Milan Eržen, direktor Bahrain Victorious: Dirkali bomo za Gina Mäderja
Z Milanom Erženom bi se morala dobiti v petek ob 10.30 v Ljubljani. Na moj telefon je priletelo sporočilo, da morava do nadaljnjega preložiti pogovor. Ob 11.30 pa so v moštvu Bahrain Victorious, v katerem je Milan Eržen glavni direktor, objavili, da je njihov kolesar Gino Mäder zaradi posledic padca v peti etapi dirke po Švici umrl v bolnišnici …
Zdelo se je, da pogovora ne bo vse do začetka Toura. In vendar je teden za tem Milan poklical in sporočil, da je pripravljen za pogovor, da želi povedati, kako močno bodo pogrešali Gina in kako se s tem spoprijema celotna ekipa, ne samo kolesarji.
»Na kaj takega nisi nikoli pripravljen, pa čeprav si v tako hudičevo nevarnem športu, kot je kolesarstvo. Gina sem spremljal že osem let, od mladincev naprej, ko se je kosal s Tadejem Pogačarjem na vseh odmevnih mladinskih dirkah. Po tem, prvo leto med mlajšimi člani, mi je 'pobegnil' v drugo ekipo, vendar sem ga nato v jesenskem času le pregovoril, da se nam pridruži. Gino Mäder je bil drugačen od drugih, ne samo po kakovosti, ampak tudi po želji po napredku.
Zelo zvedav mladenič je bil, zanimal ga je samo napredek, vseskozi je spraševal, se učil in želel napredovati v vseh kolesarskih prvinah in tudi v tehnološkem smislu. Vedno si je prizadeval, da je bila njegova kolesarska oprema popolna. Daleč od tega, da je bil kolesar zaradi plače, dobre pogodbe, vedel je, da bo denar prišel sam od sebe, če bo vedno stoodstotno vse naredil za uspeh,« nam je uvodoma Gina Mäderja opisal Milan Eržen, glavni direktor ekipe Bahrain Victorious.
»Praznina, ki ostaja za Ginom, lahko dirkače in druge zaposlene v ekipi podžge, motivira za naprej, za nadaljevanje na tekmovanjih, lahko pa nas zamori, pahne v neizmerno žalost. Matej Mohorič je bržkone tisti, ki se mu mora zahvaliti vsa ekipa, da nismo obstali s kolesi v globoki žalosti. Pred zadnjo, peto etapo dirke po Sloveniji je fante v ekipi prosil samo eno:
'Privlecite me do vznožja Trške gore, samo to naredite zame, da pridem pod klanec med prvimi, drugo bom storil jaz!' In kaj je storil? Na Trško goro je postavil rekordni čas na prvem, drugem in tretjem kilometru, deklasiral je konkurenco, zmagal v Novem mestu in v cilju izjavil, da ni sam poganjal pedal tisti dan, ampak je kolo poganjal z mislijo na Gina Mäderja,« je umirjeno in s težo žalostnih besed povedal Eržen.
»Naša ekipa je imela do zdaj na majicah že znameniti slogan: Ride as one, zdaj smo ga zamenjali z Ride for Gino! In naš lastnik to zelo odobrava, kajti zaveda se, kakšna žalost nas pretresa te dni,« je nadaljeval Eržen, glavni direktor ekipe in tisti mož, ki je najbolj zaslužen za nastanek ekipe, ki ima v osebju največ Slovencev in Hrvatov.
Prijateljstvo s šejkom
Erženova poslovna zgodba je sila zanimiva. Znan je po stavku: »Denar moraš iskati tam, kjer je, ne tam, kjer ga ni ali ga ne dajo.« To je pravzaprav razlaga za vse tiste, ki bi v kolesarski ali katerikoli drugi šport radi »prinesli« finančna sredstva. To je razlaga za tiste, ki trdijo, da v Sloveniji ni denarja za šport, da nihče ne vidi potenciala za vlaganje v športne ekipe.
V Bahrajnu živi njegov prijatelj Maročan Khalid Boulami, dobitnik bronaste medalje na 5000 metrov na olimpijskih igrah v Atlanti 1996. Ves čas od takrat sta ostala v dobrih odnosih in prav on ga je leta 2012, ko je bil še športni direktor v Adrii Mobil, povabil v Bahrajn. Tamkajšnji šejk Nasser bin Hamad Al Khalifa je želel sistem višinskih sob vpeljati v trening konjev. Pred petimi leti je šel tako prvič v Bahrajn in spoznal je šejka, ki je bil takrat star 24 let. Že njuno prvo srečanje je bilo odlično, povedal mu je veliko novega, šejk pa ga je veliko spraševal. Tako mu je predstavil tudi druge pristope k treningu, njega pa je vse zanimalo, za vsako stvar je imel svoj zakaj. In Milan je vedno poznal odgovor. Že na začetku sta se ujela.
Šejk je že od nekdaj športnik, njegova velika želja pred desetimi leti je bila, da bi se uvrstil na svetovno prvenstvo v ironmanu na Havajih. In čeprav je dobil povabilo organizatorja, se je želel na Havaje uvrstiti kot vsi drugi triatlonci, to pomeni z dobro uvrstitvijo na enem od tekmovanj v ironmanu. In takrat ga je prosil za pomoč pri kolesarskem treningu. Erržen je to z veseljem sprejel, ker pa se na plavanje in na tek ne spozna, je poiskal triatlonca, Španca Mikela Calahorro, ki je v Bahrajnu direktor španskega gradbenega podjetja, v tistem času pa se je že dvakrat uvrstil na Havaje. In z Mikelom sta začela skupaj sestavljati programe za trening šejka Nasserja.
Njihov prvi skupni projekt je bil Ironman 70.3 v Berlinu maja 2013. Šejk Nasser je bil navdušen nad treningom, svojim nastopom na tekmi, tako rekoč nad vsem. In takrat ga je povabil v svojo ekipo, želel si je, da ostane v Bahrajnu.
Oktobra 2013 je že sledil nastop na ironmanu na Floridi. Strokovno in natančno mu je Milan predstavil, kakšen nastop bi bil zanj optimalen in v kakšnem času bi moral končati posamezno disciplino, da bo celotni ironman lahko končal. Za kolo je izračunal, da mora 180 kilometrov prepeljati v petih urah in 50 minutah, da bo potem vsaj solidno lahko odtekel tudi maraton. Šejk Nasser pa je za 180 kilometrov kolesa porabil pet ur in 15 minut, torej 35 minut manj, kot mu je svetoval.
Ni čudno, da je bil na maratonu po desetih kilometrih tako utrujen, da je trikrat zavil s proge. Vendar je prišel do cilja. Ko je končal, se je v cilj le ulegel in zaspal. Ta izkušnja je bila zanj poučna, spoznal je, da je treba poslušati telo in tudi vedeti, kako si pripravljen. Ne gre vedno po občutku, treba je upoštevati tudi številke: srčni utrip in merilec moči. Takrat se je začelo njuno sodelovanje tudi formalno.
Milanu vsi govorijo, da sanja z odprtimi očmi. Ne more se ustaviti, mora naprej. Tudi iz ekipe Adria Mobil je moral, saj je vedel, da boljša, kot je bila, ni mogla biti. Če svojih želja ni mogel več uresničiti, je moral drugam. In Bahrajn je bil odlična priložnost.
»Maja 2015 smo bili v Port Macquarieju v Avstraliji na ironmanu. Ob desetih zvečer me je poklical šejkov butler, ali lahko pridem k šejku. Bil sem že v pižami, a sem vseeno šel. Šejk mi je povedal, da je ravnokar razmišljal o tem, kaj bi potrebovali za kolesarsko ekipo svetovne serije. Temu je sledil ogled zadnjega dne Toura 26. julija 2015 in po tem se je odločil za kolesarsko ekipo.
Zaželel si je nekoga, ki bo glavni, ki bi ga pridobili že od začetka. Ker sem že prej sodeloval z Gorazdom Štangljem in agentom Vincenza Nibalija Alexom Carrero, sem ga poklical. Vedeli smo, da Nibali v takratni ekipi ni bil zadovoljen, in smo ga povabili k nam. Si predstavljate, za kakšno ponudbo je takrat šlo? Kot da bi Dončiću rekel, da pride v ekipo Kranja, češ da sestavljamo ekipo, ki bo povsem na novo igrala v evroligi. Noro, ne? In Nibali se je izredno izkazal: na vrhuncu kariere je šel v nekaj, kar takrat ni bilo nič. Odločil se je in sprejel našo ponudbo. In ko smo podpisali z njim, je klub Bahrain Merida postal privlačen,« se zametkov ekipe spominja Eržen.
Koliko pa po vašem mnenju zdaj šteje glas Slovencev v profesionalni karavani?
