Dogajale so se tudi zelo čudne stvari, da ne rečem svinjarije
Timi Zajc se kot najboljši slovenski smučarski skakalec v tej sezoni že zelo veseli finala svetovnega pokala in svojih prvih poletov v Planici.
Odpri galerijo
V sezoni, ki se bliža h koncu, je bil Timi Zajc z naskokom najuspešnejši med slovenskimi smučarskimi skakalci in obenem najboljši najstnik med svetovno elito. Potem ko se je 18-letnik iz Hramš pri Dobrni konec januarja z drugim mestom v Saporu veselil svojih prvih stopničk na najvišji ravni, je prvega februarja na letalnici v Oberstdorfu še prvič okusil slast zmage v svetovnem pokalu. Na svoje prve polete v Planici se bo podal kot devetouvrščeni v skupnem seštevku.
»Ne v prav lepem. Na veliki napravi v Innsbrucku sem bil deseti, kar je sicer soliden rezultat, s skokoma, ki sem ju prikazal, pa sem bil le delno zadovoljen. Morda psihično še nisem bil pripravljen za to svetovno prvenstvo. Ker sem se nato boril s samim seboj in si razbijal glavo s tem, kaj vse moram spremeniti, da bi se izboljšal, je bilo zame vse skupaj toliko težje. Na srednji napravi mi nihče tudi ni znal pomagati, jaz pa tudi nisem čarovnik, da bi znal v kratkem času toliko podaljšati svoj skok, da bi bilo dovolj za drugo serijo. Na koncu sem res že komaj čakal, da se vrnem domov. Preveč dni sem bil prepuščen brezdelju, največja težava je bila v tem, da nisem imel več česa početi. Na norveški turneji je bilo veliko bolje, ker so si kvalifikacije in tekme sledile iz dneva v dan.«
»Že na uvodno tekmo velike nagrade v Visli sem prišel v svoji vrhunski formi in odtlej sem jo držal vse do danes, kar je res dolgo obdobje. Za prihodnjo sezono bo treba s trenerskim štabom bolj preračunati, kdaj začeti piliti pravo formo in na katere tekme je smiselno iti, na koncu koncev Grand Prix ne šteje nič. Avstrijci so bili, denimo, vse poletje v ozadju, pa so se do novoletne turneje prebudili in bili nato bolj ali manj ves čas v vrhu.«
»Nikoli se mi ne zgodi, da ne bi vedel, kaj bi počel sam s sabo, kakor je bil to, denimo, primer v Seefeldu, kjer sem bil – ker mi ni šlo – jezen na vse. Doma imam veliko stvari, ki jih rad počnem in delam z užitkom. V družinskem okolju si hitro zapolnim čas, rad se družim s prijatelji, si dam duška z motorjem, da poženem adrenalin po žilah.«
»Yamaho za motokros YZF450.«
»Ne, prav proge ne, vozim se po travniku in gozdu. Na takšen način se sprostim in odmislim skoke, da grem nato spet z veseljem na trening.«
»Že od malih nog ga imam. Ko sem dopolnil deset let, mi je oče kupil prvega. Potem sem si kupoval čedalje močnejše motorje, zanje me je navdušil tudi brat. Zdaj sem že toliko star, da me zanimajo tudi avtomobili. Športni.
