»Olga Tokarczuk presega meje svojega jezika«

Pisateljica, esejistka in scenaristka Olga Tokarczuk je leta 2013 prejela nagrado mednarodnega festivala Vilenica, v slovenščino je prevedenih pet njenih del.
Fotografija: Poljska pisateljica Olga Tokarczuk letos marca na knjižnem festivalu Mesto knjige v Novi Gorici. Foto Tomi Lombar
Odpri galerijo
Poljska pisateljica Olga Tokarczuk letos marca na knjižnem festivalu Mesto knjige v Novi Gorici. Foto Tomi Lombar

Švedski akademiki se ne zmenijo za kritike o evropocentričnosti Nobelove nagrade za literaturo, za lavreatko za leto 2018 so razglasili poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk, letošnjo nagrado za literaturo pa so prisodili avstrijskemu pisatelju slovenskega rodu Petru Handkeju, Poljakinji »za pripovedno imaginacijo, ki z enciklopedično strastjo predstavlja prečenje mej kot način življenja, Korošcu »za vplivno delo, ki je z jezikovno iznajdljivostjo raziskovalo obrobje in posebnost človekovega bivanja.«

Oba lavreata sta dobitnika nagrade vilenica, Handke je bil leta 1987 drugi dobitnik te nagrade, Olga Tokarczuk jo je prejela leta 2013.

Pisateljica, esejistka in scenaristka Olga Tokarczuk, rojena leta 1962 v Sulechówu v Dolnji Šleziji, živi in ustvarja v Krajanówu pri Nowi Rudi in v Vroclavu, velja za najbolj cenjeno sodobno poljsko pisateljico. Poklicno se je posvetila pisanju kmalu po diplomi iz klinične psihologije na Varšavski univerzi in po tistem, ko je nekaj časa delala kot psihoterapevtka. Vodila je lastno založbo Ruta in delavnice kreativnega pisanja na krakovski Jagelonski univerzi ter na Opolski univerzi, je med pobudniki vroclavskega Mednarodnega festivala kratke zgodbe.

Lavreatka je avtorica devetih romanov: Potovanje ljudi knjige (1993), E. E. (1995), Pravek in drugi časi (1996), Dnevna hiša, nočna hiša (1998), Zadnje zgodbe (2004), Ana In v grobnicah sveta (2006), Beguni (2007), Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (2009) in Jakobove bukve (2014), novelističnih zbirk Omara (1998), Igra na veliko bobnih (2002) in Bizarne zgodbe (2018), objavila je tudi esejistični deli Punčka in biser (2001), ki je esejistična interpretacija romana Punčka Bolesława Prusa, in Trenutek medveda (2012) ter slikanico Izgubljena duša (2017).

Posebnost njene postmodernistične poetike sta močno izražena potreba po transcendenci in odpoved linearni pripovedi. FOTO:Beata Zawrel Afp
Posebnost njene postmodernistične poetike sta močno izražena potreba po transcendenci in odpoved linearni pripovedi. FOTO:Beata Zawrel Afp






Po romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je poljska režiserka Agnieszka Holland posnela kriminalko Živalska sled, ki je bil na Berlinskem filmskem festivalu leta 2017 nagrajen z nagrado srebrni medved, poimenovano po Alfredu Bauerju, za igrani film, ki odpira nova obzorja. Soscenaristka filma je bila avtorica sama.

Veliko medijske in bralske pozornosti ji je prinesla lanska nagrada booker international za roman Beguni, z romanom Pelji plug čez kosti mrtvih, ki je dosegljiv tudi v slovenskem prevodu, je bila tudi med letošnjimi finalisti te nagrade. Seznam nagrad, ki jih je dobila za svoj doslejšnji opus, je dolg, dobila je nagrado Zveze poljskih založnikov za prvenec (1995), nagrado Sklada Kościelskih (1997), dvakrat nagrado nike (2008 za roman Beguni in 2015 za Jakobove bukve), petkrat nagrado nike bralcev, srebrno medaljo za zasluge v kulturi gloria artis (2010), nagrado mostovi (Brückepreis, 2015), stockholmsko literarno nagrado Kulturhuset (2015), francosko nagrado transfuge za najboljši evropski roman in švicarsko nagrado Jana Michalskega (obe 2018 za Jakobove bukve), nagrado IX. kongresa žensk v Poznanu (2017) in nagrado sklada Polcul za družbeno dejavnost na področju kulture (2018). Lansko leto  je bila tudi finalistka ameriške nacionalne književne nagrade v kategoriji prevodov in francoske nagrade femina v kategoriji tujih romanov.

