Giro je naš!
Slovenski so lahko Giro, Tour in Vuelta, je Martin Hvastija pred časom v pogovoru za Delo razkril najbolj optimističen scenarij v tej sezoni. In do zdaj je potekala v tem duhu. Velikih tritedenskih dirk sicer še ni bilo na sporedu, so pa bile po zaslugi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča slovenske že številne odmevne preizkušnje – Pariz–Nica, Tirreno–Adriatico, po Kataloniji, po Flandriji, Amstel Gold Race, Valonska puščica –, če naštejemo le nekaj od 19 zmag, ki sta jih Pogačar (12) in Roglič (7) že slavila v letu 2023.
To je imelo do zdaj le eno neprijetno novico: Pogačarjev padec in zlom zapestja na dirki Liège–Bastogne–Liège, vendar če si dovolimo Hvastijev optimizem, lahko zapišemo, da bo to le manjša ovira na Pogijevi poti k revanši Jonasu Vingegaardu za lani izgubljeno rumeno majico na Touru.
Revanša pa že zdaj čaka Rogliča. Lani je po treh letih kraljevanja na Vuelti izgubil rdečo majico v zaradi grozljivega padca nekončanem dvoboju z Remcom Evenepoelom. Z belgijskim svetovnim prvakom bosta to soboto na startu v Fossacesii Marini v pokrajini Abruci prva zvezdnika in favorita 106. Gira, pred katerim smo pripravili posebno 48-stransko prilogo Dela in Slovenskih novic.
Na dirki po Italiji se bomo Slovenci, ki smo bili v zadnjih letih osredotočeni na francosko rumeno majico in špansko rdečo, spomnili, koliko nam je nekoč pomenila italijanska rožnata. Zahodna soseda je bila za naše najboljše kolesarje dolgo okno v svet, odskočna deska v profesionalizem, za mnoge tudi končni cilj. Če je imel Slovenec proti koncu prejšnjega stoletja in še na začetku tega dovolj močne noge in pogum, je poklicni kolesar postal v italijanski ekipi, pri kateri je bil na največjih dirkah pomočnik bolje plačanih domačih asov.
Italijani so se morali dobrikati Slovencem, da so na svojo največjo dirko privabili enega od naših velikih zvezdnikov. Zadnji dve leti so k nam speljali traso, letos bo čisto blizu, na Svetih Višarjah, kjer se obeta novo epsko poglavje slovenskega kolesarstva.
Koliko sta se svet in kolesarstvo spremenila od takrat! Na najvišji ravni ni več italijanskih ekip, slovenski kolesarji pa kraljujejo na najprestižnejših dirkah. Tudi Roglič, čigar vrnitev v Italijo ima simbolni pomen. Na Giru bo startal šele tretjič, dosedanja nastopa pa sta bila prelomnici v njegovi karieri.
Leta 2016 je nekdanji smučarski skakalec osupnil kolesarski svet. Na krstni preizkušnji na tritedenskih dirkah, uvodni vožnji na čas Gira v Apeldoornu, je za nekaj stotink sekunde zgrešil zmago proti Tomu Dumoulinu. Dober teden dni pozneje je bil vrstni red drugačen. Fant iz Kisovca, ki je pri 23 letih spoznal cestno kolesarstvo, je pri 26 letih v deveti etapi Gira dobil vožnjo na čas v vinorodnem Chiantiju. Prva slovenska kolesarska zvezda svetovnega formata je bila rojena.
Roglič je tudi na Giru 2019 blestel v vožnjah na čas. San Luca nad Bologno in San Marino sta bila njegova, ne pa tudi rožnata majica, ki so jo odnesli želodčne težave, padec v 15. etapi in preveč razgret dvoboj z domačim zvezdnikom Vincenzem Nibalijem. Rogla ni zmagal, smo pa z njegovim tretjim mestom slavili prvo slovensko uvrstitev na oder za zmagovalce tritedenske dirke.
Nadaljevanje je zgodovinsko s tremi slovenskimi Vueltami in dvema Touroma v dveh sezonah in pol. Ta niz se je končal lani, a posta bi lahko bilo konec čez dobre tri tedne. Roglič je po lanskih padcih na Touru in Vuelti, ki sta v negotovost postavila njegov doseg v svetovnem vrhu, čudežno spet tam, kjer mora biti – vrhunsko pripravljen in motiviran. Na vprašanje, ali se pri 33 letih lahko postavi po robu deset let mlajšemu tekmecu, bodo odgovor dale italijanske ceste.
Občutek pred startom, na katerega se bo v dresu Jumba Visme podal skupaj z nepogrešljivo idrijsko lokomotivo Janom Tratnikom, pa je dober. Tudi zaradi tega, kako so se morali Italijani dobrikati Slovencem, da so na svojo največjo dirko privabili enega od naših velikih zvezdnikov. Zadnji dve leti so k nam speljali traso, letos bo čisto blizu, na Svetih Višarjah, kjer se obeta novo epsko poglavje slovenskega kolesarstva.
Zahodni sosedje nam niso privoščili le cilja dirke v Trstu, raje so ga odpeljali daleč stran, v Rim. A tudi tam se bo dalo, če bo Roglič oblečen v rožnato majico, zavpiti: Giro je naš!
