Priložnost za izboljšave v zdravstvenih ustanovah
Vsi izvajalci zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe morajo do začetka prihodnjega leta vzpostaviti sistem celovitega vodenja kakovosti. Vpeljava in ustrezen pristop odpirata velik potencial za izboljšave organiziranosti zdravstvenih organizacij ter za večje zadovoljstvo uporabnikov.
Vlada je januarja izdala uredbo (kasneje pa še njen popravek) o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2023. Izvajalcem nalaga tudi ukrepe s področja kakovosti in varnosti, med drugim vzpostavitev sistema celovitega vodenja kakovosti, vzpostavitev in spremljanje zadovoljstva zaposlenih ter pacientov in letno poročanje kazalnikov kakovosti.
Suzana Laznik, ki na Slovenskem institutu za kakovost in meroslovje (SIQ Ljubljana) deluje na področju ocenjevanja sistemov vodenja, ob tem poudarja smiselnost tega, da zdravstvene institucije za sistem kakovosti, ki ga bodo uvedle, izberejo mednarodno uveljavljeni standard. Takšnih standardov je več. Mednarodni standardi so pomembni zato, ker omogočajo primerljivosti organizacij doma in v mednarodnem okolju in je zanje v Sloveniji na voljo večje število akreditiranih ponudnikov za stroškovno učinkovito in verodostojno certificiranje ter pridobitev certifikata.
»Uredba sicer zdravstvenim institucijam ne nalaga obveznosti certificiranja, a če organizacija vzpostavi sistem kakovosti, želi zanj potrditev ustreznosti s certifikatom. Certificiranje je smiselno, ker presojevalni organ enkrat na leto obišče organizacijo in preverja izvajanje sistema. Če takšne zunanje spodbude ni, izkušnje kažejo, da sistem urejenosti postopoma zvodeni,« pojasnjuje Suzana Laznik.
Na področju sistemov vodenja v zdravstvu sta mednarodno uveljavljena in najbolj uporabljana standarda splošni ISO 9001 (ki je primeren za vse panoge) ter evropski sistem za kakovost v zdravstvu EN 15224. Tik pred izdajo pa je tudi ISO 7101, ki bo prvi standard za sisteme vodenja kakovosti v zdravstvu, ki ga bo izdala Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) – ta velja za osrednjo mednarodno institucijo na področju oblikovanja standardov, vanjo se združuje več kot 140 držav.
»V SIQ Ljubljana do konca letošnjega leta pričakujemo akreditacijo za EN 15224, takoj, ko bo možno, pa se bomo akreditirali tudi za ISO 7101,« je povedala sogovornica.
Priložnosti vpeljave sistema
Čeprav vzpostavitev sistema vodenja kakovosti za zdravstvene organizacije pomeni tudi dodatne obveznosti za izpolnitev zahtev iz uredbe, omogočajo tudi veliko priložnosti za izboljšave, kar pa povečuje kakovost in varnost zdravstvene obravnave in zadovoljstvo uporabnikov. »Če organizacije to orodje razumejo in uporabljajo, sistemi kakovosti po uvedbi postanejo del kulture in niso le certifikat na steni,« je slikovita Suzana Laznik.
Sistem vodenja kakovosti zagotavlja, da organizacija deluje odzivno, saj je v primerih, ko gre kaj narobe, jasno določen protokol, kdo in po katerih postopkih odpravi nepravilnost, predvsem pa je pomembno, da se razišče tudi vzrok za nastanek te nepravilnosti ter se sprejme ukrepe, da se napaka ne bi ponovila. Prav to zadnje organizaciji omogoča nenehno izboljševanje, kar je v interesu tako nje kot uporabnikov.
Izkušnje presojevalcev kažejo, da organizacije pred formalno uvedbo sistema vodenja kakovosti 80 odstotkov logike, ki jo sistem ima, že upoštevajo. S formalizacijo te aktivnosti postavijo v sistemski okvir, bistveno pa je, da se uvedejo kazalniki, ki omogočajo odločanje na podlagi dejstev. »Sistem vodenja kakovosti je organizacijska znanost, ki pa prinaša mednarodno priznane dobre prakse,« še pravi Laznikova.
V Sloveniji imajo vse bolnišnice in večina zdravstvenih domov že vpeljan neki sistem vodenja kakovosti. Zdravstveni domovi so največkrat certificirani po mednarodnih standardih ISO 9001 in EN 15224. Bolnišnice pa poleg omenjenih uporabljajo še sisteme vodenja zasebnih ponudnikov, kjer je konkurenca med ponudniki certificiranja omejena. Precej zdravstvenih organizacij čaka uvajanje sistema kakovosti v naslednjih mesecih.
