Ko na vetrovni gori prehitiš Pogija in Roglo

Tour de France in njegovi znameniti­ vzponi so izjemni naravni stadioni, ki vsako leto privabijo na stotisoče, če ne več kot milijon gledalcev. Prireditelji dirke po Franciji jim ne morejo zaračunati vstopnic, a znajo služiti na drugačne načine. Tudi s paketi za izbrane goste, ki so pripravljeni globoko seči v žep, da od blizu doživijo čare največjega kolesarskega spektakla na svetu.

Malokateri spektakel je večji od etape, ki se konča na Mont Ventouxu, slovitem velikanu Provanse, ki je gostil že nešteto velikih kolesarskih bitk in tudi kakšno tragedijo. Leta 1967 se je nekaj kilometrov pod vrhom zgrudil britanski kolesar Tom Simpson in na njegov prezgodnji konec zdaj spominja plošča ob cesti.

Odtlej smo na vetrovni gori na srečo spremljali drame druge vrste, na primer leta 2016, ko so morali zaradi močnih sunkov vetra cilj prestaviti šest kilometrov nižje, kamor so se spustili tudi številni navijači, pri tem zamašili cesto in povzročili padec, po katerem je takratni nosilec rumene majice Chris Froome nekaj časa brez kolesa tekel proti cilju.

Pred startom so nas poučili, kako se lotiti slovitega vzpona. FOTO: Miha Hočevar

Kako hektičen je lahko Mont Ventoux, smo tokrat spoznali kot udeleženci notranjega programa (Inside Program) Toura, ki ga njegova lastnica, agencija Amaury Sport Organisation, sponzorjem dirke, kajpak za zajetno doplačilo, ponuja kot priložnost, da na izjemnem dogodku gostijo poslovne partnerje.

Drugo stran Toura smo spoznali po povabilu Continentala, enega od najvidnejših podpornikov velike pentlje, ki je po novem tudi sponzor Tadeja Pogačarja, s katerim skupaj razvijajo tudi novo gumo, ki bo nosila podpis svetovnega prvaka.

Dresi slednjega so bili najbolj vidni včeraj, ko smo se za nekaj ur počutili kot udeleženci Toura. V Châteauneuf-du-Pape nas je pripeljal avtobus z oznakami Tour de France, tam so nas pričakala pripravljena kolesa, preden smo sedli nanje, so nam razložili, kako se lotiti klanca, ki nas čaka.

Zvok, ki ga hočeš slišati

Nato smo se podali na cesto, kajpak v spremstvu avtomobilov in motorjev kot kolesarji na Touru. Da vendarle nismo pogačarji in rogliči, smo ugotovili v Bédoinu, kraju, kjer se začne eden od najbolj zloglasnih klancev v Evropi. Gneča na cesti je bila hujša kot v soboto dopoldne na primorski avtocesti in na koncu smo vsi obstali.

Eden od tovornjakov, s katerim so postavljali ograde ob trasi, se je zataknil in neprodušno zaprl cesto le nekaj ur prej, preden bi morali nanjo zapeljati najboljši kolesarji na svetu. Nismo se več počutili kot veliki asi sedanjosti, morda bolj kot Froome, saj smo morali kar velik del klanca prepešačiti.

Nato se nam je cesta počasi odprla, predvsem zaradi oranžnega traku, ki smo ga nosili na rokah. Vodnik nam je dal navodilo – če vas bo ustavil francoski policist, mu ga pokažite, velja kot legitimacija organizatorja Toura.

Pogi in Rogla sta bili najbolj pogosto napisani imeni na cesti. FOTO: Miha Hočevar

In res je oranžen trak čudežno odpiral pot, na kateri smo srečali na stotine slovenskih navijačev. Tam, kjer so morali navadni smrtniki sestopiti s kolesa, smo mi pomahali z oranžnim komolcem in nadaljevali proti vrhu. Tudi zadnjih pet kilometrov, ki so bili ograjeni in zaprti za vse druge.

To je pomenilo, da je bila vsa pozornost številnih navijačev namenjena nam, čeprav si je nismo vsi želeli. Nekateri so blesteli na klancu, a drugim je zmanjkalo moči v nogah, ali pa se jim je izpraznila baterija v električnem kolesu. Prizori nikakor niso spominjali na Tour, do vrha smo se prebijali, kakor smo vedeli in znali. Tudi z vleko ob avtomobilu, kar so navijači pospremili z bučnim zgražanjem. V trenutku, ko je roka izpustila avtomobil in si se skozi klanec spet prebijal na lastni pogon, je bilo spet slišati aplavz.

To je zvok, ki si ga želiš slišati, ko pregrizeš zadnjo strmino Ventouxa, še posebej če nanj prigoniš pred Pogijem in Roglo.