika dovoljuje izmenjavo oblasti med levo in desno sredino. Kot smo videli, je bila v Sloveniji že Janševa destabilizacija sredinske zmernosti zanjo preveč, čeprav se je postavil kot relativni zmagovalec volitev. To nas napeljuje k političnim teoretikom, ki so ugotovili, da je populizem posledica tega, da je plutokracija, to je vladavina kapitala, radikalno zamenjala demokracijo, da so ljudje izgubili stik z elitami, ki so jim prej verjeli. Populisti so se postavili na stran ljudstva in ljudje jim verjamejo, ker grajajo posledice neoliberalne globalizacije, ki so očitne. Begunci spadajo zraven.

Smo na točki, je zapisal politolog, docent na harvardski univerzi, Yascha Mounk, ko populisti realno lahko uničijo liberalno demokracijo.

Da bi se borili proti temu, se morajo politiki soočiti z vzroki. Toda ali so se sposobni soočiti s temi vzroki? Med populisti in levo sredino obstaja bistvena razlika, je zapisala Chantal Mouffe. V postpolitičnem razvoju je zavladal kapital, finančni sektor s svojimi uničujočimi posledicami za ustvarjalno gospodarstvo. To so spremljale privatizacije in deregulacijske politike, združene s politiko zategovanja pasu, ki je nastopila po začetku krize 2008. Ukrepi so razlike med ljudmi povečevali eksponenčno, ne le v delavskem, temveč tudi v srednjem razredu. Povečevala sta se revščina in občutek negotovosti.
Enoumen odgovor na te trende je v večini držav dal le populizem, tudi v Sloveniji, kjer se sestavlja levosredinska vlada. Ob njej bržkone ni dvoma, da je skorajda v celoti neoliberalna in da dilem takega političnega stanja povečini sploh ne razume. Nima niti močnih osebnosti niti močnih stališč. Nasproti njej stoji vodja opozicije, Janša, in njegova stranka, pobratena z Orbanovim Fideszom, ki ima povsem jasna, prepoznavna in nedvoumna politična stališča. Šeškova Štajerska varda je inkarnacija vsega, kar smo povedali: je enostavna, jasna, povsem prepričljiva, nagovarja osebno in se postavlja proti odtujenim elitam, tudi proti državi. Tu je bližina fašizma povsem očitna, na drugem polu ni ničesar, kar bi si želela Chantal Mouffe, ki kliče po levem populizmu.

Postavila je namreč trditev, da je edini način boriti se proti desnemu populizmu ta, da nekdo da zadovoljive odgovore na vprašanja, ki se postavljajo v ksenofobnem jeziku. Prepoznati je treba demokratično jedro, pravi, in se nasloviti na ljudi v drugačnem jeziku, ki je zmožen upoštevati demokratične standarde in jih voditi v radikalno demokratično smer.
 

Komu so problem evropske vrednote

Zanimiv zasuk EPP proti Viktorju Orbanu gre bržkone pripisati dvema vidikoma. Prvi je, da se bližajo evropske volitve, drugi je, da so pri EPP dojeli, da Orban dejansko spodjeda vse, kar pomenijo t. i. evropske vrednote, posledično pa enotnost EU in seveda enotnost velikega evropskega trga. Slednji, je ta teden v nagovoru o stanju v EU povedal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, daje moč in je razlog, zakaj ZDA in ves svet tako spoštuje EU.

