Dokler bom v smučini uživala, zame ne bo bremena

Ponedeljkov pogovor: Vodilna slovenska smučarska tekačica Anamarija Lampič pred zimo o ciljih, Planici, Božičku in italijanščini.
Fotografija: Anamarija Lampič je pogosto dobre volje, rada bi bila večkrat nasmejana tudi zaradi dobrih izidov v prihajajoči zimi. Foto Mavric Pivk
Odpri galerijo
Anamarija Lampič je pogosto dobre volje, rada bi bila večkrat nasmejana tudi zaradi dobrih izidov v prihajajoči zimi. Foto Mavric Pivk

Zima že tiho trka na vrata, pred večino akterjev tekmovalnih snežnih aren je na vrsti zadnje odštevanje do uvoda. Veleslalomsko premiero so alpinci tradicionalno že opravili na tirolskem ledeniku nad Söldnom, nordijsko družino ločita do štarta še slaba dva tedna. Pri tej gre med osrednjimi imeni slovenske reprezentančne prihodnosti pričakovati 24-letno smučarsko tekačico Anamarijo Lampič, skupaj s Katjo Višnar srebrno v ekipnem šprintu na zadnjem SP v Avstriji.
 

Dolgo je bilo vaše pripravljalno poletje, kot vemo, daljše kot v preteklosti. Nato se je aktivno raztegnilo v jesen, kako se zdaj ozirate na vse te dni priprav za novo zimo, v katero prvič doslej vstopate s kolajno z največjega tekmovanja?


Res sem že kmalu po slovesu od prejšnje sezone začela razmišljati o novi. Najprej je napočil čas za počitnice, in sicer potepanje po Filipinih, nato sem odločno zavihala rokave. Dolgo je zdaj tega in od tistih brezskrbnih počitniških dni. Iz sedanjega zornega kota pa mi je najbolj pomembno, da sem uresničila ves tisti načrt, ki sva si ga s trenerjem Stefanom Saraccom zamislila: polovico priprav sem namreč prestala skupaj z italijanskimi smučarskimi tekačicami, polovico pa sem bila navzoča v matični slovenski izbrani vrsti. Zdaj ni več kaj pametovati: treba se je preseliti na sneg, občutiti razmere »minusa«, torej ko je temperatura zraka hladnejša od nič stopinj, in v miru opraviti zadnji del priprav za zimo.
 

Toda kot vemo, ste na snegu že bili. Kako je bilo pravzaprav na pripravah v Livignu?


Drži, sneg je že bil, toda ni primerjave s tistimi razmerami, ki nas zdaj čakajo v Skandinaviji (slovenska reprezentanca se bo na Norveško odpravila v četrtek, op. p.). V italijanskem zimskem središču so pripravili 2,5 km dolgo progo, dejansko jih občudujem, da se jim je to ob tako visokih temperaturah sploh posrečilo. In če pomislite, da sem bila od skupno poldrugega tedna teh priprav kar devet dni na snegu, potem se res ne smem pritoževati, kajne? Bil je tudi kakšen dan, ko sem bila celo dvakrat v smučini, res pa je, da razmer v jutranjem in popoldanskem času med seboj ne gre primerjati. Zjutraj je namreč sneg pomrznjen in primeren za tisto temeljno vadbo, v popoldanskih urah nastane zoprna brozga ... Toda v Livignu se tisti, ki skrbijo za proge, res trudijo, zgolj pohvale si zaslužijo, kajti to je zame čudež, da ob oktobrskih temperaturah za majice kratkih rokavov sploh lahko vadiš na snegu.


Vi pa še naprej vztrajate pri delu s Saraccom, ki tudi ostaja glavni trener moškega dela italijanske reprezentance v smučarskem teku.


Za zdaj res ne občutim nikakršnih ovir, najino sodelovanje ostaja na najvišji ravni.


Koliko pa vam na pripravah lahko nameni pozornosti, vendarle ima pred seboj visoke cilje z moštvom matične zveze?


