Čustveno slovo Nadala, ki se od upokojitve ni dotaknil loparja

Pariz je zadrževal dih, ko je pesek igrišča Philippe Chatrier, prepojen z znojem in zmagoslavjem štirinajstih Nadalovih kron, pričakal svojega kralja v še eni, drugačni vlogi. Čeprav Rafael Nadal letos ni vihtel loparja v boju za točke, je bil prvi dan odprtega prvenstva Francije povsem v njegovem znamenju. Francoski prireditelji so mu pripravili slovo, v poklon legendi, ki je na tem mestu spisala nepozabno poglavje teniške zgodovine.

In sredi čustvenega vrtiljaka je Majorčan sam presenetil z izjavo, ki je marsikoga pustila odprtih ust. »Po upokojitvi se loparja še nisem dotaknil. Torej je za menoj že pol leta brez teniškega igrišča,« je njegove besede povzela francoska tiskovna agencija AFP. Šest mesecev tišine, kjer je nekoč odmevalo gromko »Vamos!«

Osemintridesetletni šampion je pojasnil, da od konca svoje bleščeče kariere novembra lani tenisa preprosto ni igral, temveč je energijo usmeril v svojo teniško akademijo, dobrodelno fundacijo in poslovne izzive. »Ampak se bom na neki točki vrnil,« je obljubil Nadal in namignil, da ne izključuje nastopov na revialnih turnirjih, kjer bi lahko znova pozdravil svoje zveste navijače.

Tribune, odete v rdečo barvo Nadalovega ljubega peska, so utripale v en glas. FOTO: Julien De Rosa/AFP

Namesto teniškega loparja je v roke pogosteje prijel palico za golf. A tu se je zgodilo nekaj nenavadnega za serijskega šampiona. »Ne vem, zakaj, toda pri golfu ali čem drugem mi je bilo sprva vseeno, ali zmagam ali izgubim, ali igram dobro ali slabo. Bil je čuden občutek, prav nič zabaven, če sem iskren, saj šport razumem drugače,« je priznal Nadal in dodal: »Ampak to je preteklost. Tekmovalnost se je vrnila.« Morda je bil to le kratek vdih pred novimi izzivi, četudi ne na osrednjih igriščih največjih turnirjev.

Kljub temu priznava, da ga tekmovalni tenis (za zdaj) ne mika več. »Tenisa ne pogrešam veliko, ker se mi zdi, da sem mu dal vse, kar sem imel,« je novinarjem zaupal štirinajstkratni zmagovalec OP Francije. »Sem sem prišel pomirjen s tem, da ne morem biti na igrišču. Moje telo mi tega ne dovoljuje več. Tako je. To sem sprejel.«

Solze so se mešale s ponosom, ko so se mu poklonili številni sedanji in nekdanji teniški velikani – med njimi njegovi največji tekmeci in sopotniki Novak Đoković, Roger Federer in Andy Murray. FOTO: Dimitar Dilkoff/AFP

Poudaril je, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, za najboljšo možno kariero, zdaj pa uživa v novi fazi svojega življenja. »Prepričan sem, da bo manj razburljiva kot teniška kariera, saj menim, da je adrenalin, ki ti ga da šport, nemogoče najti v drugih stvareh v življenju. Toda to ne pomeni, da bom manj srečen.«

Tribune, odete v rdečo barvo Nadalovega ljubega peska, so utripale v en glas. Solze so se mešale s ponosom, ko so se mu poklonili številni sedanji in nekdanji teniški velikani – med njimi njegovi največji tekmeci in sopotniki Novak Đoković, Roger Federer in Andy Murray. 

Na osrednjem igrišču bo spomin nanj ohranjala posebna plošča z odtisom njegovega športnega copata in podpisom. FOTO: Dimitar Dilkoff/AFP

In Nadalov duh bo v Parizu živel večno. Na osrednjem igrišču bo spomin nanj ohranjala posebna plošča z odtisom njegovega športnega copata in podpisom. Postal bo ambasador turnirja, ki ga je zaznamoval kot nihče drug. Muzej Tenniseum pa bo v osrčju Pariza odprl stalno razstavo, posvečeno kralju peska – zakladnico s štirinajstimi pokali z Roland Garrosa in loparji, s katerimi je pisal zgodovino v vseh pariških finalih. Oporoka neuničljive volje in neizmerne strasti do igre, ki bo navdihovala še prihodnje rodove.