Benjamin Clementine je umetnik močne karizme in umetniške izpovednosti, ki je pred dvema letoma brez težav razprodal Katedralo ljubljanskega Kina Šiška in uprizoril veličasten nastop. To sem mu tudi povedal v uvodnem vprašanju tega ekskluzivnega intervjuja, ki je nastal pred petkovim koncertom.
Ko ste nastopili pred dvema letoma Ljubljana je bilo izjemno, saj ste uprizorili koncert leta. O koncertu sem takrat napisal, da je »Benjamin Clementine demonstriral generično humano plat glasbe, umetnosti, ki je najbolj abstraktna in ki deluje najbolj neposredno.«
Hvala lepa za to mnenje.
Sedaj se vračate z zanimivim projektom. Zakaj ste svojo glasbe tokrat priredili za godalni kvintet?
Zelo rad imam klasično glasbo. Zato sem zelo vznemirjen, kako bodo moje pesmi zazvenele v tej bolj klasični zvočni obleki.
Je bilo izbor pesmi z vaših dveh albumov težko odeti v godalne aranžmaje?
Ne ni lahko. Nič ni lahko. (Smeh.) Pri pisanju aranžmajev smo se potrudil, da bi pesmi zazvenele najbolje, kot je to mogoče. Kar pa ni preprosto. V veliko pomoč mi je bila prijateljica Barbara Le Liepvre, violončelistka, ki je napisala aranžmaje za godalni kvintete in bo tudi nastopila.
Je klasična glasba ena od vaših inspiracij?
V bistvu ena največjih.
Kateri skladatelji klasične glasbe so vam blizu?
Najbliže mi je klasična glasba 19. in 20 stoletja. S tem mislim predvsem Clauda Debussyja, Erika Satieja, in če grem nekoliko nazaj … Rad imam Bacha. Vsakdo ima rad Bacha. (Smeh.) Zanimiv se mi zdi tudi Arnold Schönberg ter še nekoliko Igor Stravinski. To so nekako moje najpomembnejše orientacijske točke v klasični glasbi.
Vaše pesmi nimajo običajne strukture pop pesmi, ki prevladujejo v glasbeni industriji. Vam je lahko biti drugačen?
Meni je preprosto biti jaz. (Smeh.)
Menim, da je do tega prišlo povsem naravno, nisem zavestno delal na svoji drugačnosti. V bistvu sem celo življenje počel stvari po svoje, že v šoli. Ta drugačnost mi je prinesla kar nekaj težav.
Zelo rad imam klasično glasbo.
Ne moreš nikogar prisiliti, da mu je všeč kar ti delaš.
Menim, da je glasba še bolj abstraktna kot Bog.
Biti drugačen pomeni tudi biti poseben?
Da, vendar kot otrok tega ne veš. Zato potrebuješ res dobre starše, ki ti povedo, da je biti drugačen povsem v redu.
Zdi se mi, da imate veliko skupnih točk s klasično glasbo.
Da, to je zelo res. Vendar, ker živimo v sodobnem svetu je težko ljudi prepričati, da večina mojih glasbenih vplivov prihaja iz klasične glasbe. Ko me pogledajo, pa vidijo moje lase ter obleko, me sodijo po videzu, ne pa po moji glasbi. Bo tudi tako povsem v redu. Morebiti, ko bom mrtev, bodo le poslušali mojo glasbo. (Smeh.)
Vem da ne marate, da vas primerjajo, vendar si ne morem pomagati. V vaši glasbi slišim duha Screamin' Jay Hawkinsa na eni strani in Philipa Glassa na drugi.
Hvala lepa, to je pa res lep kompliment. Philip Glass je neverjeten umentik, Screamin' Jay Hawkins pa zagotovo ni bi s tega sveta. (Smeh.) Screamin' Jay Hawkins je bil tako uspešen in odmeven, ker je vztrajal na svoji poti. Mislim, da se je po nekem času nehal truditi narediti vtis in se je prepustil lastni intuiciji. In ravno to mi je pri njemu najbolj všeč, da je naredil glasbo povsem po svoje.