Ko sem z Italijani na pripravah, je to videti tako: trener predvsem temeljito pregleda načrt dela pri ženski ekipi in ob tem sestavi še moje smernice, saj večinoma, razumljivo, vadim v skupini deklet. S fanti sem denimo v trimskem kabinetu ali pri kakšni drugi, manj zahtevni vadbi. Ko pa je Stefano na treningu svojega moštva, se o mojem delu pred tem temeljito pogovori s pomočnikom ali trenerskim sodelavcem iz ženske zasedbe, tako da ni težav.
 

Kaj pa, ko niste na progi ali v telovadnici, kakšno je vajino sodelovanje v umirjenih urah oddiha v hotelu med pripravami?


Tudi med italijanskimi pripravami mi namenja veliko pozornosti, včasih sva skupaj za mizo, se pogovarjava o športu in vsem mogočem. Po kosilu ali po večerji. No, zlasti po slednji, saj kot otroci po kosilu potrebujemo predvsem spanje (smeh) ... Zvečer pa je vse skupaj bolj pestro. Pohecamo se ali pa resno pogledamo posnetke teka, analiziramo tehniko, razmišljamo o tem, kako bi bili hitrejši. Brez skrbi, ni nam dolgčas.


 

Ste še naprej navdušeni nad italijanskim pogledom na vsakdan: hrano, sproščenostjo itn.?


Res mi vse skupaj zelo ustreza, predvsem pa mi je pri uresničevanju ciljev v športu pomembno, da s Stefanom tako dobro sodelujeva. Oba ohranjava svoj vesel značaj, rada bruhneva v smeh, tudi kakšno ušpičiva, zna biti prav zabavno. Res, ne bi si mogla želeti boljšega trenerja!
 

Kaj pa vaša italijanščina?


Tako je z njo: ko sem bila v Livignu ali pač drugje na kakšnem prejšnjem zboru reprezentance, se trudim poslušati jezik in tudi kaj razumeti. Če se pogovarjajo za mizo, me zdaj ne morejo več opravljati (smeh). Vendarle razumem kakšno besedo sem ter tja.


Ne več?


Če bi se še bolj potrudila, bi bilo zagotovo drugače. Nihče, vključno s Stefanom, ne bi smel govoriti z mano angleško. Osnovno in boljše znanje, kot ga imam sedaj, bi lahko hitro pridobila, ne nazadnje italijanščina res ni pretirano zapletena. Toda če vam povem po pravici, sem bolj lena za učenje tujih jezikov, zato tudi pri italijanščini, ne glede na trenerja in pogosto skupne priprave, ne blestim.

Tako se je Anamarija Lampič skupaj s sotekmovalko Katjo Višnar veselila kolajne na svetovnem prvenstvu. Foto: Blažž Samec/Delo
Tako se je Anamarija Lampič skupaj s sotekmovalko Katjo Višnar veselila kolajne na svetovnem prvenstvu. Foto: Blažž Samec/Delo

 

Kako pa je z bremenom – šest let je od vašega prvega nastopa v absolutni svetovni konkurenci, zdaj sodite že med tekmovalke, od katerih tako konkurenca kot slovenska športna javnost pričakujeta precej?


Verjemite, bremena je zame precej manj kot nekoč. Res se mi zdi, da me zdaj iz leta v leto manj zanima, kaj si drugi mislijo o meni ter kako ocenjujejo moje dosežke. Takrat poskusim pritisniti na tipko z oznako »off«. Ne bom rekla, da ne spremljam medijskih zapisov in prispevkov, a obenem si želim, da si ne bi kravžljala živcev.
 

Pa ste se močno živcirali?


Niti ne tako kot nekateri drugi, ki jih poznam v športu. To je pač moja služba, jaz tečem na smučeh zase, ne zaradi drugih. In dokler bom v smučarskem teku uživala, ne bo nikakršnih težav, zato tudi pretiranega bremena ne bom občutila.


 

Toda najbrž vam ni vseeno, kako se bo začela sezona svetovnega pokala na Finskem, ki vam, glede na tekmovalne dosežke v zadnjih letih, ni prav ljuba?