»Orban je bil Trump pred Trumpom,« so zapisali v Le Monde diplomatique. To je dojel Steve Bannon, nekdanji investicijski bankir pri Goldman Sachs in strateg Trumpove volilne kampanje. Vedel je, da je kriza leta 2008 Madžarsko zelo udarila. Vzpodbujal je populistično strast, so zapisali in, protislovno, bil je proti privilegijem bogatih, četudi so ga plačevali »hedge« skladi. Tako je Orban prišel na oblast in postal najbolj markantna osebnost evropskega populizma. Ta teden ga je proti EPP podprl celo angleški populist Nigel Farage. Matteo Salvini ga opeva kot rešitev in ideal za Evropo, z njim osebno prijateljuje Janez Janša, njegovi poslanci (SDS) mu pojejo slavospeve in ga postavljajo za vzor slovenski demokraciji. V javnost je prišla vest, da noben slovenski poslanec, član EPP, niti Lojze Peterle, v evropskem parlamentu ta teden ni glasoval zoper Viktorja Orbana, torej za sprožitev 7. člena in ukrepanje proti Madžarski zaradi teptanja temeljnih vrednot EU.

Tako nas dogodki nehote pripeljejo do vprašanja formalnega in vsebinskega statusa slovenske demokracije, kajti ni vseeno, kaj v evropskem parlamentu počnejo slovenski poslanci, in volivci morajo vedeti, če konservativna slovenska večina domačih evropskih poslancev tam ne podpre evropskih vrednot, temveč se postavi na stran očitno vulgarnega Orbanovega populizma, ki po mnenju uglednih evropskih politikov ni vreden ravni evropske politike.
 

Ko Kurz postane zgled

Deplasiranost desne slovenske politike v evropskem parlamentu, enako pa v Sloveniji in v njeni notranji demokraciji, se ponuja kot očitek prvega reda. Sebastian Kurz, avstrijski kancler, bi lahko bil referenčna točka, poanta za to, kar se kaže ob slovenskih desnih politikih, kajti v ksenofobnih niansah in domačijskih prizvokih v izrekanju so si na moč podobni. Kancler Kurz je tako v imenu stranke ÖVP kot v svojem imenu že v ponedeljek povsem jasno povedal, da bodo njegovi poslanci glasovali za poročilo in da se strinjajo tudi z izključitvijo Fidesza iz EPP. Evropski poslanci slovenske desnice so domači in tuji javnosti pustili sporočilo, da odobravajo Orbanovo zatiranje svobode tiska, akademske svobode, da se strinjajo s ksenofobno retoriko in prakso in da jih ne moti kratenje temeljnih človekovih pravic. Ti evropski poslanci so definirali evropski obraz na Slovenskem in definicija tega obraza je bistveno drugačna od tistih vrednot, za katere se je v času osamosvajanja Slovenije zavzemala majniška deklaracija. Tam je namreč izrecno zapisano stališče, da je slovenska država utemeljena na »spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin« ter na »demokraciji, ki vključuje politični pluralizem«.

Zavzemanje za vladavino prava in ne za diktat v metodah aliberalnih demokracij je bila glavna deviza nastajanja samostojne slovenske države. Sebastian Kurz je ta teden Orbanu in njegovi nedemokratični zadevi na rob rekel tole: »Pri vprašanju vladavine prava in demokracije ni kompromisov. Te temeljne vrednote je treba spoštovati.« Od evropskih poslancev slovenske desnice nismo mogli slišati česa takega, veliko pa alibičnih izjav, zakaj je treba biti do Orbana prizanesljiv. Sebastian Kurz, sam močno k populizmu nagnjeni politik, je znal določiti mejno črto evropske demokracije in človekovih pravic, ki se jih ne sme prestopiti pod nobenim pogojem, slovenska desnica tega ni bila zmožna. To je treba povedati naglas in povsem razločno, kajti na evropskih volitvah naslednje leto jim bodo volivci lahko izdali račun za nedokončan posel, ki bi naj ga opravili.
 