Posebnost njene postmodernistične poetike sta močno izražena potreba po transcendenci in odpoved linearni pripovedi. Slednjo v inovativni formi »konstelacijskega romana« nadomeščajo interpretacijsko odprti prizori in podobe, ki se sestavljajo v koherentno celoto šele v bralčevi zavesti. Arhetipskost podob, ki pogosto zrcalijo mitične vzorce, ustreza pisateljičini želji predstaviti totaliteto sveta – resničnost, ki zaobsega tudi sanje, duševnost, osebno in kolektivno nezavedno, vizije.

V slovenščino so prevedeni njeni romani Pravek in drugi časi (Litera, 2005), Dnevna hiša, nočna hiša (Društvo Apokalipsa, 2005), Beguni (Modrijan, 2010), Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (Cankarjeva založba, 2014), Jakobove bukve (KUD Police Dubove, 2017); prvega je prevedla Jasmina Šuler Galos, vse ostale Jana Unuk.

Njen zadnji v slovenščino prevedeni roman ima – kot se skoraj spodobi za tako monumentalno delo – nenavadno dolg podnaslov: Jakobove bukve ali Veliko popotovanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih, o katerem pripovedujejo pokojniki, pisateljica pa jih dopolni po metodi konjekture, vzeto iz veliko raznoterih bukev in oprto na domišljijo, ki je človekov največji naravni dar, modrim v spominek, rojakom v premislek, neukim v poduk, melanholikom pa v kratek čas.

Olga Tokarczuk, peta poljska Nobelova nagrajenka za literaturo, je fenomen na današnjem poljskem književnem prizorišču. FOTO: Agencja Gazeta Reuters
Olga Tokarczuk, peta poljska Nobelova nagrajenka za literaturo, je fenomen na današnjem poljskem književnem prizorišču. FOTO: Agencja Gazeta Reuters






Roman Pelji plug čez kosti mrtvih, raste, kot ga je označila Cankarjeva založba, »iz protesta proti temu, da ljudje ubijajo živali za zabavo ali korist, ta osrednja problematika pa je spretno umeščena v kriminalko, ki prerašča v jedko družbenokritično satiro ali celo moralni triler, kot ga je poimenovala avtorica, ki naj bi v bralcu zbujal moralno nelagodje«.

Na vileniški prireditvi je Olga Tokarczuk nastopila leta 1997 in 2006, leta 2013 pa se je vrnila na festival kot nagrajenka, kot šesta dobitnica nagrade vilenica. Letos konec marca je pisateljica nastopila na velikem odru SNG Nova Gorica pred polno dvorano na predfestivalskem dogodku knjižnega festivala Mesto knjige. Takrat je v pogovoru za Delo o svoji različici nelinearnega, »konstelacijskega romana«, v katerem je veliko prepuščeno bralčevi interpretaciji oziroma domišljiji, povedala: »Prepričana sem, da mora pisatelj, če hoče svet opisovati pošteno in realistično, pisati fragmentarno, saj živimo v svetu, ki je popolnoma fragmentaren. S tem mislim na splet, ki ga nenehno uporabljamo, na medije, ki smo jim izpostavljeni, tako rekoč razmišljamo na drugačen način, kot so razmišljali ljudje v devetnajstem ali na začetku dvajsetega stoletja. Konstelacijski roman sem izumila za lastno rabo, da bi ustrezneje izrazila tako svoje občutenje sveta kot način uporabe jezika. Zagotovo se bom k temu tipu romana vrnila.«

Na vprašanje, ki zadeva tudi letošnjega dobitnika Nobelove nagrade Handkeja, je poljska pisateljica odgovorila z jasnim mnenjem: Handke je namreč pred desetletji razburil z odmevnim mnenjem, da je Srednja Evropa zgolj meteorološki pojem, Olga Tokarczuk pa je v romanu Jakobove bukve navrgla, da razgrinja Poljsko kot talilni lonec sredi Evrope.

O tem je v Novi Gorici povedala: »Po mojem mnenju je dandanašnji sama Evropa postala velik talilni lonec – in to je morda najlepše darilo, ki nam ga je dal čas. Idejo Evrope imam res rada in bojim se, da smo priča energijam, ki jo hočejo razgraditi. Poleg tega si Poljske ne morem zamišljati brez Evrope, saj smo zmeraj bili na meji med vzhodom in zahodom, med jugom in severom, naš edini mogoči položaj je biti v Evropi. Moja knjiga govori o tem, da je Evropa vprašanje nenehnega dogovarjanja, ne pa nekaj, kar je enkrat za vselej določeno, ves čas se moramo dogovarjati o njeni obliki, impulzih, ki jih prispevajo manjše energije, narodi, plemena, jeziki … To je redek čudež.«

Preberite še:

Komentarji: