Legenda atletike in lord, a govori kot ulični pobalin
Nevaren je tudi virus finančnega žongliranja, ki ga panično širijo uradniki, tudi predsednik svetovne atletike Sebastian Coe.
Odpri galerijo
Sebastian Coe na svetovno dogajanje v atletiki gleda skozi svoja očala. FOTO: Reuters
Sebastian Coe je bil gemtleman v tekaških čevljih. Če je bil njegov najhujši tekmec na srednjih progah, rojak Steve Ovett, nergaški razgrajač, je dvakratni olimpijski prvak na 1500 m, v Moskvi 1980 in v Los Angelesu štiri leta pozneje, ter večkratni svetovni rekorder, tudi na 800 m, uglajen londonski kokni. Ne nazadnje ga je britanski imperij poimenoval za lorda.
Na stezi je kljuboval dvomljivcem, tudi britanski vladi, ki je zaradi sovjetskega vpada v Afganistan zahtevala bojkot moskovskih OI. Coe je bil takrat junak, zdaj, ko je že dolga leta v funkcionarskih vodah, bil je predsednik organizacijskega komiteja OI v Londonu leta 2012, pa para živce v vlogi predsednika mednarodne atletske zveze. Že dodelitev lanskega SP Katarju je bila poteza, zaradi katere so številni povzdignili obrvi.
»To je nočna mora za šport,« so zapisali otoški novinarji, ki jih je v oči najbolj zbodel prazen stadion v Dohi. »Dragi novinarji, lahko je sedeti in po nekaj dnevih ugotavljati slabosti. Kar je pomembno, pa je dolgoročen razvoj atletike. Težava, ki jo imam, je način prikazovanja športa v nekaterih britanskih medijih,« je vrnil lord Sebastian Coe. Njegov cinični ton je šel v nos mnogim.
Tudi o dopinško razvpitem primeru ameriškega trenerja Alberta Salazarja je namignil, da je le postranska škoda kraljice športov. Le kaj neki govori, ko pa je Salazar vadil tudi britanskega dolgoprogaša Moja Faraha, štirikratnega olimpijskega in šestkratnega svetovnega prvaka. Na vse je imel Coe še en odrezav odgovor: »Opravičujem se, pač ne živim v svetu, v katerem novinarji takoj pomislite na najslabše.«
Res ne, in to po vseh teh letih dopinških škandalov in zlorabljanj, seveda tudi ruskih. No, pa tudi na OI v Tokiu predsednik svetovne atletike gleda le skozi finančna očala. Seveda zaradi denarnih učinkov, ki jih ima preložitev OI. Poleg tega predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach in Coe še nista povedala ničesar, kar bi športnikom v stresu vlilo nekaj (samo)zaupanja.
Coeja skrbi izpad zaslužka, začetek diamantne lige je tako ali tako šel rakom žvižgat, tudi pri preložitvi iger ga bolj skrbi mošnjiček podanikov atletike kot pa njihovo zdravje. A videti tokijske igre le skozi finančno prizmo, je v tem kaosu popolnoma brez občutka.
Nekaterim športnikom je seveda hudo, saj so se štiri leta pripravljali na OI, toda Coe ni pomislil na pravi prid globalnega športa. Bil je velik zvezdnik, a ko je sedel v naslanjač, obdan z močjo, je tako kot mnogi pred njim začel misliti, da je pomemben kot čarovnik Merlin iz legende o kralju Arturju, ki lahko reši svet.
Na stezi je kljuboval dvomljivcem, tudi britanski vladi, ki je zaradi sovjetskega vpada v Afganistan zahtevala bojkot moskovskih OI. Coe je bil takrat junak, zdaj, ko je že dolga leta v funkcionarskih vodah, bil je predsednik organizacijskega komiteja OI v Londonu leta 2012, pa para živce v vlogi predsednika mednarodne atletske zveze. Že dodelitev lanskega SP Katarju je bila poteza, zaradi katere so številni povzdignili obrvi.
»To je nočna mora za šport,« so zapisali otoški novinarji, ki jih je v oči najbolj zbodel prazen stadion v Dohi. »Dragi novinarji, lahko je sedeti in po nekaj dnevih ugotavljati slabosti. Kar je pomembno, pa je dolgoročen razvoj atletike. Težava, ki jo imam, je način prikazovanja športa v nekaterih britanskih medijih,« je vrnil lord Sebastian Coe. Njegov cinični ton je šel v nos mnogim.
Salazar postranska škoda
Tudi o dopinško razvpitem primeru ameriškega trenerja Alberta Salazarja je namignil, da je le postranska škoda kraljice športov. Le kaj neki govori, ko pa je Salazar vadil tudi britanskega dolgoprogaša Moja Faraha, štirikratnega olimpijskega in šestkratnega svetovnega prvaka. Na vse je imel Coe še en odrezav odgovor: »Opravičujem se, pač ne živim v svetu, v katerem novinarji takoj pomislite na najslabše.«
Legendi teka na 1500 m zaradi kaosa v urniku letošnje svetovne kraljice športov ni do smeha. FOTO: Reuters
Res ne, in to po vseh teh letih dopinških škandalov in zlorabljanj, seveda tudi ruskih. No, pa tudi na OI v Tokiu predsednik svetovne atletike gleda le skozi finančna očala. Seveda zaradi denarnih učinkov, ki jih ima preložitev OI. Poleg tega predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach in Coe še nista povedala ničesar, kar bi športnikom v stresu vlilo nekaj (samo)zaupanja.
Rešitelj atletike
Coeja skrbi izpad zaslužka, začetek diamantne lige je tako ali tako šel rakom žvižgat, tudi pri preložitvi iger ga bolj skrbi mošnjiček podanikov atletike kot pa njihovo zdravje. A videti tokijske igre le skozi finančno prizmo, je v tem kaosu popolnoma brez občutka.
Nekaterim športnikom je seveda hudo, saj so se štiri leta pripravljali na OI, toda Coe ni pomislil na pravi prid globalnega športa. Bil je velik zvezdnik, a ko je sedel v naslanjač, obdan z močjo, je tako kot mnogi pred njim začel misliti, da je pomemben kot čarovnik Merlin iz legende o kralju Arturju, ki lahko reši svet.
