Iz Louvra na Velenjski grad
Lanski udeleženci Salona des Beaux Arts, tudi nagrajena Maruša Štibilj, razstavljajo na Velenjskem gradu, decembra nova ekspedicija v Pariz
Odpri galerijo
Odprtje razstave lanskih udeležencev Salon des beaux arts na Velenjskem gradu FOTO: Brane Piano
V galeriji Muzeja Velenje na Velenjskem gradu je na ogled razstava devetih izmed enajstih slovenskih umetnikov, ki so lanskega decembra razstavljali v Parizu. Bili so v družbi skoraj 500 umetnikov z vsega sveta, ki so prispevali svoja dela za Salon des Beaux Arts, torej Razstavo lepih umetnosti, ki ima dolgo tradicijo. Po razstavi v Parizu lani sredi decembra so se v Sloiveniji predstavili že v Ljubljani, Mariboru in na Ptuju, zdaj so njihova dela na ogled v Velenju.
Umetniki, člani gibanja Société Nationale des Beaux-Arts (SNBA) oziroma Nacionalnega društva likovnih umetnosti, so leta 1869 razstavljali v Parizu, saj je bil salon oziroma razstava Akademije številnim nedostopna. Tradicijo prvotnega salona je nadaljeval Salon de Champ-de-Mars. Zadnja leta razstavo Salon des Beaux Arts prirejajo vsako leto v razstavnem prostoru pod louvrsko piramido. Do nedavnega je kot edina slovenska umetnica razstavljala na tem salonu slikarka Ivana Kobilca.
Tako se je slovenska delegacija umetnikov, ki so bili sprejeti na razstavo po zaslugi arhitekta in umetnika mozaika Igorja Orešiča, decembra lani že tretjič predstavila na salonu ter se soočila z deli kolegov iz Francije, Brazilije, Kanade, Kitajske, Južne Koreje, Španije, Madžarske, Japonske, Švice, Turčije in od drugod.
Pomembna zgolj likovnoumetnostna merila
Po besedah likovnega kritika Maria Berdiča je posebnost razstave predvsem ta, da strokovna komisija likovnih del ne izbira po pomembnosti imena ali nazivu avtorja, temveč zgolj po likovnoumetnostnih merilih. Da je Slovenija z umetniki pripuščena vsaj do prve selekcije in obravnave pred komisijo, ima največ zaslug Orešič oziroma njegovo znanstvo s kuratorko Bénédicte Lecat.
Tudi Orešičevo likovno delo so lani sprejeli na pariško razstavo, in sicer avtoportret Pianist, ki ga je ustvaril na mednarodni likovni koloniji Lijalent 2018. Metka Kavčič je pokazala svoje značilno delo iz čipkasto obdelane valjane pločevine, ki ga je naslovila Vrt. Zdravko Luketič je razstavil sliko V objemu sonca, na kateri je prepoznati brodolomce, migrante ali simbolično morda kar vse človeštvo sredi morja v čolnu pod sijočim soncem. Kaja Urh je z delom Damn Chickens ustvarila zanjo značilno dvojno podobo s pomočjo poslikanih navpičnih trakov ter prikazala moškega in žensko v kopalkah, ki streljata s puško na vzporedno upodobljeni ogromni kokoši. Vinko Prislan je s svojih nekdanjih dreves prešel na upodobitev cvetličnega motiva z narisanim zlatim rezom za pomoč pri gledanju slike z različnih strani.
Lanska nagrajenka Maruša Štibelj je pokazala dva kolaža, ki predstavljata malce dalijevsko krajino, ki deluje tako starinsko kakor fantastično. Lanski prejemnik zlate medalje za kiparstvo Marijan Mirt je znova posegel po antični mitologiji in s človekom iz asfalta z zlomljenim Ikarjevim krilom opozoril na prihodnost človeštva. Klementina Golija je razstavila deli iz cikla Skozi čas, kjer je slikovno površino razdelila prav tako po zlatem rezu, opazovalec lahko zazna tudi obliko vsevidnega ali morda božjega očesa.
Ludvik Pandur je razstavil sliko Daphne, ki prikazuje metamorfozo, ki je mešanica mitologije in motivov iz narave. Klavdij Tutta je za razstavo prispeval še nekaj iz svoje ustvarjalnosti stenskih montaž in jih tudi z naslovom Laguna in morskimi barvami umestil v svojo sredozemsko fazo. Ivan Prešern - Žan je najboljši primer tega, kako pariška komisija izbira dela za razstavo, saj njegovi klasično upodobljeni krajini Po dežju ni česa očitati, lahko pa bi rekli, da je ena izmed številnih. Pa ni. Prav posebna je v svoji vrhunskosti.