»Golf 7 TDI. Ni ravno športni, vendar si nameravam privoščiti kaj močnejšega. Že vso zimo se namreč spogledujem z golfom 7 GTI, ta mi je že dolgo všeč. Že lep čas sanjam o tem, da bi ga imel, mislim, da si bom letos te sanje tudi izpolnil. Za ferrarija ali lamborghinija moraš biti že milijonar, če ga želiš imeti.«
»Da, ogledam si skoraj vsako motokrosistično dirko. Z velikim zanimanjem spremljam tudi svetovno prvenstvo v razredu motoGP. Nekaj najlepšega je v nedeljo popoldne sesti pred televizijski sprejemnik in si pogledati dirko. Takšne stvari me res napolnijo z energijo in vlijejo motivacijo za trening.«
»Za Valentina Rossija. Odkar sem začel pri enajstih, dvanajstih letih spremljati motoGP, stiskam pesti zanj. Ko bo enkrat končal svojo kariero, bom le še spremljal dirke in za nikogar ne bom več navijal.«
»On je šampion in posebna zgodba, ki sta jo spisala z očetom Bogomirjem. Lahko je vzor slehernemu športniku. Zelo ga spoštujem.«
»Ne bom rekel, da je bilo enako, je bilo pa podobno. Tudi mene je do 15., 16. leta treniral oče, vendar pa sem moral nato – ko sem prišel enkrat tako daleč – od doma oziroma k drugim trenerjem. Bogomir ni prepustil Tima drugim, ampak ga je sam popeljal na vrh.«
»Če sem iskren, si s tem nisem kaj prida belil glave. Se je pa dogajalo, da so mi kradli metre, da sem skočil 40 metrov daleč, pa je merilec pokazal na 37 metrov. Velikokrat se je zgodilo, da so prireditelji tekme svojim skakalcem podarili kakšen meter preveč, meni pa so jih odvzeli. Dogajale so se tudi druge zelo čudne stvari, da ne rečem svinjarije, kar seveda ni pošteno. Hvala bogu je bil ob meni oče, ki se je trudil preprečiti, da bi me preveč očitno oškodovali, tako da se meni ni bilo treba ukvarjati s tem. Kljub temu sem v svoji kategoriji zmagal na večini tekem. Če si dober, te pač nič ne more ustaviti. Na srečo je to zdaj za menoj, ko pa se ozrem nazaj, čedalje bolj spoznavam, da sem – glede na to, da prihajam iz kraja, ki pri nas nima kakšne skakalne tradicije – s prebojem v reprezentanco in v ekipo za svetovni pokal res veliko dosegel.«
»Ne bi rekel, da sem bil zapostavljen, verjetno pa je šlo marsikomu na živce, da sem stalno zmagoval. Sem ter tja so me poskušali na različne načine ustaviti, a so videli, da se me ne da, pa tudi oče tega ni dovolil.«
»Končno se je začelo tudi na Štajerskem odpirati, verjamem, da bodo moji klubski kolegi v prihodnosti še zelo močni tudi v svetovnem pokalu. Upam, da se bo tudi kaj spremenilo v slovenskih smučarskih skokih in da ne bo celoten trenažni proces potekal le v Kranju. Lahko bi bil namreč tudi kje drugje. Da morajo vsi skakalci v Kranj, je zame zgrešena zgodba; za tem bom tudi vedno stal. Zame je res bedarija, do moraš iti tja, če hočeš kaj narediti v slovenskih skokih oziroma priti v svetovni pokal. Sam sem dve leti preživel v internatu, nekako sem ju preživel, veliko drugih skakalcev pa je propadlo in jih zdaj ni več nikjer. Sam se zdaj raje vozim vsak dan, čeprav za vožnjo porabim dve uri dnevno in kar nekaj goriva.«
»Da, za prvi letnik srednje šole sem bil že vpisan v Kranj, vendar pa sem se 31. avgusta premislil in se prepisal v Celje. Tisto leto me je še oče vozil na treninge v Kranj, kamor sem začel nato v šolo za ekonomskega tehnika hoditi leto pozneje. Če pa bi se še enkrat odločal, ne bi šel več nikoli tja v šolo, sploh pa ne v tamkajšnji dijaški dom.«
»Menim, da je kar v redu in da med nami ni kakšnih problemov.«
»Vesel sem, da se mu je spet začelo odpirati in da je zraven. Morda je to bolje tudi zame, saj bo znova več pozornosti usmerjene nanj in ne več toliko name.«
»Z njo sem povezan že od malih nog. V petem ali šestem razredu osnovne šole so me starši vpisali v glasbeno šolo za bariton, ki me je po petih razredih malo minil. Bolj me je privlačila harmonika. Sprva me je igranja nanjo učil oče, zatem pa sem se sam, pri čemer mi je pomagal tudi prijatelj. Ko se vrnem domov, za svojo dušo kdaj zaigram harmoniko.«
»V tem ansamblu igra tudi oče, to pesem oziroma videospot, v katerem igram na bariton in harmoniko, pa so posneli zame.«