V nadaljevanju preberite:

Medtem ko se vrstijo zadnji dnevi tega, zaradi številnih stvari izjemnega leta, je edini trenutek, v katerem čutim, da zaupam v dobro usode, tisti, ko se s sencem in licem dotaknem blazine. Ta utrdba intime me posrka vase, kot da se uklanja gospodarici sanj, kot da so sanje predstava, morda umetniški performans, ki ga bom izvedla na njenem odru. Blazina je ena tistih stvari, ki imajo svojo prostorsko in časovno razsežnost, je delček sveta, skozi katerega potujemo, pri čemer vedno ne vemo, kje smo, in je trenutek, ko se vprašamo, kaj bomo s svojim življenjem, če se bo izkazalo, da je občutno manj smiselno, kot smo pričakovali.

Morda me pod blazino čaka povsem novo, drugačno leto, in to svetlo upanje posvetim mami. In vse se nenadoma spremeni v sanje neskončnega veselja, ki ji ga položim pod glavo. Prvič in zadnjič. Tako je to.