Če se preveč trudiš biti všečen, kot umetnik hitro postaneš nezanimiv.
To zagotovo drži. Ne verjamem v uspešnost načrtne všečnosti. Vsak je drugačen in vsakdo ima rad različne stvari. Ne moreš nikogar prisiliti, da mu je všeč kar ti delaš. Preprosto moraš delati, kar pač delaš in upati, da bo komu všeč, oziroma, da bo všeč čim več ljudem. Preprosto nemogoče je prisiliti ljudi, da jim je všeč tvoja glasba.
Pri svoji umetnosti, dajete velik pomen vizualizaciji. To lahko po eni strani omogoči več interpretacij, po drugi pa jih lahko vkaluplja.
Veste, to je predvsem zelo drago. (Smeh.) Če veliko uporabljaš vizualije, še posebej na odru. Sicer pa naše življenje temelji na pravilih in matematika je kot glasba. Tako da tudi recimo z oblikovanjem ovitkov mojih albumov nekaj sporočam. Blizu pa mi je tudi črn humor v tem, kar delam. Ovitek prvega albuma At Least for Now je bil navdihnjen z delom Renéja Magritteja. Na drugem I Tell a Fly ovitku pa držim torbo, ki v bistvu ni torba, temveč pisalni stroj. In ker je album tudi o muhah, sem to projiciral na svoje oko. To je zelo pomembno, saj ne le da lahko med sabo komuniciramo z jezikom, lahko komuniciramo tudi s simboli.
Navsezadnje je glasba edina resnično abstraktna umetnost.
Menim, da je glasba še bolj abstraktna kot Bog.
Pri vaši glasbi so besedila prav tako pomembna kot glasba. Občinstvo še vedno zanimajo pomembne teme, mar ne?
Besede me vodijo pri nastajanju moje glasbe. Tako skladam v tej moji kratki karieri. Sedaj pa delam na mojem tretjem albumu in se trudim delati ravno obratno, torej najprej napisati glasbo in nanjo napisati še besedilo. To je zame velik izziv in zanimiva izkušnja. Upam, da bodo tako nastali novi navdihi.
Kakšna je po vašem vloga umetnika in umetnosti v današnjem svetu?
Dvomim, da obstaja dokončen odgovor.
Zdi se mi, da vi sodite med tiste redke glasbenike, za katere se zdi, kot da so na neki misiji.
Prav imate, res sem na misiji.
Ste razmislili, da bi to komorno različico vaše glasbe posneli kot živi album in ga izdali.
Sedaj sicer načrtujem izdajo tretjega albuma studijskega, vendar je povsem mogoče, da bi tak program izšel na živem albumu.
Bilo bi škoda, da bi šlo v pozabo.
Prav imate, bomo snemali te koncerte, potem bom pa videl kako naprej.
Kako je pa bilo na nedavni skupni turneji z Davidom Byrnom, ki je prav tako še en unikaten umetnik?
Res je nekaj posebnega. Zame je bila velika čast, da sem šel na turnejo z njim. Od njega sem se veliko naučil. Ugotovil seme, da sem od njega povzel veliko, ne da bi sploh to vedel. Verjamem, da sem zaradi njega boljši umetnik in boljši človek. Je zelo dober človek. Je star, vendar še močno brca. (Smeh.)
Starost prinaša tudi zrelost in obilico izkušenj.
Veste, ko te dni poslušam na radio …, na žalost slišiš petnajstletnice, kako pojejo o ljubezni. In si misliš, zakaj to poje? Nočem biti grob, vendar kaj neki petnajstletnica ve o ljubezni? Za tako petje moraš za sabo imeti zlomljeno srce, ne pa da punčke pojejo o tem. Očitno je, da gre tu le za denar, prosim vas lepo. (Smeh.)
