Votlo mesto: Vsakdanje nenavadnosti nenavadnih otrok

Domišljija vedno temelji na resničnosti. V to močno verjame ameriški pisatelj Ransom Riggs, ki je s prvencem Otok nenavadnih otrok očaral bralce po vsem svetu in se hitro povzpel med najbolje prodajane ameriške avtorje. Knjiga prinaša srhljivo temačno zgodbo, ki jo je na filmsko platno pretočil režiser Tim Burton.



Film nekoliko preseže zgodbo iz prvega fantazijskega romana in se že počasi preliva v drugi del, imenovan Votlo mesto. Otok nenavadnih otrok govori o mladem Američanu Jacobu Portmanu, ki je dedič bogatega podjetja z verigo drogerij in vsak dan opravlja dolgočasno delo, saj zlaga izdelke v piramide. Največ se druži z dedkom Abrahamom Portmanom, poljskim Židom, ki je pred nacisti pobegnil v Združene države Amerike. Rad pripoveduje, kako je po pobegu živel na čudovitem otoku blizu Velike Britanije s kopico nenavadnih otrok, katerih fotografije rade volje kaže vnuku.

Te precej nejasne fotografije so gotovo računalniško obdelane, si misli Jacob. Ker je bil njegov dedek obseden z orožjem, saj je ves čas pričakoval napad pošasti, so Jacobovi starši menili, da dedek mogoče ni najbolj primerna družba za sina, sploh ker se ta ni družil skoraj z nikomer drugim.

Ko pa se z očetom, fanatičnim ljubiteljskim ornitologom, odpravita na otok ob britanski obali iz dedkovih zgodb, glavni junak nekoč pride do ruševin nenavadne vile, ki je bila razdejana v drugi svetovni vojni, nekoč pa je bila zavetje za posebne sirote. Otroke so tam skrivali, ker so imeli nenavadne sposobnosti. Ujeti so v nenavadni časovni zanki, ki jo pričara karizmatična gospodična Selec. In nato se začne turbulentno dogajanje, polno nenavadnosti, ki se iz prvega dela potem nadaljujejo v zgodbi Votlo mesto.


 

Posebni junaki

Jacob namreč ugotovi, da je njegova posebnost ta, da vidi in čuti votlokavste, ki hočejo požreti ljudi z nenavadnimi sposobnostmi. Tako se z Emmo Bloom, ki lahko z rokami zaneti ogenj in je nekdanja dedkova simpatija, pa tudi Jakob ni hladen do nje, ter močno Bronwyn, nevidnim Millardom, lahkotno Olive, preroškim Horaceom, čebeljim Hughom, zobato Claire ter Fiono, ki zlahka prepriča vse zeleno, da hitro raste, in Enochom, ki zna za kratek čas oživiti mrtve, odpravijo z otoka, kjer besni druga svetovna vojna, in se odpravijo v London, da bi našli zdravilo za njihovo gospodično Selec, saj je ta ostala ujeta v ptičjem telesu. Zveni zapleteno, a zgodba se elegantno razvija.

Napeta avantura, polna dogodivščin, tudi v drugem delu temelji na seriji nenavadnih fotografij, ki krasijo poglavja v knjigi in okoli katerih Riggs mojstrsko plete zgodbo. Doslej je napisal že štiri fantazijske knjige o trumi nenavadnih otrok ter v njih prepletel dve svoji veliki ljubezni, zbirateljstvo in pisanje.



Ima namreč prav nenavadno obsesijo, saj na bolšjih trgih strastno zbira fotografije, ki jih drugi ne marajo več ali pa so ljudje, upodobljeni na njih, že davno pokojni. No, sodobni časi so komunikacijsko povezali med sabo podobne zbiralce, tako da mu jih občasno posojajo tudi drugi, njega pa navdihujejo za nove zgodbe. Pravilo pa je, da so fotografije nenavadne, analogne in brez dodatnih posegov. Včasih na zadnjih straneh teh fotografij kaj piše, sicer pa si vsebino največkrat kar izmisli.
Ko je s pomočjo zbirke tako nabranih fotografij iz resničnega življenja napletel zgodbo Otok nenavadnih otrok in je ta leta 2011 izšla v knjigi, se je začel nov kult, ki ima vse več privržencev.