V nadaljevanju preberite:
Če se nekoliko posvetiva odnosu do zgodovine in politike, nadaljujem, ali se je odnos do tematike fojb in eksodusa 200.000 Italijanov iz Istre in Dalmacije v Sloveniji in na Hrvaškem od osemdesetih let spremenil – je ta tema še vedno tabu? »Ne, ni več tabu, se pa o njej še vedno govori po tiho ali pa z izrazito različnih, najpogosteje nacionalno obarvanih stališč. No, je pa še vedno tabu eksodus okoli 120.000 Hrvatov in Slovencev, ki so po veliki vojni, po letu 1918, zapustili Istro. Pričakovano, da o tem molči Italija, manj razumljivo, da o tem malo vesta Hrvaška in Slovenija,« odgovori.
To, kar se je po drugi svetovni vojni dogajalo v Istri, pravi, je dobro povzel italijanski pisatelj Elio Vittorini, ki se je skliceval na Staro zavezo in sveto pravico do kazni in maščevanja. Ali pa Churchill, ki je menil, da mora Italija plačati vozovnico za vrnitev v civilizacijo. Tudi v Istri je po njegovem šlo za to – za zločin in kazen. In kakor povsod, kjer nastane konflikt, je bilo tudi tu kruto, nečloveško in divje. Pod črto pa je Rakovac prepričan – in o tem piše v romanu Sliparija (Prevara) – da je šele priznanje lastnih grozot edini način, da pridemo do katarze. Ne pa, da se ukvarjamo izključno s krivicami, storjenimi nam. A tega, doda, še nihče ni naredil, razen povojne Nemčije, pa še to v določeni meri.
Zanima me, kaj si misli o poklonu slovenskega in italijanskega predsednika, Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle, pred bazoviško fojbo in bazoviškimi junaki, kar se je zgodilo leta 2020, ob vrnitvi tržaškega Narodnega doma v slovenske roke, sto let po njegovem požigu. Italijanski mediji so bolj kot o medsebojnem priznanju krivde pisali o tem, da je bil Pahor prvi predsednik republike, naslednice nekdanje Jugoslavije, ki se je poklonil trpljenju Italijanov. »Dva predsednika sta opravila svoje delo, vsaka stran pa si je ta zgodovinski trenutek razlagala in si še razlaga po svoje,« na kratko komentira. O slovensko-hrvaški sagi okoli Piranskega zaliva pa meni, da je »schengenizacija« Hrvaške nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo našim meddržavnim odnosom. »Zagreb in Ljubljana se bosta morda končno oprla na nas, svoje nezanesljive domoljube s tromeje Trst–Koper–Pulj,« pravi.
