Je res prava pot to, da bi morali v Evropi več delati?
Pred časom smo lahko na straneh Dela brali zanimiv članek o zaostajanju Evrope (Evropske unije) v globalni tekmi z ZDA in Kitajsko. Izhodišče so bili podatki o gibanju deleža BDP v svetovnem gospodarstvu, kot je prikazano na prvem grafu. Po podatkih Svetovne banke delež Evrope v svetovnem BDP postopno upada in lani jo je prehitela tudi Kitajska. Po drugi strani pa Združene države svoj delež ohranjajo, in če smo bili Evropejci z ZDA pred 15 leti približno izenačeni, je današnji BDP te države skoraj pol višji od BDP Evropske unije.
Takšne nehvaležne trende za Evropo kažejo številke o gibanju BDP, a že tudi površno spremljanje razmer na svetovnih trgih to potrjuje. Da Evropa močno zaostaja za velikimi ameriškimi igralci na področju digitalne tehnologije, smo nekako sprejeli. Prav tako tudi izjemno rast Kitajske, čeprav zahodni svet nekako ves čas napoveduje sesutje njenega gospodarstva. Skrb vzbujajoče pa je, da je začela EU zaostajati tudi v svojih paradnih panogah.
Ob vseh sto tisočih inženirjev v avtomobilski industriji nas tudi tu prehitevajo. Da smo v Evropi surovinsko odvisni od drugih držav, je bilo ves čas dejstvo, a to smo nadomeščali z znanjem in tehnologijo, zdaj pa tudi na tem področju izgubljamo vodilno vlogo. Zaradi tega je Evropska unija angažirala Maria Draghija, da pripravi poročilo o perspektivah evropske konkurenčnosti in najbrž tudi ukrepih za njen dvig.
Kot razloge za takšne trende avtor omenjenega članka izpostavlja nizka vlaganja v razvoj v Evropi in slabo razvit finančni trg, ki bi spodbujal inovativna podjetja. Kot enega ključnih elementov pa navaja tudi dejstvo, da v Evropi preprosto premalo delamo, da slabo izkoriščamo delovni čas in bolj cenimo prosti čas. Kot primerjalno prednost Evrope se omenja zeleni prehod. To so seveda potem tudi področja, na katerih bi morali spremeniti dosedanje politike in s tem ostajati v tekmi na konkurenčnem globalnem trgu.
Če oba zadnja ključna elementa evropskega zaostajanja ali evropskih priložnosti pogledamo malo bolj podrobno, bomo vseeno prišli do nekaterih pomembnih dilem v zvezi s temi politikami. Je res prava pot to, da bi morali v Evropi več delati in delno opustiti privilegij prostega časa, da bomo lahko tekmovali s Kitajci ali Američani? Prav tako smo lahko v dilemi glede zelenega prehoda.
Tega sicer razglašamo kot evropsko konkurenčno prednost, dokler se ne soočimo z resnico, da bo ta prehod pač dražji kot dosedanje energetske politike. Nedvomno je nujen, a z njim Evropa v konkurenčnem boju prej izgublja, kar lahko spremljamo pri konkretnih gospodarskih gibanjih. In usmeritev, da bomo tudi ostali svet prepričali o zelenem prehodu, ne bo preprosta – kako bomo prepričali Indijca, da zmanjša svoje izpuste CO2, ko pa jih danes proizvede petkrat manj na prebivalca kot »ozaveščeni« zahodni svet? Načelno smo vsi za in beremo lahko neštete razprave o nujnosti in prednosti zelenega prehoda, a na mizo je treba dati tudi nekaj podatkov, ki marsikatero usmeritev postavijo v negotovost ali vsaj zahtevajo kako dodatno pojasnilo.
Širši vidiki zelenega prehoda
V tej poenoteni usmeritvi zelenega prehoda je seveda vsak pomislek sprejet zelo odklonilno, a vseeno poglejmo nekaj podatkov in posledic. Splošno je sprejeto stališče, da so izpusti CO2 najpomembnejši povzročitelj podnebnih sprememb in cilj je, da te izpuste v prihodnjih desetletjih pomembno znižamo. V Evropi naj bi bili do leta 2050 celo brezogljični. Zahodni, razvitejši svet s kakšno sedmino svetovnega prebivalstva proizvede danes še vedno več kot tretjino vseh izpustov, kljub strmi rasti izpustov nekaterih manj razvitih držav, predvsem Kitajske. A ista sedmina razvitejšega prebivalstva je po podatkih mednarodnega merjenja izpustov vse od leta 1751 proizvedla okoli 60 odstotkov vseh izpustov.
Ta dobra milijarda ljudi, ki revnejši svet zdaj prepričuje, kako mora biti okoljsko prijaznejši, je pravzaprav v največji meri kriva za dosedanje stanje, v katerem se je znašel naš planet. In na podlagi kurjenja poceni fosilnih goriv ima danes razvitejši svet pomembno prednost pa tudi bogastvo, ki ga je s tem ustvaril. Zdaj smo pač ugotovili, da tako ne gre več in od preostalih šestih sedmin svetovnega prebivalstva, ki ustvarja petkrat manjše izpuste na človeka, pričakujemo, da bodo tudi to v prihodnosti znižali. To je pač nujno – kar je bilo, je bilo. Ni v tem kar nekaj hipokrizije?
Težava je seveda v tem, da bo zeleni prehod dražji, ne glede na vse razlage politikov in okoljskih aktivistov. To lahko opazujemo v Evropi zadnji dve leti. Kljub prepričevanju politikov, kako uspešno smo v Evropi premagali energetsko krizo, plačujemo danes za električno energijo najmanj dvakrat več kot pred nekaj leti, pri plinu kot drugem glavnem energentu pa je bil skok cen še večji.
Zanimivi so komentarji, kako je bila energetska politika Evrope napačna, ker je temeljila na poceni ruskem plinu. Danes ga res porabimo nekoliko manj, a za ameriški plin ali posredno verjetno tudi ruski, plačujemo zdaj nekajkrat več. Cene energentov v Evropi so po ocenah nekajkrat višje kot v ZDA ali na Daljnem vzhodu in mi to še vedno »prodajamo« kot konkurenčno prednost Evrope. Imajo tudi v ZDA napačno energetsko politiko, ko plačujejo energente po še vedno podobnih cenah kot pred leti?
Pri teh trendih gre seveda za kombinacijo vpliva vojne v Ukrajini in sprememb v strukturi proizvodnje elektrike, a priznajmo, tudi slabo upravljane energetske politike Evrope. Posledica so močno povečani stroški energije in kar je še bolj skrb vzbujajoče, zmanjševanja proizvodnje v energetsko intenzivnih panogah. Potem seveda dobimo komentar, da je kar prav, da ne proizvajamo ekološko obremenjujočih proizvodov.
A njihova proizvodnja se seli v druge države, Evropejci pa postajamo vse bolj odvisni tudi od železa in aluminija, ne samo čipov in električnih panelov. Električnih avtomobilov, na katere tako stavimo v Evropi, pač ne moremo narediti brez železa in aluminija ter brez čipov in baterij. In to naj bi bila konkurenčna prednost Evrope? Vse te izdelke, ki jih želimo uporabljati še več, drugje proizvajajo v ekološko bolj spornih proizvodnih procesih ter s poceni umazano energijo. Tega seveda ne vidimo na našem pragu in nas pač tako ne moti.
V Evropi, torej, zdaj pričakujemo, da bodo Indijci svoje petkrat nižje izpuste na prebivalca še znižali, tudi za ceno višjih stroškov. V Sloveniji je, denimo, letošnja potrošnja elektrike v predelovalnih dejavnostih (v industriji) kar 15 odstotkov nižja kot pred dvema letoma, a ne toliko zaradi racionalizacij, temveč zaradi opuščanja proizvodnje določenih energetsko zahtevnejših izdelkov, ki nam jih bodo dobavili mogoče z Daljnega vzhoda.
Zmanjšanje porabe energije in izpustov, s čimer se bomo potem pohvalili, se odraža v nižjem obsegu gospodarske dejavnosti in povečanem onesnaževanju na drugih koncih sveta. Je to perspektiva ter konkurenčna prednost Evrope? Bomo v to smer Evropejci res lahko »prisilili« ZDA, Kitajsko in druge države v razvoju, kot ocenjuje avtor omenjenega članka? Težko bo to sprejel Indijec ali Afričan, ki ima danes komaj hrano za sproti in si seveda želi višjega, evropskega življenjskega standarda. Vse naše načrte bi morali pogledati tudi skozi ta očala in oceniti realne možnosti.
Prosti čas Evropejcev
Še zanimivejši pa je drugi poudarek teksta o oceni razlogov za zaostajanje Evropske unije. Avtor ocenjuje, da Evropejci pač bolj cenimo prosti čas kot naši največji konkurenti. Delavci opravijo manj ur na mesec kot Američani, tudi delež delovno aktivnega prebivalstva je manjši, imamo precej večji delež vzdrževanih oseb. Tako kažejo statistični podatki in tudi samo površno spremljanje položaja zaposlenih v ZDA pokaže, da je socialni in življenjski standard pretežne večine ljudi (brez najbogatejših) v Evropi precej višji.
Gledamo kake dokumentarne oddaje o šolanju in zavzetosti za delo prebivalcev Južne Koreje in hitro nam je jasno, da jim z našim načinom pristopa k obveznostim težko konkuriramo. Logičen je seveda potem poziv, da moramo v Evropi »reformirati trg dela«, da bo delo bolj vrednoteno od prostega časa. Ob tem pozivu pa se vseeno moramo vprašati: je to res potrebno?
Omenjeni poziv se sicer sliši logično, a dejansko pomeni željo po precej večjem pritisku na zaposlene, kot ga imamo danes, v vseh pogledih. Kako se potem vsi ti pozivi skladajo s sodobno paradigmo družbene in okoljske odgovornosti (ESG – Environmental, Social, Governance Investing), ki jo kot prioriteto izpostavlja vsak politik in gospodarstvenik? Seveda je to spet vprašanje, ki se ga niti ne sme postavljati ob prevladujočem prepričanju – a kljub temu.
Objektivno si moramo v Evropi priznati, da bomo z lagodnejšim pristopom k delu, ki ga prakticiramo na tem delčku sveta in ki je posledica tudi zgodovinskega razvoja (tudi premoženja, ki smo si ga ustvarili, verjetno veliko na račun drugega dela sveta), težje konkurirali najbolj propulzivnim državam. Državam, ki v ospredje postavljajo predvsem delo in načelo »biti najboljši«. Mogoče pa ni nujno, da nas, slabih šest odstotkov vsega prebivalstva sveta, ustvarja kar trikrat večji delež novo ustvarjene vrednosti v svetu.
Povprečni BDP v dolarjih po kupni moči je bil v Evropski uniji lani 54.000 evrov, na Kitajskem 21.000, v Indiji pa 8000. Je res nujno, da s povečano delovno intenzivnostjo naše številke dvignemo na 60.000, 70.000 dolarjev? Seveda je mogoče dosegati več predvsem z inovativnostjo, ki pa je na žalost povezana tudi s pritiski na zaposlene. S strahom pred izgubo delovnega mesta, z manj prostega časa ... To pač lahko razumemo kot reformo trga dela in na takšne pozive je treba biti pozoren.
V takšnih komunikacijah pravzaprav pogosto zaznavamo neko dvojnost – eno so načelni, visoko leteči cilji, priseganje na družbeno odgovornost, socialni pristop, okoljsko ozaveščenost (ni letnega poročila ali govora, kjer politiki in podjetniki ne bi izpostavljali predvsem teh vidikov), v ozadju, v praksi pa se skrivajo precej drugačna razmišljanja. Seveda smo vsi za napredek, a vprašanje je njegova cena.
Zanimiva je, denimo, primerjava sedanjih pristopov vodstvenih zaposlenih. Ti na vsakem mestu omenjajo družbeno odgovornost, kar ni primerljivo z nastopi, ki smo jih imeli pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Če pa zaposlene vprašamo, kakšen je odnos vodstvenih struktur do zaposlenih v primerjavi z desetletji prej, pa je situacija obratna – seveda, vsa čast izjemam.
Kljub zmanjševanju prispevka Evropske unije k svetovnemu BDP se torej upravičeno postavlja vprašanje, ali je res potrebno, da bi v EU s povečano delovno intenzivnostjo dodatno pospeševali gospodarsko rast. Seveda se v poslu vedno tekmuje in na globalnem trgu ne smemo zaspati, a to je mogoče doseči prej prek drugih vzvodov, z večjo inovativnostjo, nekoliko drugačno delitvijo ustvarjenih rezultatov, pa mogoče tudi s postavljanjem aktivnosti zelenega prehoda v širši, svetovni okvir.
Prav tako se mogoče tudi preveč obremenjujemo s številkami, ki izhajajo iz grafike z naslovom BDP po tekočih cenah, ki sicer res kažejo zaostajanje Evropske unije. Dodajamo še dve grafiki ključnih gospodarskih in demografskih gibanj v svetu za zadnjih trideset let, ki vseeno odpirajo dodatne razmisleke.
Bruto domači proizvod, prikazan na prvi grafiki, je izraz tudi preračuna posameznega BDP v dolarje po tekočih valutnih razmerjih, ki so za mednarodno trgovino seveda pomembni (menjamo dolar za dolar), a ti tečaji ne izražajo nujno razmer v kupni moči posamezne države. Na drugi grafiki so namreč prikazani deleži BDP posamezne države, če jih preračunamo v kupno moč prebivalstva.
Slika je popolnoma drugačna in primerljiv BDP Evropske unije v zadnjih letih ne kaže kakšnega izrazitega zaostajanja za ameriškimi rezultati. Kaže, da so nihanja in zaostajanja Evropske unije, prikazana v prvi grafiki, bolj izraz gibanj tečaja dolarja kot ustvarjanja realne dodane vrednosti posamezne države. Po teh podatkih bi torej težje trdili, da se ekonomska moč Evropske unije glede na ZDA pospešeno znižuje. Seveda pa se, razumljivo, zmanjšuje delež v svetovnem BDP, ker pač manj razvite države pričakovano rastejo hitreje.
Te podatke pa lahko preračunamo tudi na prebivalca, pri čemer se kaže prevlada ZDA, saj je njihov BDP po kupni moči na prebivalca približno 40 odstotkov višji kot v EU (na grafiki so dodana tudi gibanja za Slovenijo). Pri tem podatku se postavlja vprašanje, ali to odstopanje res pomeni v povprečju toliko višji življenjski standard Američanov. Verjetno je to večinoma posledica distribucije dodane vrednosti med kapitalom in delom ter znotraj prebivalstva, pri čemer vemo, da je delež, ki pripada premožnejšim v ZDA precej večji kot v Evropi.
ustvarjena vrednost je v ZDA višja, a ob upoštevanju pretežnega dela prebivalcev brez, denimo, desetine najpremožnejših, bi primerjava pokazala manjše odstopanje od Evropske unije, če sploh še. Vsaj tako lahko ocenjujemo na podlagi spremljanja pogojev življenja Američanov in Evropejcev. Spremljanje primerljivega BDP, vključno z njegovo distribucijo, ne kaže več neke velike prevlade ZDA, čeprav vseeno veljajo tudi ocene z začetka teksta o njihovi prevladi v določenih segmentih gospodarstva.
Ob tej primerjavi je zanimiv še en podatek oziroma razlika med EU in ZDA. V zadnjih 60 letih se je število prebivalstva ZDA skoraj podvojilo (povečanje za 84 odstotkov), v sedanjih članicah EU pa je to višje le za slabo polovico. To seveda tudi pomembno pripomore k povečanju ekonomske moči države. Povprečna stopnja rasti BDP, preračunano na prebivalca, je bila v ZDA celo nekoliko nižja kot v EU in njihova višja rast izhaja predvsem iz povečanja prebivalstva. Tu pa se ponovno srečamo z bolj skrb vzbujajočimi trendi.ZDA so v zadnjih 60 letih povečale število prebivalstva za 164 milijonov, a od tega sto milijonov s priselitvami (migracijami), čepr
anov. Prebivalstvo Evrope pa se je do leta 1990 povečevalo pretežno na podlagi naravnega prirasta, v zadnjih 30 letih pa je bilo rojenih samo še toliko, kot jih je umrlo, in celotno povečanje prebivalstva Evropske unije (skupaj 30 milijonov) je izhajalo samo iz migracij. Tudi ti podatki v nekoliko drugačno luč postavljajo gospodarske dosežke in moč ZDA ter Evropske unije.
Za konec pa omenimo še fenomen Kitajske ter tudi Indije, države z zdaj največ prebivalci na svetu. Po BDP na prvi grafiki vidimo, da je Kitajska že prehitela Evropsko unijo, seveda predvsem zaradi trikrat večjega števila prebivalcev. Merjeno po kupni moči bruto domačega proizvoda, so Kitajci že od leta 2017 močnejši tudi od ZDA, čeprav preračunano na prebivalca precej nižje. Preseneča pa verjetno primerjava Kitajske z Indijo. Če pogledamo podatke do leta 1990, sta bili po BDP ti državi skoraj izravnani. Po tem letu pa se je Kitajska odprla svetu in stopila na pot izjemno hitre gospodarske rasti.
Danes njen BDP za kar petkrat presega indijskega, kar se seveda odraža tudi v precej višjem življenjskem standardu prebivalstva. Biden je na zadnjem srečanju v San Franciscu na vrhu azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (APEC) kitajskega predsednika lahko označil za »diktatorja, ki vodi komunistično državo«, a pravilnost posameznih politik lahko presojamo tudi skozi takšne podatke. Morda so Indijci srečnejši, ker imajo na volitvah možnost izbire med Modijem in nekom tretjim v nasprotju s Kitajci, a odgovor o prednostih je ob navedenih podatkih vseeno precej kompleksnejši.
Vprašanje je, ali je možnost izbire med Robertom Golobom in Janezom Janšo ali Joejem Bidnom in Donaldom Trumpom vrhunec demokratičnih procesov ter jamstvo za blagostanje prebivalstva. Zahodnjaki morda svetu ne moremo več še naprej diktirati, kaj je pravilno in kaj ni, ne glede na demokratične standarde, ki smo jih dosegli.
Tudi zadnji odstavek zaključujem bolj z dilemami kot ugotovitvami, kar preveva pravzaprav celotni tekst. A namen je bil predvsem izpostaviti določene dileme o sicer splošno sprejetih in zveličavnih resnicah v našem zahodnem svetu – ki pa morda kljub vsemu niso edina resnica.