Kako je spodrsnilo levi sredini

Slovenska desnica v domačem in evropskem kontekstu je dobra novica za stranke, ki se v Sloveniji deklarirajo za leve. V resnici bržkone niti same ne bi opravile demokratičnega preizkusa, če ob njih ne bi na vsakih volitvah strašila nevarnost »večjega zla« z desne. Kar je levici očitala Chantal Mouffe, z izjemo politično zelene Levice, drži kot pribito. Stranke, ki se v primerjavi z zmagovito SDS označujejo za levo sredino, so v resnici utemeljevalke postpolitičnega družbenega stanja, v katerem se demokracija pretaplja v plutokracijo, v interes denarja, v privatizacijske interese in v oblike demokraciji nedomače moči, kakršna nikakor ne odraža niti volje niti interesa ljudi.

Slovenski populizem gre isto pot kot švedski, madžarski, italijanski, ameriški in vsi populizmi, v katerih so ljudje izgubili stik z elitami, z demokracijo in se počutijo prevarani v tem, kar so verovali. Tovrstni politični refleks, ki pripelje v zagrenjeni populizem, bi lahko bil podoben občutju žrtev pedofilije ali pa razočaranim idealistom, ki so verjeli v nekaj več; nemara čisto vsakdanjim državljanom, ki so na koncu dojeli, da njihov predstavnik ni več izvoljeni politik, temveč v najboljšem primeru lokalni bankir, v najslabšem pa tajkun, ki je v imenu reševanja gospodarske krize v lokalnem kraju pokupil vse javne površine in zasedel nekdaj javne zgradbe.

K bistvu slovenskega problema in opisu slovenske tranzicijske levice je, da je ljudem za hrbtom proti njim našla dvojni konsenz. Najprej z neoliberalno svetovno ureditvijo, da je treba vse javno privatizirati in podrediti kapitalizmu. S tem se je pred Zahodom (posebej ZDA) odkupila za grehe komunizma in za kontaminacijo socializma. Drugi konsenz, če povzamemo Chantal Mouffe, pa je našla z desnico (in Cerkvijo), namreč da se skupaj poenotijo v prepričanju, da neoliberalna globalizacija in privatizacija vsega javnega nimata alternative. Utelešen model tovrstnega dogovora med levico, desnico in Cerkvijo lahko vidimo v praktičnem delovanju nacionalne televizije. Na tem in na takih primerih se tudi vidi, kaj pomeni zaton evropskih vrednot v Sloveniji.
 

Dirka za lastnim repom

Ob tem, ko je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker izpeljal govor o stanju v EU, bi Slovenija potrebovala gremi, ki bi od političnih predstavnikov slovenske demokracije v državnem zboru terjal razmislek o stanju slovenske demokracije in države. Pravzaprav je to opravilo politikov in strank, tudi predsednika države, ki blesti v svoji odsotnosti od pravih političnih oziroma družbenih premislekov.

Pravi družbeni razmislek bržkone ne gre v smer odločanja, ali Slovenija potrebuje levo ali desno politično prevlado. Odgovor glede na videno je na dlani: zanesljivo ne potrebuje desne, kajti podobno kot nekdanja komunistična partija se od demokracije nevarno pomika v totalitarne vzorce. Toda prav tako ne potrebuje takšne levice, ki bi bila demokratični alibi neoliberalizmu oziroma tezi, da notranja suverenost države nič več ne pomeni in je v zgodovinskem razvoju globalnih družb postala prazen pojem.

Od tod naprej države drsijo po poti, ki jo lahko vidimo, ko sledimo evropskemu in svetovnemu populizmu. Populisti se sklicujejo na to, da je država izdala državljane in da notranja suverenost ne pomeni nič več, šteje pa populistična internacionala. Izgubi notranje suverenosti potem sledi izguba zunanje suverenosti, kajti kapital in lobiji, ki plačujejo apostole nacionalistične apokalipse (Steve Bannon), imajo za cilj uničiti moč samostojnih držav, tudi združene EU. Na koncu razgradnje tega, kar za ljudi najbolj šteje, stojijo politične »varde«, razvijajo prapore in si na glavo natikajo nogavice, češ, politiki so vas razočarali, podprite nas, ko bomo mi stvari vzeli v svoje roke.

Komentarji: