Umrl je eden najuglednejših bosanskih pisateljev Dževad Karahasan
V 70. letu starosti je bitko s težko boleznijo izgubil eden najbolj znanih književnikov v Bosni in Hercegovini Dževad Karahasan, poroča hrvaška tiskovna agencija Hina. Pisatelj je prejel več priznanj, leta 2010 tudi nagrado vilenica, njegova dela pa so prevedena v 15 jezikov. Novico o njegovi smrti je sporočila njegova družina.
Karahasan se je rodil v Duvnu, študij dramaturgije in primerjalne književnosti je opravil v Sarajevu, doktorat o Krleževih Glembajevih v Zagrebu, na začetku osemdesetih je bil dramaturg bosanskega narodnega gledališča v Zenici, pozneje predavatelj dramaturgije in zgodovine drame na akademiji scenskih umetnosti sarajevske univerze.
Leta 1993 je oblegano Sarajevo zapustil, odpravil se je marsikam, bil je gostujoči predavatelj na salzburški univerzi, pozneje v Innsbrucku, o slovanski dramatiki je predaval na berlinski Humboldtovi univerzi, bil je lektor na slavističnem oddelku univerze v Göttingenu, v Gradcu je za več let dobil položaj mestnega pisarja, dali so mu stanovanje in štipendijo, obnovljeni naziv je zahteval, da posega v javne debate, ko pa je bil Gradec leta 2003 evropska prestolnica kulture, je pripravil več literarnih programov, kot smo o tem slovitem pisatelju pisali v Delu.
Zaslovel je z romanom Vzhodni divan (slovenski prevod je izšel leta 2007), časnik Frankfurter Rundschau je nemški prevod dela pospremil z naslovom Svetovna književnost iz Sarajeva, med njegovimi deli so še Šahrijarjev prstan, Sara in Serafina in Nočni shod ter trilogija Kaj pripoveduje pepel.
Njegova dela pogosto tematizirajo Bosno, ki jo pisatelj prikazuje kot mozaik različnih kultur, tradicij in življenjskih svetov. V romanih Sara in Serafina ter Nočni shod se je denimo osredotočil na vojno v Bosni v 90. letih minulega stoletja.
Prejemnik nagrade vilenica
Karahasan je prejel več literarnih nagrad, med njimi nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990, leta 1995 nagrado Bruna Kreiskega za najboljšo politično knjigo, Herderjevo nagrado leta 1999, nagrado Heinricha Heineja in leta 2020 še Goethejevo nagrado mesta Frankfurt. Kot so zapisali v utemeljitvi Goethejeve nagrade, Karahasan v svojih delih posreduje med Vzhodom in Zahodom, med islamom in krščanstvom. V njih se po oceni podeljevalcev zavzema za trajno preseganje meja, naj si bodo politične ali kulturne.
Ko je prišel na Kras, kjer je prejel nagrado vilenica za leto 2010, je med enim od nastopov povedal: »Pišem v bosanščini, in to zlasti ponoči, ko duhovi laže pridejo na obisk.«
V intervjuju za Delo z Brankom Sobanom je med drugim dejal, da je literatura vedno dialog. »Celo takrat, ko se literatura trudi, da bi bila zgolj čisto pripovedovanje, nekakšno golo registriranje dejstev, v bistvu vedno prepleta notranjo in zunanjo perspektivo. Literatura je zato, pa naj to hoče ali ne, v resnici vedno dialog.«
Pisanje je bilo zanj, kot je dejal, tudi poskus pogovora z odsotnim sogovornikom: »Ko pisatelj sede za mizo, nima pred očmi bralca, še zlasti ne konkretnega bralca. Toda sogovornik je diskretno vselej prisoten. Ne slišite ga, ne vidite ga in ne čutite ga, toda on je vedno tam. Zato pogosto pravim, da so moji romani pravzaprav nekakšna pisma neznanim prijateljem. Pišem, ker sanjam, da bom našel zares pozornega, dobrega sogovornika. Ko pišem, seveda ne mislim na prodajo, na trg, na konkretnega bralca, toda sogovornik je vedno prisoten.«
Lani je bil Karahasan gost festivala Literature sveta – Fabula.
