Pisanje na roko še ni za odpis
S svinčnikom ali po tipkah? V prvem primeru se aktivira in poveže veliko več možganskih predelov, pravi Zvezdan Pirtošek.
Odpri galerijo
Kaligrafinja Loredana Zega poudarja, da je lepopisje tudi oblika meditacije. FOTO: Osebni arhiv
Z vsako tehnološko revolucijo se naši možgani spremenijo, ne samo metaforično, ampak čisto konkretno, poudarja profesor nevrologije Zvezdan Pirtošek, pri čemer gre za spremembe v zgradbi in biokemičnih funkcijah možganov. Pisanje na roko je del človeštva že tisočletja in ob sodobnih napravah ga še ne kaže odpisati.
Tipkanje (in tapkanje po zaslonih) je postalo samoumeven del vsakdanjika, v katerem skorajda ni več prostora za na roko napisana sporočila. Berljivo pisanje, namenjeno drugemu, je rezervirano le še za posebne priložnosti. Od časa do časa je iz tujine slišati, da je pisanje na roko, predvsem pa učenje pisanih črk, zastarela veščina, ki bi jo veljalo počasi umakniti tudi iz šol. Učenje pisanih črk ni več del učnega načrta v več ameriških zveznih državah, prav tako so ga iz učnega načrta črtali ponekod na Finskem. Toda veliko je opozoril, da je učenje pisanih črk pomembno.
»Slikovne študije zadnjih let so jasno dokazale, da pisanje na roko, bodisi pravih črk ali izmišljenih črk ali slikovnih simbolov, aktivira in poveže veliko več možganskih predelov kot tipkanje ali zgolj ogledovanje črk,« pravi Pirtošek. Z iznajdbo in razvojem pisanja so se možgani spremenili. Oblikoval se je sistem med seboj povezanih »centrov za pisanje«, ki združujejo gibalne, čutilne in miselne procese. Ti centri so predvsem v levi možganski polobli, v čelnem in temenskem režnju.
»Pri pisanju na roko se vzbudijo ter se med seboj in z levo in desno možgansko poloblo povežejo predeli, pomembni za predstavo črke: za semantični, oblikovni ali gramatični kontekst črke v besedi, za abstraktno razumevanje, da je b isto kot B, in za razumevanje kategorij in hierarhije pojmov. Aktivirajo se predeli za bolj dinamičen, spreminjajoč se dotik, povezan z občutkom ob gibu prstov in roke in s kinetiko samega giba, s predvidevanjem, ko z ustvarjanjem, nizanjem in povezovanjem črk in grafičnih elementov, kot sta dvopičje in pika, gradimo smisel.« Vse to krepi otrokov razvoj, dodaja Pirtošek, saj mora ohranjati in usmerjati pozornost, razmišljati o naslednjih potezah ter usklajevati fino motoriko prstov, rok in premikov oči.
Ko so predšolske otroke učili črke, je bila pri tistih, ki so aktivno prepisovali – in ne le opazovali – možganska aktivnost občutno bolj izrazita, je pokazala raziskava univerze v Indiani. »Če bosta v šoli pomembni le hitro zapisovanje informacij in testiranje znanja, je tipkanje kaj hitro v prednosti. Zmožnost usvajanja novega znanja pa bomo bolj spodbudili s svinčnikom in zvezkom,« je prepričan sogovornik. Če pišemo, si ne le bolje zapomnimo vsebino, ampak smo tudi bolj kreativni, je potrdila raziskava Virginie Berninger z univerze v Washingtonu. Izkazalo se je, da so na roko napisane eseje otroci napisali hitreje, z več izrazi in z več ustvarjalnimi idejami kot natipkane eseje.
Čeprav se pomen pisanja na roko poudarja predvsem v otroštvu, ga ne kaže povsem zanemariti niti v odrasli dobi. Že naučeno velja vzdrževati, sicer bo izgubljeno, je prepričan Pirtošek. »S pisanjem na roko ohranjamo aktivnost opisanih gibalnih, čutilnih in miselnih povezav, tudi spomina.« Pri tem opozarja na študijo, ki je pokazala, da so tisti, ki so informacije tipkali, v prvih urah sicer priklicali v spomin več informacij, a so že dan pozneje začeli zaostajati za skupino, ki je informacije zapisovala na roko. »Pri tipkanju smo bolj nagnjeni k hitremu, vendar bolj pasivnemu zapisovanju sosledja črk, pri pisanju na roko pa pogosteje skiciramo glavne misli, koncepte in povzetke. In ti ostanejo dlje v naših mislih in spominu in nas miselno ostrijo.«
Z leti se pisava spreminja, vse manj je podobna šolski in vse bolj lastna piscu. Skoznjo se lahko kažejo tudi nekatere bolezenske spremembe. »Pri parkinsonovi bolezni postaja vse bolj drobna, tresoča se, na koncu nečitljiva, demenca se lahko kaže z izpuščanjem črk ali kasneje s popolno nezmožnostjo pisanja,« pojasnjuje sogovornik.
Pisanje na roko je več kot zgolj orodje v komuniciranju. Lahko je način, da se za kratek čas umaknemo v svoj svet. »Zbrano lepopisje prinaša notranji mir, celo meditativno in umetniško noto,« je prepričan Pirtošek. Zanimanja za učenje lepopisja (ali kaligrafije) je v Sloveniji veliko, pravi Loredana Zega, kaligrafinja in umetnica. O sebi poudarja, da ni natančen človek, česar ji mnogi ne verjamejo. A je imela strast in jeklene živce in z vajo dosegla visoko stopnjo mojstrstva. Spreminjanje vsakodnevne pisave v lepopisje zahteva prav to – neomajno vztrajnost. Počasi se izostri občutek za vsako najmanjšo podrobnost, pomembno, da iz črke nastane umetnost. »S kaligrafijo se urimo biti tukaj in zdaj,« pravi, ko razlaga, da je učenje kaligrafije tudi oblika meditacije, način, kako pobegniti od sodobnih naprav.
Po Pirtoškovih besedah je digitalizacija priložnost za razvoj človeške družbe in sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Kakšna bo, se bo odločil človek sam. Študij, ki bi potrdile ali ovrgle negativne vplive uporabe sodobnih naprav, ni prav veliko. »Prevladujejo osebna mnenja, apokaliptične vizije ali nekritično navdušenje,« pravi Pirtošek in sklene, da je zato pri uporabi novih tehnologij potrebna modrost, predvsem ko jih uporabljajo otroci.
Tipkanje (in tapkanje po zaslonih) je postalo samoumeven del vsakdanjika, v katerem skorajda ni več prostora za na roko napisana sporočila. Berljivo pisanje, namenjeno drugemu, je rezervirano le še za posebne priložnosti. Od časa do časa je iz tujine slišati, da je pisanje na roko, predvsem pa učenje pisanih črk, zastarela veščina, ki bi jo veljalo počasi umakniti tudi iz šol. Učenje pisanih črk ni več del učnega načrta v več ameriških zveznih državah, prav tako so ga iz učnega načrta črtali ponekod na Finskem. Toda veliko je opozoril, da je učenje pisanih črk pomembno.
Vsaka tehnološka revolucija spremeni naše možgane
»Slikovne študije zadnjih let so jasno dokazale, da pisanje na roko, bodisi pravih črk ali izmišljenih črk ali slikovnih simbolov, aktivira in poveže veliko več možganskih predelov kot tipkanje ali zgolj ogledovanje črk,« pravi Pirtošek. Z iznajdbo in razvojem pisanja so se možgani spremenili. Oblikoval se je sistem med seboj povezanih »centrov za pisanje«, ki združujejo gibalne, čutilne in miselne procese. Ti centri so predvsem v levi možganski polobli, v čelnem in temenskem režnju.
»Pri pisanju na roko se vzbudijo ter se med seboj in z levo in desno možgansko poloblo povežejo predeli, pomembni za predstavo črke: za semantični, oblikovni ali gramatični kontekst črke v besedi, za abstraktno razumevanje, da je b isto kot B, in za razumevanje kategorij in hierarhije pojmov. Aktivirajo se predeli za bolj dinamičen, spreminjajoč se dotik, povezan z občutkom ob gibu prstov in roke in s kinetiko samega giba, s predvidevanjem, ko z ustvarjanjem, nizanjem in povezovanjem črk in grafičnih elementov, kot sta dvopičje in pika, gradimo smisel.« Vse to krepi otrokov razvoj, dodaja Pirtošek, saj mora ohranjati in usmerjati pozornost, razmišljati o naslednjih potezah ter usklajevati fino motoriko prstov, rok in premikov oči.
Do novega znanja lažje s svinčnikom
Ko so predšolske otroke učili črke, je bila pri tistih, ki so aktivno prepisovali – in ne le opazovali – možganska aktivnost občutno bolj izrazita, je pokazala raziskava univerze v Indiani. »Če bosta v šoli pomembni le hitro zapisovanje informacij in testiranje znanja, je tipkanje kaj hitro v prednosti. Zmožnost usvajanja novega znanja pa bomo bolj spodbudili s svinčnikom in zvezkom,« je prepričan sogovornik. Če pišemo, si ne le bolje zapomnimo vsebino, ampak smo tudi bolj kreativni, je potrdila raziskava Virginie Berninger z univerze v Washingtonu. Izkazalo se je, da so na roko napisane eseje otroci napisali hitreje, z več izrazi in z več ustvarjalnimi idejami kot natipkane eseje.
Čeprav se pomen pisanja na roko poudarja predvsem v otroštvu, ga ne kaže povsem zanemariti niti v odrasli dobi. Že naučeno velja vzdrževati, sicer bo izgubljeno, je prepričan Pirtošek. »S pisanjem na roko ohranjamo aktivnost opisanih gibalnih, čutilnih in miselnih povezav, tudi spomina.« Pri tem opozarja na študijo, ki je pokazala, da so tisti, ki so informacije tipkali, v prvih urah sicer priklicali v spomin več informacij, a so že dan pozneje začeli zaostajati za skupino, ki je informacije zapisovala na roko. »Pri tipkanju smo bolj nagnjeni k hitremu, vendar bolj pasivnemu zapisovanju sosledja črk, pri pisanju na roko pa pogosteje skiciramo glavne misli, koncepte in povzetke. In ti ostanejo dlje v naših mislih in spominu in nas miselno ostrijo.«
Z leti se pisava spreminja, vse manj je podobna šolski in vse bolj lastna piscu. Skoznjo se lahko kažejo tudi nekatere bolezenske spremembe. »Pri parkinsonovi bolezni postaja vse bolj drobna, tresoča se, na koncu nečitljiva, demenca se lahko kaže z izpuščanjem črk ali kasneje s popolno nezmožnostjo pisanja,« pojasnjuje sogovornik.
Kaligrafija krepi vztrajnost
Pisanje na roko je več kot zgolj orodje v komuniciranju. Lahko je način, da se za kratek čas umaknemo v svoj svet. »Zbrano lepopisje prinaša notranji mir, celo meditativno in umetniško noto,« je prepričan Pirtošek. Zanimanja za učenje lepopisja (ali kaligrafije) je v Sloveniji veliko, pravi Loredana Zega, kaligrafinja in umetnica. O sebi poudarja, da ni natančen človek, česar ji mnogi ne verjamejo. A je imela strast in jeklene živce in z vajo dosegla visoko stopnjo mojstrstva. Spreminjanje vsakodnevne pisave v lepopisje zahteva prav to – neomajno vztrajnost. Počasi se izostri občutek za vsako najmanjšo podrobnost, pomembno, da iz črke nastane umetnost. »S kaligrafijo se urimo biti tukaj in zdaj,« pravi, ko razlaga, da je učenje kaligrafije tudi oblika meditacije, način, kako pobegniti od sodobnih naprav.
Po Pirtoškovih besedah je digitalizacija priložnost za razvoj človeške družbe in sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Kakšna bo, se bo odločil človek sam. Študij, ki bi potrdile ali ovrgle negativne vplive uporabe sodobnih naprav, ni prav veliko. »Prevladujejo osebna mnenja, apokaliptične vizije ali nekritično navdušenje,« pravi Pirtošek in sklene, da je zato pri uporabi novih tehnologij potrebna modrost, predvsem ko jih uporabljajo otroci.