»Odkar so slovenski fantje na kolesih tako uspešni, nam prisluhnejo. Zdaj morajo naše ideje samo še zaživeti v realnem svetu. Naš zadnji predlog je bila globalna platforma vseh ekip v svetovni seriji, mogoče vseh kolesarskih ekip, tudi nižjega razreda. Ta platforma bi pomagala kolesarskim ekipam zaslužiti toliko, kot zares veljajo. Na globalni platformi bi bilo mogoče kupiti vse, kar uporabljajo ekipe. Bila bi nekakšna tržnica, na kateri bi bila na voljo vsa oprema za vsakega ljubitelja kolesarstva,« poslovna žilica ne da miru Erženu, ki v kolesarstvu vidi izjemen potencial.
»Prepričan sem, da ima kolesarstvo večji zaslužkarski potencial kot moto gp in formula ena. Samo nekateri ljudje v našem športu morajo to dojeti. Težko jim je dopovedati, da ima kolesarstvo veliko več privržencev kot moto gp in formula ena skupaj. In to moramo potržiti. Saj jim bo jasno, ko bodo dokončali raziskavo trga, ki so jo že začeli. Slovenci pa bomo najzaslužnejši, če jo bodo izvedli do konca,« pravi kolesarski razcvet šele pričakuje Eržen, ki je sicer zelo zadovoljen z rezultatskim izplenom svoje ekipe.
»Naš letni proračun je eno tretjino ekipe Ineos. Uvrščamo se na peto mesto med ekipami svetovne serije, ampak je, če me vprašate, naša ekipa glede na vložek najboljša med najboljšimi. V šali, vendar z veliko resnice pravim, da ne bi vedel kaj z dodatnimi desetimi milijoni evrov, če bi nam jih odobrili lastniki. Kolesarjev, ki so zmožni zmagati na tritedenskih dirkah, na trgu že dolgo ni več, za opremo pa ne bi mogel porabiti vseh teh dodatnih milijonov, lahko bi imeli zlata kolesa na avtomobilih ali pa astronomske plače zaposlenih.
Ta čas sežemo do sedmega mesta v skupnem seštevku posameznikov na Touru, morda pa bomo spet najboljša ekipa. Vse je odvisno od tega, kako bosta dirkali ekipi Jumbo Visma in UAE. Če bodo dirkali 'partizansko', smo lahko najboljši, ker znamo najbolje improvizirati. Če bodo dirkali na surovo moč, potem nimamo možnosti. Verjetno ste opazili trend, da najbogatejši ne kupujejo več samo pomočnikov iz drugih ekip, temveč kapetane. To povsem spreminja razmerja moči na cesti,« o bitki za največje svetovne ase pravi Eržen.
Je Tour tudi zanj daleč največja dirka na svetu?
»Zame je to največji vsakoletni športni dogodek na svetu, ampak sem prepričan, da je tudi tu še veliko prostora za napredek. Bolje bi morali izkoristiti vso to gledanost ob trasi in ob televiziji. Izkoristiti vsa čustva, ki so jih deležni gledalci, ko kolesar prečka ciljno črto. Takih čustev v moto gp in formuli ena, ki sem ju prej primerjal, ni. V teh dveh športih čustva pridejo z zakasnitvijo, ko prepeljejo častni krog in potem snamejo čelade. Emocije medtem minejo,« pojasnjuje Eržen, kako bi izboljšal tudi največjo dirko, na kateri ne pričakuje zmage katerega od svojih kolesarjev.
»Bahrajnovec najbrž ne bo zmagal, čeprav je Mikel Landa letos v pripravi naredil ogromen korak naprej. Sprašujete me za dvoboj med Pogačarjem in Vingegaardom? Kakor poznam oba, pa ju ne poznam prav dobro, samo opazujem ju kot vsi drugi direktorji ekip; pravim, da ima prednost Pogačar. Je vihrav, a zelo vesel fant, optimističen, igriv, lačen zmag in dogodivščin.
Zlomil si je zapestje, čez nekaj ur pa je že povsod z nasmehom objavil, da je operacija uspela, pacient pa je na dopustu. Vse, kar dela, dela z veseljem, neizmernim veseljem. Vingegaard pa je videti, kot bi bil narejen iz samih skrbi. Če mu gre dobro, je vse v redu, če mu ne gre, postane paničen in vse okoli sebe napolni s slabo voljo. Vsaj meni je tako videti, lahko, da se motim,« je prva favorita premeril Eržen, pri katerem ni dvoma, koga bi imel v svoji ekipi. »Pogačarja, seveda, tako vesel bi se hitro vklopil med večino veselih Dolenjcev v naši ekipi ...«