Da ne bi marala Finske – prav nasprotno! V bližini prizorišč je namreč doma Božiček, nad vsem, kar zadeva božično-novoletne praznike, pa sem navdušena. Ta utrip je prav poseben. Uživam v izbiranju daril za najbližje, vedno moram biti ob njih, ko jih odpirajo. In ko mene presenečenje pričaka pod okrašeno smrečico, sem kot otrok ... Po tekmovalni plati pa je Ruka, to ni skrivnost, prav posebno prizorišče. V zadnjih treh letih, odkar imam višje tekmovalne cilje, se trudim, da bi se z njo kar najbolj spoprijateljila. Tako sem bila pred enim letom tam v šprintu 15., kar zame še ni najvišji dosežek, a v primerjavi s preteklostjo sem storila korak navzgor.
 

Po vrnitvi v srednjo Evropo, sredi decembra, sta nato pred vami tradicionalna postaja v Davosu, kjer vam nazadnje ni šlo, in zdaj spet domača Planica – kakšen je načrt?


Za spodrsljaj v Švici sem si bila lani sama kriva. Premalo sem jedla, kot so pozneje pokazale preiskave, so se mišice med seboj »žrle«, preprosto ni bilo dovolj energije, tega si pač ne smem več privoščiti. Vsi me že zdaj sprašujejo o tekmi v Planici. Seveda smo vsi v slovenskem taboru veseli, da imamo po sezoni izostanka s koledarja zdaj tekmo spet doma, zgodaj je še za napovedi, a seveda si želim kar najboljši nastop.
 

V zimi, ko za vas ni niti svetovnega prvenstva niti olimpijskih iger, vam bo najbrž med večdnevnimi tekmovanji poseben izziv predstavljala novoletna turneja?


Vsekakor, te zgodbe se moram lotiti zelo temeljito. Tu moraš biti vse dni zelo pozoren na pravilen in zadosten vnos pijače, hrane, dobro regeneracijo. Predvsem pa poseben psihični izziv predstavlja zadnja tekma z vzponom na Alpe Cermis. Nikdar nisem bila naklonjena tekom v strme klance, a zdaj si želim to preseči in pokazati, da sem tudi tu sposobna doseči vrhunski izid. Tudi s trenerjem sem se pogovarjala o posebnem trudu pri teku navzgor, napredujem, toda počasi ...
 

Kako je zdaj z vašim tekom na razdaljo, saj vas tako kot večino slovenskih tekačic poznamo predvsem kot konkurenčno za vrh v šprintu?


Tudi tu se močno trudim, da bi bila boljša kot doslej. Vse vrhunske tekačice so popolne tekmovalke, hitre tako v šprintu kot tudi na razdalji. Tako se vedno znova ozrem k Švedinji Stini Nilsson. Občudujem jo, želim si tekmovati tako kot ona. Je vrhunska športnica, povrh simpatična, še po postavi sva si podobni, zato se rada v smučini primerjam z njo.
 

Kakšen je potemtakem vaš poglavitni cilj?


Večkrat sem razmišljala o tem. Če bi že morala podčrtati eno postajo, potem bi tisto v drugi polovici januarja v Oberstdorfu, ker bo prav tam eno leto pozneje svetovno prvenstvo. Seveda si želim biti močna že prej, denimo na novoletni turneji, in tudi v sklepnem delu zime bi bila rada hitra.


Pa vas moti, da bo tekaški finale sezone v Kanadi, daleč od ustaljenih srednjeevropskih postaj, z večurno časovno razliko in drugačnimi razmerami, kot ste jih večinoma vajeni med zimo?


Večkrat smo se o tem tekmovalke pogovarjale, kot sem spoznala, to še zdaleč ni moteče. Morda se onstran Atlantika počutimo še bolj svobodno in sproščeno. Zato je tekmovalno razpoloženje veselo.

Naša vodilna smučarska tekačica bi rada hitro drvela po smučini tudi v novi sezoni. FOTO: Matej Družnik/Delo
Naša vodilna smučarska tekačica bi rada hitro drvela po smučini tudi v novi sezoni. FOTO: Matej Družnik/Delo

Preberite še:

Komentarji: