Portret tedna: Raúl Castro
Raúl Castro - z vojsko in partijo obvladuje vse, kar leze in gre. Vojska je na Kubi partija in partija je vojska.
Odpri galerijo
Raúl Castro je ostal partijski šef, kar pomeni prvi človek na otoku, ki se ga je prijelo ime Rdeči otok.
Odkorakal je iz predsedniške palače, prepustil vlado svojemu pribočniku, se delal, kakor da je sestopil z oblasti, potem pa hitro postavil spet vse na svoje mesto. Ostal je partijski šef, kar pomeni prvi človek na otoku, ki se ga je prijelo ime Rdeči otok. Ostal je tudi general oboroženih sil, ki jih vodi od začetka, že skoraj šest desetletij. Z vojsko in partijo obvladuje vse, kar leze in gre. Vojska je na Kubi partija in partija je vojska.
V državi, ki živi od turizma, ima vojska v lasti vso turistično industrijo, hotele in tudi avtobuse, ki vozijo turiste, tudi trgovine za tujce in vse dostojne trgovine za domače prebivalstvo so pod vojaškim nadzorom, v vojaški lasti. Na plačilnem seznamu revolucionarnih oboroženih sil so hotelski direktorji pa tudi kuharji, natakarice in receptorji. Vojska premore največjo proizvodnjo živil na otoku. V vojski pa odloča partija. Kolikor je bilo sprememb na otoku, je zanje poskrbel Raúl Castro, dovolil je, kar je smelo biti dovoljeno, tudi zasebni sektor je spodbudil, restavracije, obrtne delavnice in trgovinice s poceni robo. Ljudje lahko imajo mobilne telefone, v hotele lahko vstopijo, zemljo lahko obdelujejo. Če katero rečejo čez boga in cesarja, gredo pa še vedno v zapor.
To je pravzaprav vse, kar velja posebej omeniti o dogodku tedna, meseca, leta in desetletja na najlepšem otoku sredi Karibov. O prenosu oblasti, ki se je zdel zgodovinski, ker na čelu Kube kar naenkrat ni nekdo, ki se piše Castro Ruz, ampak Miguel Díaz-Canel Bermúdez, komaj opazni neznanec iz vrst partijskih birokratov. In o začetku tranzicije, ki si je verjetno želijo vsi na otoku, ob njih pa tudi velik del izgnancev, prebežnikov, iskalcev boljšega življenja, ki so odhajali od začetka šestdesetih in jih je zdaj še več kot kadarkoli prej.
Prenosa oblasti ni bilo, tranzicija se tudi ni začela, dogodek pa je vseeno odmeven. Že zato, ker se predsednik ne piše Castro. Prenos oblasti in tranzicija pa bosta prišla na vrsto, samo preložena sta. O tem in s takimi besedami Kubanci sanjarijo in govorijo že vsaj pol stoletja. Vmes so se menjali papeži in ameriški predsedniki, svetovni zemljevid se je spreminjal, družina Castro pa je ostala.
Nekega dne se bo vendarle zgodilo, so prepričani Kubanci. Radi bi zaslužili toliko, da bi od tega lahko živeli. Zdaj jih več kot polovica živi od denarja, ki ga pošiljajo sorodniki iz Miamija. Tisti brez sorodnikov imajo otroke, ki jih lahko ponudijo turistom na ulici ali v hotelu. Tisti brez dolarjev iz Miamija in dolarjev od prostitucije tenko piskajo, tudi lačni so. Glavna skrb je, kako preživeti.
Raúl Castro Ruz, mlajši brat vrhovnega poveljnika, svetnika revolucije in ta čas še vedno edinega božanstva Fidela Castra, ni omagal na prestolu kakor brat, ki se je vse življenje bal, da bi morda kdo hotel prevzeti oblast in mu iz rok iztrgati Revolucijo, ki jo je pisal z veliko začetnico. Revolucija ali smrt, je bilo njegovo geslo.
Mlajši brat je vse življenje uresničeval, kar si je sproti izmišljal ideolog in vrhovni poveljnik. Vzdrževal je red doma in pošiljal primerno izurjene vojake v Afriko in po Latinski Ameriki. Sovjetsko pomoč so kubanski fantje dolga leta plačevali s krvjo v Angoli, Etiopiji, Nikaragvi, Salvadorju, še marsikod. O tem zdaj najraje ne bi več govorili ne Kubanci in ne zaljubljenci v njihove prvotne ideale po svetu.
