Lekcije iz sprejemanja resničnosti

Vaje v pozabljanju so roman, o katerem se najprej zdi, da slika predvsem vsakdanje življenje sodobnih (indijskih) družin, dokler ne pokaže svojega pravega obraza ter razkrije krutost indijske družbe in nemoč posameznika v njej.

Indijska pisateljica Anita Nair slovenskemu bralstvu ni povsem neznana. Spoznalo jo je ob prevodu knjige Ženski kupe (Didakta, 2005), naslednja priložnost se je ponudila šele letos z romanom Vaje v pozabljanju, ki je v izvirniku izšel leta 2010.

Dvainpetdesetletna pisateljica in pesnica, pišoča v angleščini, je preboj doživela z Ženskim kupejem (2001), ki je bil preveden v več kot 25 jezikov, v Indiji pa se je uvrstil med pet najboljših romanov leta 2002. Je prejemnica vrste domačih književnih nagrad, cenijo jo tudi v Evropi. Roman Mistress je bil leta 2008 nominiran za britansko nagrado orange, ki je namenjena književnicam.
 

Zgodbe vsakdanjega življenja

Njena dela večinoma obravnavajo sodobno življenje, kajti o tem preprosto največ ve, kakor je povedala v intervjujih. Akademskega ozadja nima, saj je študij obesila na klin, zato najlaže črpa iz vsakdanjosti (izjema je njen edini zgodovinski roman Idris). Najprej si je kruh služila z delom v oglaševanju, kjer se je veliko naučila o disciplini, ki jo zahteva pisanje, poleg tega pa ji je vsakodnevna služba dala možnost, da živi nekakšno skrito življenje. Zdaj se predstavlja samo še kot pisateljica – pisateljica, ki piše na roko, z nalivnim peresom in v posebne zvežčiče, ki jih je menda dolgo iskala, kajti po vsakem papirju misel ne steče prav gladko. Ker piše na roko, je vsaka misel pomembna, in ko se zjutraj usede pred prazne liste, že približno ve, kaj bo napisala. »Toda ko primem v roke nalivno pero, preidem v povsem drugo stanje, nekakšen trans, zdi se, kakor da pisalo piše kar samo od sebe.«
 

Sprejemanje resničnosti

Vaje v pozabljanju zaznamuje nežen slog pripovedovanja, s katerim prehaja med miselnima svetovoma glavnih junakov, med njunima življenjema, med sedanjostjo in preteklostjo – dokler se vse skupaj ne združi v pričakovanje razrešitve v svetu, kjer te ni mogoče doseči. Je samo človek, ki se mora naučiti sprejemati resničnost, ne glede na to, koliko vaj v pozabljanju da skozi.
V ospredju je Meera, žena uspešnega podjetnika, ki mu ceno dviguje tudi njeno pisanje kuharskih priročnikov za soproge poslovnežev. Zatopljeno v lagodno družinsko življenje z dvema otrokoma jo predrami možev odhod. Nenadoma preživetje družine, živeče v nekakšni pravljični hiši, ni več samoumevno, na plano priplavajo neizživete sanje in Meerino spoznanje, da je njeno življenje en sam kliše. Ta se nadaljuje tudi, ko išče službo in jo naposled najde pri priznanem profesorju iz ZDA.
 

Dva svetova

Hkrati spremljamo Jaka, omenjenega profesorja, ki se vrne v domovino, da bi razkril skrivnost nesreče, ki je spremenila njegovo hčerko v neprepoznavno bitje, prikovano na posteljo. Trenutek, ko guru simuliranih ciklonov J. A. Krishnamurty spozna neskončen prepad med tradicionalno družbo in njegovim življenjem, dodobra prilagojenim na ameriško družbo, najbolj nazorno prikazuje pogovor med njim in zdravnikom. »Vidite, to je problem pri vas. Ki ne živite tukaj. Ne razumete, da morajo biti odrasla dekleta z materami. Mislite, da je to Amerika. Pošljete hčer nazaj s polno glavo vseh tistih permisivnih idej, ki jim jih vcepljate na zahodu, ko gre potem kaj narobe, pa za to okrivite Indijo.«

Besede zdravnika, tega »navadnega državnega uradnika«, ga še bolj potopijo v občutek krivde in soočijo z vprašanjem: Bo resnica prinesla olajšanje ali še večjo bolečino? Kje najde uteho – v skladu s klišeji – ni težko ugotoviti. A ne glede na to, koliko je bralec že sprijaznjen s klišeji, se ne more distancirati od neizmerne krutosti tradicije, ki drži v primežu tudi sodobno Indijo. Vaje v pozabljanju lahko uvrstimo med poletno branje, ki ga je, ko enkrat pritegne, težko odložiti, a tudi težko pozabiti.