Nagrado Maruše Krese prejme Ajda Bračič
V Knjižnici Mirana Jarca so danes v okviru festivala Novo mesto short prvič doslej podelili nagrado Maruše Krese (prej nagrada novo mesto) za najboljšo kratkoprozno zbirko preteklega leta. Žirija v sestavi Iztok Ilc (predsednik; Društvo slovenskih književnih prevajalcev), Katarina Modic (Društvo slovenskih knjigotržcev), Maruša Mugerli Lavrenčič (Združenje splošnih knjižnic), Gregor Podlogar (Radio Slovenija), Martina Potisk (Društvo slovenskih literarnih kritikov) in Andrej Predin (medijska hiša Delo) jo je dodelila Ajdi Bračič za zbirko Leteči ljudje, ki je izšla pri založbi LUD Literatura.
Utemeljitev žirije
Za zbirko sta značilni slogovna raznolikost in odprtost, saj vsebuje tako »klasične« kratke zgodbe kot bolj eksperimentalna, tudi refleksivna in poetična besedila. Slednje bržkone ni presenetljivo, saj je avtorica v literarni prostor vstopila kot pesnica. Kljub raznolikosti pa zgodbe odlikuje strukturna disciplina, ki pripoved drži na začrtani smeri, da kot bežiščnica na arhitekturni skici napreduje proti svojemu očišču. Mestoma bi lahko celo rekli, da se avtorica zgleduje po Georgesu Perecu in njegovih metodah pisanja po postopkovnih zastavkih in nalogah, vendar nikdar prisiljeno in vselej dodobra pregneteno v gibko fabulativno tvarino.
Nabor likov je pester, med njimi se pogosto znajdejo obstranci. Njihova identiteta je nemalokrat zamegljena, usode pa krojijo neizpolnjene želje, ki so bodisi posledica zunanjih okoliščin bodisi (pomanjkanja) notranjih vzgibov. Ujetost v preteklost, ovire, ob katere se kar naprej spotikajo, in teža življenja, ki jih pritiska k tlom, jih silijo v (navidezno) pasivnost, vendar se vsakič znova poberejo in tu in tam celo poletijo.
Bralci v življenja protagonistov vstopamo in medias res, njihove zgodbe se nam razkrivajo postopoma, pri čemer sploh ni nujno, da se razpletejo v celoti. Prehajanje med vidnim in nevidnim, tostranstvom in onstranstvom, nebom in zemljo, preskoki, preobrati in menjavanje perspektiv od nas zahtevajo precej angažmaja. Nemirni in pogosto nelinearni tok pripovedi nas ves čas premetava med različnimi (prostorskimi, časovnimi in drugimi) dimenzijami, tako da se podobno kot liki nemalokrat zataknemo oziroma obvisimo nekje vmes, med resničnostjo in domišljijo.
Na kratko bi zgodbe v zbirki Leteči ljudje lahko povezali s tematikama življenja in smrti, ali še boljše, z raznolikimi občutki doživljanja teh dveh, z občutki, ki so poetični, nikoli pa patetični, nasprotno, mestoma se manifestirajo v nadrealnem, ki je zunaj naše običajne percepcije prostora in časa in ki tok zgodb zasuka v nepredvidljivo, neznano. To je tisto, kar v pisanju Ajde Bračič zares navdušuje.
Protagonistka v zgodbi Mama Krista ugotavlja, »da sčasoma vsa življenja zabolijo z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira«. V tem duhu moramo tudi njene zgodbe, ki glede na tematiko ne prinašajo neke rešitve ali celo odrešitve, temveč predvsem neskočno odprt prostor življenja v vsej svoji neobičajnosti, do konca »napisati« sami, to pa najbolje storimo tako, da se toku popolnoma prepustimo in uživamo v vsebinsko, slogovno in jezikovno mojstrsko izpisani zbirki kratkih zgodb.
Leteči ljudje je prva knjiga Ajde Bračič. Zanjo je že prejela nagrado kritiško sito in nominacijo za najboljši literarni prvenec.
Za nagrado Maruše Krese so bili nominirani še Miklavž Komelj z zbirko Prva kresnica (Litera), Mojca Kumerdej z Gluho sobo (Goga) in Vesna Lemaić z zbirko Trznil je, odprla je oko (Cankarjeva založba).