Ves čas pa se je Raúl nagibal tudi k vsaj drobnim spremembam, izboljšavam, dvakrat ali trikrat je poskušal odpreti kmečke tržnice, da bi kmetje kaj pridelali in ljudje dobili kaj jesti. Pa se jih je starejši brat ustrašil, ker bi kmetje dobili preveč moči. Jezuitska vzgoja in šolanje sta na Raúla manj vplivala kot na Fidela. Na bolj trdnih, realnih tleh je stal, vsaj vtisa ni dajal, da je ljudem za dobro počutje dovolj močna vera v idejo Revolucije. Argentinski tovariš Che Guevara jima je vcepil še malo drugačne ideologije, sovjetski Rusi pa so dali denar za preživetje. Ko se je obrnilo, sta presedlala na Venezuelo, ji podtaknila svetovalce, učitelje in zdravnike, si jo podredila in dobro izmolzla.
Ves mlad se še zdi Raúl pri skoraj sedeminosemdesetih letih. Šele zadnje desetletje, potem ko je brat zbolel, je stopil iz sence nesmrtnega Fidela. Urejeno življenje je imel, skrbno in strogo ženo, ki je bila partijska ideologinja, umrla pa je prav tedaj, ko je bil zaradi Fidelove bolezni primoran prevzeti vlado in partijo. Otroke sta vzgojila in izobrazila tako, da bi bili sposobni nadaljevati dinastijo družine Castro, pa tega vendar ni storil. Hči nadaljuje pot mame Vilme Espín, Kubancem razlaga, kaj je prav in kaj narobe, precej liberalna je za revolucionarne dogmatike. Sin je med vodilnimi vojaki, vnuk šef predsedniške garde.
Po desetih letih na čelu države in vlade (tudi partije in vojske) velja Raúlu Castru pripisati nekaj zaslug in nekaj reform, pa čeprav jih najodločnejši kritiki neradi priznajo. S papeževo pomočjo je sklenil mir z Barackom Obamo in obnovil stike z Washingtonom. Papeža je pripeljal v Havano in mu pomagal pripraviti srečanje tisočletja z moskovskim patriarhom. Tudi v Latinski Ameriki si je odpiral vrata. Za trenutek se je zdelo, da bodo spremembe na Kubi hitre, vendar se je prekmalu pojavil na sceni Donald Trump in preprečil nadaljevanje pravljice. Ljudje Trumpovim podobnih prepričanj so več kot pol stoletja skrbeli, da se je na Kubi ohranila dinastija Castro, tudi zdaj se niso izneverili tradiciji. Na Kubi so tudi zaradi tega navidezni prenos oblasti opravili na dan, ko slavijo zmago nad Američani po invaziji na Prašičji zaliv leta 1961. Hladna vojna je takrat postala najbolj vroča in nevarna, zdaj se – vsaj zdi se tako – spet vrača hladna, vendar vojna. Berlinski zid v Karibih, ki sta ga podrla šele Obama in Raúl Castro, spet raste.
Ko je dovolil zasebno pobudo, je Raúl Castro ustvaril več kot polmilijonsko vojsko zasebnikov, o katerih pravzaprav ni čisto jasno, od kod jim denar za poslovne načrte. Verjetno pretežno od sorodnikov iz Miamija. Podobno kot brat pa se je ustrašil njihove moči, novih dovoljenj za odpiranje gostiln in mini hotelčkov ne izdajajo več. Morda tudi zato, ker zmanjkuje hrane za navadno ljudstvo, vse gre za turizem.
Ko je dovolil trgovanje z nepremičninami, je pravkar odstopljeni predsednik poskrbel za obnavljanje pol stoletja zapuščenih hiš in stanovanj. Ob plači, ki ne presega 30 dolarjev na mesec in ni dovolj niti za hrano, pa ni jasno, od kod kupcem denar za naložbe. Verjetno od sorodnikov iz tujine, iz Miamija, kjer sicer živijo pravi lastniki večine stanovanj na Kubi. Castrovi niso veliko gradili, nacionalizirane nepremičnine pa so prepisali na nove stanovalce.