Stanje v Sloveniji
Izkušnje kažejo, da zdravstvo v Sloveniji sledi načelom kakovosti zelo neorganizirano in razpršeno. »Zdravstvene organizacije premalo razmišljajo o procesih, predvsem pa ne razmišljajo o povezavah med njimi. Bolnišnica ima lahko vrhunsko medicino, zalomi pa se na drugem delu procesa, ko na primer zmanjka negovalnega osebja in so pacienti po operaciji slabo oskrbovani, lahko se tudi kaj spregleda. Na ta način se izniči vrhunska storitev,« ugotavlja Grmek Košnikova in pojasnjuje, da je za delovni proces pomembna vsaka posamezna faza in nobena ne sme biti ozko grlo.
Proces je uspešen takrat, ko je pretočen, torej so vse faze optimizirane. Večina vodstev naših zdravstvenih organizacij ne razmišlja v tej smeri oziroma procesnemu pristopu ne namenja dovolj pozornosti, in iz tega izhaja večina težav. Vendar pa na presojah opaža tudi veliko dobrih praks, posebej v organizacijah, kjer se o kakovosti odkrito pogovarjajo, posamezne napake s pridom uporabijo za učenje in rast svojih zaposlenih. Največ priložnosti za izboljšave vidi v prenosu dobri praks med organizacijami.
Karakteristike kakovosti
1. Pravilna oskrba, ki se preverja z različnimi oblikami strokovnih nadzorov, cilj je najboljši mogoči izid zdravljenja.
2. Dostopnost zdravstvene storitve ne glede na plačilo, vrsto izvajalca, zdravstveno pismenost pacienta itd.
3. Neprekinjenost oskrbe, torej povezanost storitev od napotitve do zdravljenja in rehabilitacije, ne glede na prehajanje pacienta med ravnmi zdravstvenega varstva.
4. Uspešnost, ki pomeni doseganje pričakovanih pozitivnih izidov zdravljenja (delamo prave stvari na pravi način).
5. Učinkovitost, pri kateri je pomembno razmerje med izidi in porabljenimi viri.
6. Pravičnost, torej, da so pacienti z enakimi potrebami obravnavani na enak način.
7. Na dokazih/znanju temelječa zdravstvena oskrba, ki se razume kot sistematična uporaba znanstvenih dokazov, kliničnih izkušenj in dobrih praks v obravnavi pacientov.
8. Na pacienta osredotočena zdravstvena oskrba pomeni, da ga organizacija sprejme kot najpomembnejšega odjemalca njenih storitev: ga seznani s pravicami, s procesom obravnave, z načrtom zdravljenja, da osebje z njim ustrezno komunicira, da ob odpustu prejme navodila ...
9. Vključenost pacienta v odločanje o zdravstveni oskrbi, cilj česar je razviti posameznikovo odgovornost do lastnega zdravja in do odločanja o zdravstveni oskrbi.
10. Varnost pacienta – identificiramo in obvladujemo tveganja ter preprečujemo škodo, povezano z zdravstveno oskrbo, na primer z izobraževanji, notranjimi presojami, varnostnimi vizitami, analizami varnostnih odklonov.
11. Pravočasnost/dostopnost pomeni, da zdravstvene storitve izvedemo v najkrajšem možnem času, glede na potrebe pacienta in resnost stanja, ne pa na primer glede na socialni položaj.
Na vprašanje o pomenu vzpostavitve sistema celovitega vodenja kakovosti Irena Grmek Košnik pravi, da dosledno sledenje standardom vsekakor prispeva k izboljšanju vsega, kar delamo – oskrba lahko postane ustreznejša in bolj pravilna, ker bomo imeli poenotena navodila, ki jim bodo zaposleni sledili.
Zaradi poenotenih postopkov in seznanjenosti zaposlenih bodo izboljšave tudi na drugih področjih, ki jih obravnava standard. »Seveda pa je vse to odvisno od vodstev organizacij in zaposlenih, kako to razumejo in izvajajo. Standardom bi morali slediti tudi naši odločevalci v zdravstvu, kot sta ministrstvo in zdravstvena zavarovalnica,« še poudarja sogovornica.
Dosedanje izkušnje
Kazalnike kakovosti v slovenskih bolnišnicah spremljajo od leta 2010, zdravstveni domovi so iz tega izvzeti. NIJZ in ministrstvo za zdravje v poročilu na to temo za leto 2021 ugotavljata, da nekateri kazalniki niso bili uporabljeni, ali so neuporabni. Lani so bili prenovljeni, avtorji poročila pa ponovno opozarjajo, da je ključna težava njihova uporaba.
Ob tem Irena Grmek Košnik poudarja, da poročila brez ustrezne preverbe, ali neka zdravstvena ustanova dosega dobre ali slabe rezultate na določenih zdravstvenih področjih, ne pripomorejo k izboljšanju kakovosti zdravstvenega varstva v Sloveniji. »Zdravstvene ustanove, ki v primerjavi z drugimi dosegajo dobre rezultate, bi bilo treba pohvaliti in nagraditi ter izvesti analizo razlogov za slabšo kakovost izvajanja zdravstvenih storitev, nato pa sprejeti ustrezne ukrepe,« pravi sogovornica; samo tako je mogoče izboljšati kakovost zdravstvenih storitev.
