»Nisem novi Indurain ali Valverde, marveč Tadej Pogačar«

»Pogačar superstar«, tako je komentator, ki je na Eurosportu spremljal dirko po Španiji, zavpil, ko je bilo jasno, da si bo Tadej Pogačar z izjemnim napadom v 20. etapi prikolesaril dnevno zmago in tretje mesto v skupnem seštevku. Za kolesarja, ki tedaj še ni dopolnil 21 let (rojstni dan je slavil minulo soboto), je to dosežek, ki ga brez dvoma uvršča med kolesarske zvezde prihodnosti. Glede na to, da je že v sedanjosti v svetovnem vrhu, se lahko samo vprašamo, kako dolgo in s kakšnimi zmagami bo fant s Klanca pri Komendi razveseljeval slovenske ljubitelje kolesarstva.
 

Stalnica komentarjev po Vuelti, na kateri je Primož Roglič slavil zmago, vi pa ste jo končali na 3. mestu, je, da bomo potrebovali še nekaj časa, da se bomo zavedali veličine doseženega. Se je vi?

Po prihodu domov se s tem nisem veliko ukvarjal, imel sem nekaj domotožja, bil sem utrujen, komaj sem čakal, da sem se ulegel v svojo posteljo. Še ne dojemam vsega, rad pa se spominjam vseh treh etapnih zmag in odra za zmagovalce v Madridu, tudi vseh nesreč na dirki se še spominjam. Od spominov pa se vendarle ne da živeti, pred mano je svetovno prvenstvo, na katerega bi se rad povsem osredotočil.
 

Na Vuelti ste prvič v karieri dirkali tri tedne in končali v vrhu, na SP boste prvič doslej štartali na enodnevni dirki dolgi kar 284 km. Vas lahko spet pričakujemo v ospredju, ne nazadnje že imate podobno izkušnjo iz letošnje sezone?

Na dirki Liege-Bastogne-Liege (končal jo je na 18. mestu, op. p.) sem imel dober dan. Trasa je bila zelo zahtevna in dolga 265 kilometrov. Že tam sem se presenetil, saj sem bil zraven do zaključka, čeprav takšnih razdalj nisem bil vajen. Svetovno prvenstvo je vseeno povsem druga dirka, je podobno, vendar je način dirkanja drugačen.


 

Selektor Andrej Hauptman, ki vas pozna do obisti in z vami sodeluje tudi pri ekipi UAE, pravi, da ga ne le presenečate, temveč ob najboljših dnevih tudi šokirate s svojimi predstavami. Presenečate tudi samega sebe?

Že nekaj časa se presenečam. Izjemno sem zadovoljen s tem, kako mi gre, kako napredujem iz meseca v mesec. Kajpak upam, da bom v naslednjih letih še velikokrat presenetil sebe in druge.
 

Kako se je vaše telo odzivalo na napore treh tednov dirkanja, ki ste jih prestali prvič? Ste se pri oceni utrujenosti in preostalih moči bolj zanašali na lasten občutek ali na številke z merilca moči na kolesu?

Z merilcem moči se raje ne ukvarjam preveč, včasih kaže številke, ki se mi zdijo previsoke, včasih prenizke. Vedno moraš pač biti pripravljen za boj s tekmeci, za to, da si vedno zraven, ko se odloča dirka.
 

Besedna zveza »biti zraven« se sliši sila enostavno, na cesti ni tako, ko so ob tebi najboljši kolesarji na svetu. V 20. etapi niste bili le zraven, napadli ste in nihče vam ni mogel slediti. Ste pričakovali, da vam bo uspelo, glede na to, da ste bili le dva dneva prej v težavah in ste zdrsnili na 5. mesto?

Na tritedenskih dirkah nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Vedno ima nekdo boljši dan, nekdo slabšega. Na srečo nisem imel nobene daljše krize. Ob napadu v 20. etapi pa sem bil nekaj časa v dvomih. Napadel sem zelo daleč od cilja. Vse me je že bolelo, noge so se že komaj vrtele, vseeno pa je bil razplet malodane popoln zame.
 

Po tem epskem podvigu je Eusebio Unzue, prekaljeni direktor Movistarja, ki je nekoč sodeloval s petkratnim zmagovalcem Toura Miguelom Indurainom, dejal, da že dvajset let ni videl česa takšnega. Kako sprejemate takšne pohvale in primerjave z zgodovinskimi velikani tega športa?

Vsi vedno radi primerjajo sedanje in nekdanje rodove. Primerjave z velikimi imeni laskajo, vendar ne želim biti naslednik ali kopija nekoga iz preteklosti. Želim se uveljaviti s svojim slogom dirkanja in s svojo zgodbo.


 

Kako pa v prihodnje vidite svoj slog dirkanja. Boste specialist za tritedenske dirke, se boste preusmerili na velike enodnevne dirke ali boste vsestranski kot 39-letni Alejandro Valverde, s katerim vas marsikdo tudi že primerja?

Na Vuelti smo videli, da mi tritedenske dirke zelo ustrezajo, zelo dobro sem se regeneriral in nikoli nisem zašel v resnejše težave. Kot kaže, bom še velikokrat poskusil doseči vrhunski rezultat na tritedenskih dirkah. Tudi na enotedenskih sem z zmagami v Algarveju in Kaliforniji videl, da mi ležijo. Izboljšati se bom moral še na enodnevnih preizkušnjah, potem bo lahko tudi svetovno prvenstvo eden od mojih glavnih sezonskih ciljev. Valverde? Je izjemen kolesar, razred zase, osvojil je domala vse, kar se je dalo. Gotovo pa nočem dirkati tako dolg kot on, ki je že skoraj dve desetletji v svetovnem vrhu.
 

Ste sicer v Španiji pri sebi odkrili kakšno šibko točko?

Pripetila sta se mi dva padca, sicer pa nisem imel šibkih točk. Morda ni bil vsak dan popoln, vendar sem bil stanoviten čez celo dirko, kar na tritedenskih preizkušnjah na koncu največ šteje.


 

Vožnja na kronometer je nemalokrat ključna v boju za zmago, ne nazadnje si je v njej tudi Primož Roglič prikolesaril največ prednosti pred tekmeci. Vi ste za njim zaostali poldrugo minuto, boste tej prvini v prihodnje posvetili več pozornosti?

Vožnja na kronometer je posebna disciplina, v kateri bi si želel še napredovati. Z ekipo ji bomo v naslednjih letih gotovo namenili več pozornosti.
 

Koliko vam pomeni to, da imate v ekipi tudi Hauptmana, rojaka, ki ga poznate iz skupnih let pri ljubljanskem Rogu in s katerim lahko ob dolgih odsotnostih spregovorite tudi v slovenščini?

Andrej je pomemben in izjemen del moje zgodbe v ekipi UAE. Zaradi njega je moje počutje še enkrat boljše, srečen sem, da imam takšne ljudi ob sebi.
 

Je bil sicer za 20-letnika zahteven preskok iz domače Rogove ekipe k arabski zasedbi, ki jo v veliki meri vodijo Italijani?

Takšni prestopi nikoli niso enostavni. Pri KD Rog sem bil povsem domač, dobro sem se počutil, odšel pa sem v povsem nov svet.


 

Športni geniji vašega kova so običajno tudi svojeglavi. Okoli sebe imate poleg Hauptmana veliko zelo izkušenih ljudi, se jim pustite voditi ali radi na cesti storite kaj po svoje?

Imamo zelo močno ekipo, ki dobro načrtuje, kaj bomo počeli v določeni etapi. Med dirko vedno pridejo trenutki, ko se mora kolesar sam odločiti za naslednjo potezo, bo napadel, sledil napadu tekmeca, počakal v glavnini. Mislim, da znam dobro brati dirke in se odločati pravilno.
 

Pri tem bi vam stežka oporekali. Na Vuelti se je zdelo, da ste že dolga leta del kolesarske elite, ne pa novinec. Izjemno ste razporedili moči, saj ste bili najmočnejši na koncu, ko se je odločal vrstni red na odru za zmagovalce.

Neučakan sem le, ko mi ne gre najbolje, takrat si želim, da bi bilo čim prej konec dirke in grem lahko na naslednjo. Ne vem, če dobro razporejam moči, in tudi ne vem, kje so moje meje. Sem tak tip kolesarja, ki gre vedno »v rdeče«, pedala vrtim na vse ali nič, le da bi ostal v ospredju.
 

Ste del mladega rodu, ki letos povzroča pravo kolesarsko revolucijo. V ospredju ste 22-letni zmagovalec Toura Egan Bernal, komaj 19-letni belgijski čudežni deček Remco Evenepoel in vi. Kdo od vas bo pustil največji pečat v svetovnem kolesarstvu?

Tega ni mogoče napovedati, pričakovati pa je izjemno zanimivo obdobje, v katerem bo enkrat močnejši eden, naslednjič drugi. Obeta se nam dober spektakel in preboj novih imen na kolesarski vrh. Tu pa nismo le mi trije, za nami prihajajo še druga obetavna imena.
 

Vas sicer zanima kolesarska zgodovina, ki jo zdaj pišete na novo?

Kolesarstvo ima zelo zanimivo zgodovino, rad prebiram o dosežkih velikih asov iz preteklosti, najbolj pa me zanima, kako se je skozi leta razvijala kolesarska tehnologija.


 

Trenirati ste začeli leta 2008, kdo so bili tedaj vaši kolesarski vzorniki v svetovni karavani?

Alberto Contador in brata Schleck so takrat bili velike bitke. Najljubša sta mi bila brata Schleck. Če bi bil še enkrat v tistih časih, bi morda bolj sledil komu drugemu. Tudi Lance Armstrong je bil tedaj še legenda, zdaj se ga zaradi dopinga ne omenja več, čeprav bo Armstrong vedno Armstrong.
 

Kaj pa slovenski vzorniki?

Iz leta 2008 mi je najbolj ostalo v spominu, ko je Borut Božič zmagal na državnem prvenstvu. V tistem obdobju smo vsi z navdušenjem spremljali Janija Brajkoviča in Tadeja Valjevca, takrat se nam je zdelo neverjetno, da se Slovenec lahko uvrsti v deseterico na Giru ali Touru. Zame sta bila kralja. Zdaj Roglič zmaguje skoraj z lahkoto, časi se res spreminjajo.
 

Pa je pri vas kaj časa za še kaj drugega kot za kolo?

Je nekaj časa, vendar vse počnem z namenom, da bo dobro vplivalo na mojo kolesarsko kariero. Z Urško Žigart sva skupaj na kolesu in ob kolesu, izkoristiva vsak trenutek, ki ga imava, za hobije pa ni priložnosti. Včasih berem, vendar mi tudi tu zmanjkuje časa. Lotil sem se branja Botra, vendar se zna zavleči, preden bom prišel do konca.