Še nekaj velja zapisati v dobro o Raúlu Castru, ki ni več predsednik Kube, je pa s partijo in vojsko še naprej njen gospodar. Prikupil se mi je, ko sem izvedel, da mu je neznansko všeč petje Majde Sepe, še vedno najlepšega glasu naše popevke. Pred desetletji je bilo, Raúl Castro je v Havani prisluhnil Majdinemu petju, Majda in Mojmir sta bila takrat na obisku. Potem pa si je zaželel posnetkov vseh njenih pesmi. Vse plošče je pripravila gospa Majda, mu jih lahko neseš, me je vprašala.
General Castro jih je bil izjemno vesel.
V državi, ki živi od turizma, ima vojska v lasti vso turistično industrijo, hotele in tudi avtobuse, ki vozijo turiste, tudi trgovine za tujce in vse dostojne trgovine za domače prebivalstvo so pod vojaškim nadzorom, v vojaški lasti. Na plačilnem seznamu revolucionarnih oboroženih sil so hotelski direktorji pa tudi kuharji, natakarice in receptorji. Vojska premore največjo proizvodnjo živil na otoku. V vojski pa odloča partija. Kolikor je bilo sprememb na otoku, je zanje poskrbel Raúl Castro, dovolil je, kar je smelo biti dovoljeno, tudi zasebni sektor je spodbudil, restavracije, obrtne delavnice in trgovinice s poceni robo. Ljudje lahko imajo mobilne telefone, v hotele lahko vstopijo, zemljo lahko obdelujejo. Če katero rečejo čez boga in cesarja, gredo pa še vedno v zapor.
To je pravzaprav vse, kar velja posebej omeniti o dogodku tedna, meseca, leta in desetletja na najlepšem otoku sredi Karibov. O prenosu oblasti, ki se je zdel zgodovinski, ker na čelu Kube kar naenkrat ni nekdo, ki se piše Castro Ruz, ampak Miguel Díaz-Canel Bermúdez, komaj opazni neznanec iz vrst partijskih birokratov. In o začetku tranzicije, ki si je verjetno želijo vsi na otoku, ob njih pa tudi velik del izgnancev, prebežnikov, iskalcev boljšega življenja, ki so odhajali od začetka šestdesetih in jih je zdaj še več kot kadarkoli prej.
Prenosa oblasti ni bilo, tranzicija se tudi ni začela, dogodek pa je vseeno odmeven. Že zato, ker se predsednik ne piše Castro. Prenos oblasti in tranzicija pa bosta prišla na vrsto, samo preložena sta. O tem in s takimi besedami Kubanci sanjarijo in govorijo že vsaj pol stoletja. Vmes so se menjali papeži in ameriški predsedniki, svetovni zemljevid se je spreminjal, družina Castro pa je ostala.
Od leta 1953 je hodil za bratom Fidelom, pred desetimi leti ga je nasledil, zdaj je imenoval za predsednika neznanega birokrata.
Nekega dne se bo vendarle zgodilo, so prepričani Kubanci. Radi bi zaslužili toliko, da bi od tega lahko živeli. Zdaj jih več kot polovica živi od denarja, ki ga pošiljajo sorodniki iz Miamija. Tisti brez sorodnikov imajo otroke, ki jih lahko ponudijo turistom na ulici ali v hotelu. Tisti brez dolarjev iz Miamija in dolarjev od prostitucije tenko piskajo, tudi lačni so. Glavna skrb je, kako preživeti.
Raúl Castro Ruz, mlajši brat vrhovnega poveljnika, svetnika revolucije in ta čas še vedno edinega božanstva Fidela Castra, ni omagal na prestolu kakor brat, ki se je vse življenje bal, da bi morda kdo hotel prevzeti oblast in mu iz rok iztrgati Revolucijo, ki jo je pisal z veliko začetnico. Revolucija ali smrt, je bilo njegovo geslo.
Mlajši brat je vse življenje uresničeval, kar si je sproti izmišljal ideolog in vrhovni poveljnik. Vzdrževal je red doma in pošiljal primerno izurjene vojake v Afriko in po Latinski Ameriki. Sovjetsko pomoč so kubanski fantje dolga leta plačevali s krvjo v Angoli, Etiopiji, Nikaragvi, Salvadorju, še marsikod. O tem zdaj najraje ne bi več govorili ne Kubanci in ne zaljubljenci v njihove prvotne ideale po svetu.
Ves čas pa se je Raúl nagibal tudi k vsaj drobnim spremembam, izboljšavam, dvakrat ali trikrat je poskušal odpreti kmečke tržnice, da bi kmetje kaj pridelali in ljudje dobili kaj jesti. Pa se jih je starejši brat ustrašil, ker bi kmetje dobili preveč moči. Jezuitska vzgoja in šolanje sta na Raúla manj vplivala kot na Fidela. Na bolj trdnih, realnih tleh je stal, vsaj vtisa ni dajal, da je ljudem za dobro počutje dovolj močna vera v idejo Revolucije. Argentinski tovariš Che Guevara jima je vcepil še malo drugačne ideologije, sovjetski Rusi pa so dali denar za preživetje. Ko se je obrnilo, sta presedlala na Venezuelo, ji podtaknila svetovalce, učitelje in zdravnike, si jo podredila in dobro izmolzla.
Ves mlad se še zdi Raúl pri skoraj sedeminosemdesetih letih. Šele zadnje desetletje, potem ko je brat zbolel, je stopil iz sence nesmrtnega Fidela. Urejeno življenje je imel, skrbno in strogo ženo, ki je bila partijska ideologinja, umrla pa je prav tedaj, ko je bil zaradi Fidelove bolezni primoran prevzeti vlado in partijo. Otroke sta vzgojila in izobrazila tako, da bi bili sposobni nadaljevati dinastijo družine Castro, pa tega vendar ni storil. Hči nadaljuje pot mame Vilme Espín, Kubancem razlaga, kaj je prav in kaj narobe, precej liberalna je za revolucionarne dogmatike. Sin je med vodilnimi vojaki, vnuk šef predsedniške garde.
Po desetih letih na čelu države in vlade (tudi partije in vojske) velja Raúlu Castru pripisati nekaj zaslug in nekaj reform, pa čeprav jih najodločnejši kritiki neradi priznajo. S papeževo pomočjo je sklenil mir z Barackom Obamo in obnovil stike z Washingtonom. Papeža je pripeljal v Havano in mu pomagal pripraviti srečanje tisočletja z moskovskim patriarhom. Tudi v Latinski Ameriki si je odpiral vrata. Za trenutek se je zdelo, da bodo spremembe na Kubi hitre, vendar se je prekmalu pojavil na sceni Donald Trump in preprečil nadaljevanje pravljice. Ljudje Trumpovim podobnih prepričanj so več kot pol stoletja skrbeli, da se je na Kubi ohranila dinastija Castro, tudi zdaj se niso izneverili tradiciji. Na Kubi so tudi zaradi tega navidezni prenos oblasti opravili na dan, ko slavijo zmago nad Američani po invaziji na Prašičji zaliv leta 1961. Hladna vojna je takrat postala najbolj vroča in nevarna, zdaj se – vsaj zdi se tako – spet vrača hladna, vendar vojna. Berlinski zid v Karibih, ki sta ga podrla šele Obama in Raúl Castro, spet raste.
Ko je dovolil zasebno pobudo, je Raúl Castro ustvaril več kot polmilijonsko vojsko zasebnikov, o katerih pravzaprav ni čisto jasno, od kod jim denar za poslovne načrte. Verjetno pretežno od sorodnikov iz Miamija. Podobno kot brat pa se je ustrašil njihove moči, novih dovoljenj za odpiranje gostiln in mini hotelčkov ne izdajajo več. Morda tudi zato, ker zmanjkuje hrane za navadno ljudstvo, vse gre za turizem.
Ko je dovolil trgovanje z nepremičninami, je pravkar odstopljeni predsednik poskrbel za obnavljanje pol stoletja zapuščenih hiš in stanovanj. Ob plači, ki ne presega 30 dolarjev na mesec in ni dovolj niti za hrano, pa ni jasno, od kod kupcem denar za naložbe. Verjetno od sorodnikov iz tujine, iz Miamija, kjer sicer živijo pravi lastniki večine stanovanj na Kubi. Castrovi niso veliko gradili, nacionalizirane nepremičnine pa so prepisali na nove stanovalce.
Še nekaj velja zapisati v dobro o Raúlu Castru, ki ni več predsednik Kube, je pa s partijo in vojsko še naprej njen gospodar. Prikupil se mi je, ko sem izvedel, da mu je neznansko všeč petje Majde Sepe, še vedno najlepšega glasu naše popevke. Pred desetletji je bilo, Raúl Castro je v Havani prisluhnil Majdinemu petju, Majda in Mojmir sta bila takrat na obisku. Potem pa si je zaželel posnetkov vseh njenih pesmi. Vse plošče je pripravila gospa Majda, mu jih lahko neseš, me je vprašala.
General Castro jih je bil izjemno vesel.
