Spomin na nepozabni finale botruje želji o zmagi proti virusu

Podobno kot drugod po Evropi, še prej v Aziji, in zdaj iz dneva v dan bolj tudi v Severni Ameriki, športni privrženci na Otoku razmišljajo o usodi posameznih tekmovanj. Ostali so brez letošnjega eura, prav v Londonu bi bil finale, ugibajo o nadaljevanju domačih ligaških nogometnih predstav ter si težko predstavljajo vstop v poletje brez wimbledonske teniške klasike. V Parizu so svoj grand slam že premaknili v jesen, kako bo s kultnim Wimbledonom?

Ugibanja vseh vpletenih kot tudi številnih teniških zanesenjakov po svetu si sledijo kot po tekočem traku. Zdravje je seveda nad vsem in tega se dobro zavedajo tako karavana igralcev kot tudi srenja prirediteljev in ob tej še množica privržencev. Seveda pa se denimo ob tem prav slednji sprašujejo, kako si bodo krajšali čas do 7. junija – do takrat namreč ne bo mednarodnih turnirjev najvišje ravni, kot sta v prejšnjem tednu sporočila Združenje moških profesionalnih igralcev (ATP) kot tudi podobna organizacija v ženskem tenisu (WTA). In tako je agresiven koronavirus pregnal tradicionalne pomladne teniške dogodke v Madridu, Rimu, Münchnu, Estorilu, Strasbourgu, Ženevi itn. V Parizu so drugi grand slam koledarskega leta premaknili v jesen, v Londonu si še niso na jasnem, kako bodo ravnali.



Turnir bi se moral začeti v ponedeljek, 29. junija, Richard Lewis, zdaj že dobro desetletje prvi mož All England Cluba, pri katerem prirejajo najbolj znan teniški turnir na svetu, si želi, da ne bi bilo nikakršnih sprememb ter da bi tako dogodek lahko izpeljali po predvidenem koledarju. V nasprotju s prireditelji iz Pariza, ki so kar po svoje prestavili letošnji Roland Garros in z jesenskim terminom že botrovali zmedi v sporedu teniške sezone, bi se Angleži radi pred kakršnimkoli sklepom posvetovali tako z Mednarodno teniško zvezo (ITF), omenjenima ATP in WTA ter tudi prireditelji drugih treh turnirjev za grand slam. Do konca aprila naj bi športnemu svetu sporočili, kako bo z letošnjim dogodkom na sveti teniški travi.
 

Zavarovanje kot vsota dobička

Na Otoku sicer modrujejo, da bi dogodek precej lažje prestavili kot denimo olimpijske igre, saj se je pri teh pojavila težava, ker se mnogi športniki še niso kvalificirali za Tokio, vseeno pa Lewis, sicer že nekoč kot vodja nacionalne lige v ragbiju izjemen poznavalec športnega marketinga, ni naklonjen prelaganju turnirja za kakšen teden ali mesec. »Imamo podpisane dolgoletne pogodbe, zelo zapleteno bi bilo zdaj karkoli premikati,« je povedal.



Wimbledon je sicer zavarovan z vsoto svojega letnega dobička, ta se suče okrog 40 milijonov funtov (cca. 45 milijonov evrov), vstopnice so za sedeže na najbolj uglednih igriščih razprodane že zdavnaj. Toda v teh dneh ta sloviti teniški park na jugu Londona ponuja žalostno podobo. Vrata so zaklenjena, tudi muzej je – tako kot številni drugi v britanski metropoli – za obiskovalce zaprt. Toda z vsem se bodo ljubitelji tenisa po svetu sprijaznili, če bo nevaren virus izginil pravočasno, posledično omogočil spet običajne življenjske razmere in tudi športne spektakle.



Že zgolj spomin na lanski moški finale Rogerja Federerja in zmagovalca Novaka Đokovića zbuja okus veličastne predstave. Prvi je igral sijajno, a zapravil zaključni žogici za 21. zmago na turnirjih za grand slam, Srb je – kot že tolikokrat – ohranil mirno kri in visoko dvignil pokal. Toda Švicar se pri svojih 38 letih ne vdaja. Februarja so mu operirali koleno. »Najbrž ne zgolj zato, da bi se sprehajal,« pravi Rene Stammbach, predsednik Švicarske teniške zveze. Prepričan je, da bo teniški zvezdnik tudi na OI v Tokiu. Še prej pa v Wimbledonu. Tako letos, če seveda turnir bo, kot tudi 2021.