Marko Račič (25. 4. 1920 – 27. 5. 2022)

V 103. letu starosti se je poslovil starosta in legenda slovenske atletike ter športa, Marko Račič.
Fotografija: Marko Račič (na fotografiji) je bil najstarejši še živeči slovenski olimpijec. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Marko Račič (na fotografiji) je bil najstarejši še živeči slovenski olimpijec. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Marko Račič, starosta in legenda slovenske atletike ter slovenskega športa, se je poslovil v 103. letu starosti od svojih najdražjih, športnih prijateljev, sodelavcev in ljubiteljev športa. Svoje zadnje obdobje življenja je preživljal v idiličnem okolju obnovljene kraške hiše v Križu na Krasu in do konca svojih dni ostal s srcem in dušo predan športu, saj je bil miselno in spominsko vitalen ter še vedno aktiven spremljevalec športnih dogodkov doma in po svetu. Rojen je bil 25. aprila 1920 v Adlešičih pri Črnomlju, na isti dan kot so bili ustanovljeni Slovenski olimpijski pododbor, Slovenska športna zveza in Nogometna zveza Slovenije.

Njegov urejen način življenja je vseskozi krasila skrb za družino, prijaznost, prijateljstvo, družabnost in neizmerna predanost športu – še posebej atletiki – na številnih področjih. Profesionalno in športno pot je po drugi svetovni vojni začel v Beogradu, kjer je tudi študiral in postal profesor telesne vzgoje. Izjemno bogato športno pot je začel leta 1931 pri Sokolu na Viču v Ljubljani. Uspešno tekmovalno športno kariero je začel davnega leta 1937 kot tekač na 100 in 400 metrov pri takratnem športnem klubu Ilirija v Ljubljani. Uspešno je športno pot prehodil oz. pretekel kot nekajkratni prvak in rekorder Jugoslavije na balkanskih prvenstvih, dvakrat je nastopil na evropskih prvenstvih in ne nazadnje na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu.

Že leta 1940 je nastopil na balkanskih igrah v Carigradu, kjer je zasedel 3. mesto v teku na 200 m in zmagal v balkanski štafeti. Po vojni leta 1945 je v teku na 200 m osvojil državni naslov v Zagrebu. Štirikrat je bil državni prvak v teku na 100, 200 in 400 m ter v štafetah. Leta 1948 je nastopil na olimpijskih igrah v Londonu v teku na 400 m in štafeti 4 X 400 m.

V pokoj kot četrti najstarejši olimpijec

Iz njega so vedno žarele pozitivne misli in vrednote življenja, ki jih je prenašal na svoje bližnje in športne kolege. Tako je bilo tudi v Klubu Slovenskih olimpijcev, kjer je bil kot najstarejši olimpijec do konca aktiven. Ob svojem slovesu od slovenskega in mednarodne športa je bil četrti najstarejši olimpijec na svetu in drugi v Evropi. Športna pot ga je vodila od domačih in mednarodnih tekmovanj, trenerja, športnega pedagoga, neumornega atletskega sodnika, organizatorja na velikih športnih prireditvah, avtorja in soavtorja številnih publikacij in še bi lahko naštevali.

Med letoma 1960 in 1968 je bil zvezni kapetan (selektor) jugoslovanske ženske atletske reprezentance, v času največjih uspehov Vere Nikolić in drugih. Bil je eden najuglednejših mednarodnih atletskih sodnikov in avtor ali soavtor številnih publikacij. Bil je nepogrešljiv sodelavec s pomembnimi funkcijami in zadolžitvami na ZOI v Sarajevu leta 1984, balkanskih igrah 1986 v Ljubljani, na univerzijadi v Zagrebu leta 1987, sredozemskih igrah v Splitu leta 1979 in še številnih drugih velikih mednarodnih tekmovanjih doma in v tujini.

Svoje bogate izkušnje in znanje v športu je prenašal na številne rodove atletov tudi na Švedskem, Kuvajtu in v Ljubljani. Svoje delo v atletiki je vse do pozne starosti opravljal kot nenadomestljiv sodnik na številnih tekmovanjih in kot učitelj bodočih sodnikov. V atletskih organizacijah je opravljal številne pomembne in odgovorne naloge, od člana Izvršnega odbora AZS, predsednika trenerske organizacije in vse do predsednika sodniške organizacije. Neprecenljiv je njegov delež pri izidu atletskega almanaha ob 85. obletnici začetka organizirane atletike v Sloveniji.

Svoje bogate izkušnje, znanje in neprecenljiv občutek za sistematično delo je v veliki meri uporabljal pri svojem publicističnem delu, saj je bil avtor ali soavtor številnih strokovnih in statističnih publikacij. Nenadomestljiv je njegov delež pri publikaciji Naši olimpijci, ki sva jo začela izdajati v obdobju 1985-86 ter vse do 2012, kjer so bili prvič sistematično in metodološko dosledno zbrani in navedeni vsi Slovenci, ki so nastopili na zimskih ali letnih olimpijskih igrah.

Delavnost, požrtvovalnost in poštenost

Za svoje bogato in uspešno delo v športu je med drugim leta 1967 prejel zlato plaketo AZJ, leta 1981 Bloudkovo nagrado, leta 1997 zlato značko EAA, leta 2003 je postal častni član Atletske zveze Slovenije. Leta 2008 je prejel priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja »Šport in promocija olimpizma« in leta 2009 Rožančevo nagrado Mestne občine Ljubljana ter še mnoga druga priznanja in nagrade.

Marko Račič je bil eden tistih vrhunskih športnikov, olimpijcev, športnih delavcev, pedagogov in publicistov, ki so s svojo delavnostjo, požrtvovalnostjo, skromnostjo in poštenostjo veliko prispevali k uspešnemu delovanju in razvoju slovenskega športa in olimpizma ter prenosu znanja, izkušenj in podatkov na mlade rodove športnikov in športnih delavcev. Svoje bogato in zanimivo življenjsko pot je leta 2013 tudi opisal v avtobiografiji Na krilih atletike.

Vsi njegovi prijatelji, sodelavci in simpatizerji smo mu hvaležni in ponosni, da smo lahko sodelovali, prijateljevali in se družili ob številnih nepozabnih trenutkih v športu ter še posebej v krogu upokojenih športnih delavcev iz vrst republiških in po osamosvojitvi nacionalnih panožnih zvez.

Ostal boš v najlepšem spominu športnikov, športnih delavcev in ljubiteljev športa.

Tomo Levovnik

Preberite še:

Komentarji: