Predstavitvena informacija
Ali poznate razliko med futsalom in malim nogometom?
Če bi vstopili v športno dvorano, v kateri bi nekaj rekreativcev igralo nogomet, koliko časa bi potrebovali, da bi ugotovili, katero dvoransko zvrst tega športa v resnici igrajo? Futsal? Mali nogomet? In če slednjega – katero od njegovih podzvrsti, saj jih po svetu obstaja kar nekaj. Tudi pri nas uradno igrajo eno od njih, neuradno pa seveda še več.
Odpri galerijo
FOTO: Hervis
Zgodovina futsala
Dvoransko različico najmnožičnejšega športa in hkrati najpomembnejše postranske stvari na svetu so si izmislili iz preprostega razloga, pravzaprav potrebe po neprestanem igranju nogometa. Tudi v času, ko zunanje, vremenske razmere večinoma niso bile primerne za igranje na zunanjem igrišču oziroma so to celo preprečevale. Pred slabimi stotimi leti so nogomet v dvorani začeli igrati v Južni Ameriki, menda v Montevideu. Tamkajšnji učitelj Juan Carlos Ceriani naj bi s pravili poskusil formalizirati igranje dvoranskega nogometa tako, da je ohranil bistvene prvine pravega, zunanjega nogometa, dodal pa jim je nekaj elementov drugih (dvoranskih) športov, zlasti košarke – recimo igralni čas dvakrat po dvajset minut čiste igre in število igralcev vsake ekipe na igrišču – po pet. Kar niti ni bilo nenavadno, saj sta imela v tistih časih nogomet in košarka še več skupnega – sprva so npr. košarko igrali z nogometno žogo.
Ker so v prvi polovici prejšnjega stoletja dvoranski nogomet, sploh organizirano, večinoma igrali v državah Južne Amerike, kjer prevladujeta španski in portugalski jezik, so ga v skladu s tem tudi poimenovali kot okrajšavo španskega »fútbol de salon« ali kar »fútbol sala« in portugalskega »futebol de salão«. V Evropi je futsal opozoril nase šele sredi 80. let prejšnjega stoletja, a je odtlej vse bolj priljubljen, kljub hudi konkurenci drugih različic nogometa, ki ga igrajo v dvoranah oziroma na manjših zunanjih, npr. na rokometnih igriščih.
Futsal je edina različica dvoranskega nogometa, ki se igra pod okriljem Svetovne nogometne zveze FIFA. Ta nad urejanjem igralnih pravil in organizacijo tekmovanj bdi skupaj z neodvisno Svetovno futsal zvezo AMF.
Temeljne razlike v pravilih med futsalom in malim nogometom
Ker obstaja več različic malega nogometa, ki se v manjših ali večjih odtenkih razlikujejo tudi po pravilih, navajamo razlike v pravilih med futsalom in malim nogometom, kot jih priznava slovenska malonogometna zveza.
Dimenzije igrišča za mednarodne tekme so pri futsalu minimalno 20 x 38 metrov in maksimalno 25 x 42 metrov, pri malem nogometu pa 30 x 50 metrov, z dovoljenim odstopanjem do minus 2 in plus 5 metrov. Futsal gol je velik 3 x 2 metra, malonogometni gol pa je večji, in meri 5 x 2 metra. Futsal igrišče je omejeno z začrtano avt linijo. Enako je pri malem nogometu v Sloveniji, medtem ko v nekaterih, zlasti dvoranskih različicah, igrišča zamejuje tudi ograja.
Igralni čas je pri futsalu dva polčasa po 20 minut čiste igre (ura se ustavlja tako kot pri košarki) s 15-minutnim odmorom, pri malem nogometu pa dva polčasa po 25 minut igre brez ustavljanja ure in s 5-minutnim odmorom.
Žoga za futsal je velikosti 4 in je maloodbojna, medtem ko je žoga za mali nogomet odbojna in za stopnjo večja, številka 5. Namen uporabe maloodbojne žoge pri futsalu je (bil), da z njo olajšajo sodelovanje tehnično manj podkovanim ter da po drugi strani zagotovijo lažji nadzor nad žogo in s tem več možnosti improvizacije, ustvarjalnosti ter vnašanja tehničnih prvin.
Mali nogomet se v Sloveniji v uradni različici igra na igrišču z naravno travnato podlago, čeprav so zelo razširjene tudi različice igranja v dvorani (na ustreznem parketu oziroma drugi trdi podlagi) in na asfaltu ali betonu zunaj, medtem ko so za futsal zaželena dvoranska igrišča z gladko površino, po možnosti iz lesa ali umetne snovi, betonska in asfaltna igrišča pa so izrecno navedena kot neprimerna.
Pri futsalu je na igrišču pet igralcev, od tega en vratar, pri malem nogometu pa pet oziroma celo šest igralcev in vratar.
Avt se pri futsalu izvaja z nogo, pri malem nogometu pa z roko. Prepovedanega položaja – ofsajda – zaradi majhnosti igrišča ne poznata ne futsal ne mali nogomet.
Pri futsalu velja pravilo akumuliranih prekrškov, kar pomeni, da po petih prekrških ene ekipe nasprotna ekipa dobi kazenski strel z razdalje desetih metrov. Pri malem nogometu tega ni, kazenski strel z devetih metrov pa se – kot pri velikem nogometu – izvede po prekršku v kazenskem prostoru.
Futsal je že dolgo tega izgubil svoj prvotni namen – da ponuja dvoransko, torej pokrito različico velikega nogometa v času in razmerah, ko igranje slednjega ni mogoče. Polno se je uveljavil kot samostojni šport oziroma kot različica nogometa s samosvojo identiteto. Igra ga vse več nogometašev in to ne nujno kot nadomestni, temveč kot primarni nogomet, posledično pa je po svetu in tudi v Sloveniji – kjer, mimogrede, deluje kar približno tristo futsal klubov s pravno urejenim statusom – organiziranih vse več tekmovanj v različnih, tudi najmlajših starostnih kategorijah.
Če se boste odločili za igro, ustrezno opremo najdete v Hervisu!
Dvoransko različico najmnožičnejšega športa in hkrati najpomembnejše postranske stvari na svetu so si izmislili iz preprostega razloga, pravzaprav potrebe po neprestanem igranju nogometa. Tudi v času, ko zunanje, vremenske razmere večinoma niso bile primerne za igranje na zunanjem igrišču oziroma so to celo preprečevale. Pred slabimi stotimi leti so nogomet v dvorani začeli igrati v Južni Ameriki, menda v Montevideu. Tamkajšnji učitelj Juan Carlos Ceriani naj bi s pravili poskusil formalizirati igranje dvoranskega nogometa tako, da je ohranil bistvene prvine pravega, zunanjega nogometa, dodal pa jim je nekaj elementov drugih (dvoranskih) športov, zlasti košarke – recimo igralni čas dvakrat po dvajset minut čiste igre in število igralcev vsake ekipe na igrišču – po pet. Kar niti ni bilo nenavadno, saj sta imela v tistih časih nogomet in košarka še več skupnega – sprva so npr. košarko igrali z nogometno žogo.
Ker so v prvi polovici prejšnjega stoletja dvoranski nogomet, sploh organizirano, večinoma igrali v državah Južne Amerike, kjer prevladujeta španski in portugalski jezik, so ga v skladu s tem tudi poimenovali kot okrajšavo španskega »fútbol de salon« ali kar »fútbol sala« in portugalskega »futebol de salão«. V Evropi je futsal opozoril nase šele sredi 80. let prejšnjega stoletja, a je odtlej vse bolj priljubljen, kljub hudi konkurenci drugih različic nogometa, ki ga igrajo v dvoranah oziroma na manjših zunanjih, npr. na rokometnih igriščih.
Futsal je edina različica dvoranskega nogometa, ki se igra pod okriljem Svetovne nogometne zveze FIFA. Ta nad urejanjem igralnih pravil in organizacijo tekmovanj bdi skupaj z neodvisno Svetovno futsal zvezo AMF.
FOTO: Hervis
Temeljne razlike v pravilih med futsalom in malim nogometom
Ker obstaja več različic malega nogometa, ki se v manjših ali večjih odtenkih razlikujejo tudi po pravilih, navajamo razlike v pravilih med futsalom in malim nogometom, kot jih priznava slovenska malonogometna zveza.
Dimenzije igrišča za mednarodne tekme so pri futsalu minimalno 20 x 38 metrov in maksimalno 25 x 42 metrov, pri malem nogometu pa 30 x 50 metrov, z dovoljenim odstopanjem do minus 2 in plus 5 metrov. Futsal gol je velik 3 x 2 metra, malonogometni gol pa je večji, in meri 5 x 2 metra. Futsal igrišče je omejeno z začrtano avt linijo. Enako je pri malem nogometu v Sloveniji, medtem ko v nekaterih, zlasti dvoranskih različicah, igrišča zamejuje tudi ograja.
Igralni čas je pri futsalu dva polčasa po 20 minut čiste igre (ura se ustavlja tako kot pri košarki) s 15-minutnim odmorom, pri malem nogometu pa dva polčasa po 25 minut igre brez ustavljanja ure in s 5-minutnim odmorom.
Žoga za futsal je velikosti 4 in je maloodbojna, medtem ko je žoga za mali nogomet odbojna in za stopnjo večja, številka 5. Namen uporabe maloodbojne žoge pri futsalu je (bil), da z njo olajšajo sodelovanje tehnično manj podkovanim ter da po drugi strani zagotovijo lažji nadzor nad žogo in s tem več možnosti improvizacije, ustvarjalnosti ter vnašanja tehničnih prvin.
Mali nogomet se v Sloveniji v uradni različici igra na igrišču z naravno travnato podlago, čeprav so zelo razširjene tudi različice igranja v dvorani (na ustreznem parketu oziroma drugi trdi podlagi) in na asfaltu ali betonu zunaj, medtem ko so za futsal zaželena dvoranska igrišča z gladko površino, po možnosti iz lesa ali umetne snovi, betonska in asfaltna igrišča pa so izrecno navedena kot neprimerna.
Pri futsalu je na igrišču pet igralcev, od tega en vratar, pri malem nogometu pa pet oziroma celo šest igralcev in vratar.
Avt se pri futsalu izvaja z nogo, pri malem nogometu pa z roko. Prepovedanega položaja – ofsajda – zaradi majhnosti igrišča ne poznata ne futsal ne mali nogomet.
Pri futsalu velja pravilo akumuliranih prekrškov, kar pomeni, da po petih prekrških ene ekipe nasprotna ekipa dobi kazenski strel z razdalje desetih metrov. Pri malem nogometu tega ni, kazenski strel z devetih metrov pa se – kot pri velikem nogometu – izvede po prekršku v kazenskem prostoru.
Futsal je že dolgo tega izgubil svoj prvotni namen – da ponuja dvoransko, torej pokrito različico velikega nogometa v času in razmerah, ko igranje slednjega ni mogoče. Polno se je uveljavil kot samostojni šport oziroma kot različica nogometa s samosvojo identiteto. Igra ga vse več nogometašev in to ne nujno kot nadomestni, temveč kot primarni nogomet, posledično pa je po svetu in tudi v Sloveniji – kjer, mimogrede, deluje kar približno tristo futsal klubov s pravno urejenim statusom – organiziranih vse več tekmovanj v različnih, tudi najmlajših starostnih kategorijah.
Če se boste odločili za igro, ustrezno opremo najdete v Hervisu!