Mario Berdič: »Ni enostavno pojasniti, kako se počuti človek, ko pride v Pariz na salon, na katerem sodeluje 450 umetnikov z vsega sveta, samo Kitajcev je bilo lani kot Rusov … Potem pa iz skupinice desetih, enajstih slovenskih umetnikov nekdo dobi nagrado. Lani je prejela nagrado žirije Maruša Štibelj za kolaža Kronološko pozno. Predlanskim je žirija z zlato nagrado za kiparstvo nagradila kiparja Marijana Mirta za kip V prihodnost po motivu zgodbe o Dedalu in Ikarju in dodelila bronasto medaljo za fotografijo Branimirju Ritonji.«
Igor Orešič: »Umetnikov ne izberem sam. Posvetujem se s kritiki, saj se nimam za toliko strokovno usposobljenega. Potem jih povabim in večinoma se na povabilo prijazno odzovejo ter prispevajo nekaj fotografij svojih del, ki jih pošljem kuratorki Bénédicte Lecat. Ona naredi prvo selekcijo in svoj izbor posreduje petčlanski komisiji, ki naredi končni izbor. Vsak izbrani mora plačati kotizacijo za udeležbo in sam poskrbeti za prihod v Pariz na odprtje. To vselej ni preprosto, zato s pokrovitelji in tudi ministrstvom za kulturo poskušamo nekaterim vsaj delno pokriti stroške. Doslej nam je uspelo, da se je že 33 slovenskih umetnikov udeležilo tega salona. Letos načrtujemo, da se bo lahko udeležilo razstave v Parizu še deset slovenskih umetnikov.«
Umetniki, člani gibanja Société Nationale des Beaux-Arts (SNBA) oziroma Nacionalnega društva likovnih umetnosti, so leta 1869 razstavljali v Parizu, saj je bil salon oziroma razstava Akademije številnim nedostopna. Tradicijo prvotnega salona je nadaljeval Salon de Champ-de-Mars. Zadnja leta razstavo Salon des Beaux Arts prirejajo vsako leto v razstavnem prostoru pod louvrsko piramido. Do nedavnega je kot edina slovenska umetnica razstavljala na tem salonu slikarka Ivana Kobilca.
Tako se je slovenska delegacija umetnikov, ki so bili sprejeti na razstavo po zaslugi arhitekta in umetnika mozaika Igorja Orešiča, decembra lani že tretjič predstavila na salonu ter se soočila z deli kolegov iz Francije, Brazilije, Kanade, Kitajske, Južne Koreje, Španije, Madžarske, Japonske, Švice, Turčije in od drugod.
Pomembna zgolj likovnoumetnostna merila
Po besedah likovnega kritika Maria Berdiča je posebnost razstave predvsem ta, da strokovna komisija likovnih del ne izbira po pomembnosti imena ali nazivu avtorja, temveč zgolj po likovnoumetnostnih merilih. Da je Slovenija z umetniki pripuščena vsaj do prve selekcije in obravnave pred komisijo, ima največ zaslug Orešič oziroma njegovo znanstvo s kuratorko Bénédicte Lecat.
Tudi Orešičevo likovno delo so lani sprejeli na pariško razstavo, in sicer avtoportret Pianist, ki ga je ustvaril na mednarodni likovni koloniji Lijalent 2018. Metka Kavčič je pokazala svoje značilno delo iz čipkasto obdelane valjane pločevine, ki ga je naslovila Vrt. Zdravko Luketič je razstavil sliko V objemu sonca, na kateri je prepoznati brodolomce, migrante ali simbolično morda kar vse človeštvo sredi morja v čolnu pod sijočim soncem. Kaja Urh je z delom Damn Chickens ustvarila zanjo značilno dvojno podobo s pomočjo poslikanih navpičnih trakov ter prikazala moškega in žensko v kopalkah, ki streljata s puško na vzporedno upodobljeni ogromni kokoši. Vinko Prislan je s svojih nekdanjih dreves prešel na upodobitev cvetličnega motiva z narisanim zlatim rezom za pomoč pri gledanju slike z različnih strani.
Lanska nagrajenka Maruša Štibelj je pokazala dva kolaža, ki predstavljata malce dalijevsko krajino, ki deluje tako starinsko kakor fantastično. Lanski prejemnik zlate medalje za kiparstvo Marijan Mirt je znova posegel po antični mitologiji in s človekom iz asfalta z zlomljenim Ikarjevim krilom opozoril na prihodnost človeštva. Klementina Golija je razstavila deli iz cikla Skozi čas, kjer je slikovno površino razdelila prav tako po zlatem rezu, opazovalec lahko zazna tudi obliko vsevidnega ali morda božjega očesa.
Ludvik Pandur je razstavil sliko Daphne, ki prikazuje metamorfozo, ki je mešanica mitologije in motivov iz narave. Klavdij Tutta je za razstavo prispeval še nekaj iz svoje ustvarjalnosti stenskih montaž in jih tudi z naslovom Laguna in morskimi barvami umestil v svojo sredozemsko fazo. Ivan Prešern - Žan je najboljši primer tega, kako pariška komisija izbira dela za razstavo, saj njegovi klasično upodobljeni krajini Po dežju ni česa očitati, lahko pa bi rekli, da je ena izmed številnih. Pa ni. Prav posebna je v svoji vrhunskosti.
Likovni kritik Mario Berdič ob kolažih Maruše Štibelj, ki so bili lani nagrajeni na pariški razstavi. FOTO: Brane Piano
Mario Berdič: »Ni enostavno pojasniti, kako se počuti človek, ko pride v Pariz na salon, na katerem sodeluje 450 umetnikov z vsega sveta, samo Kitajcev je bilo lani kot Rusov … Potem pa iz skupinice desetih, enajstih slovenskih umetnikov nekdo dobi nagrado. Lani je prejela nagrado žirije Maruša Štibelj za kolaža Kronološko pozno. Predlanskim je žirija z zlato nagrado za kiparstvo nagradila kiparja Marijana Mirta za kip V prihodnost po motivu zgodbe o Dedalu in Ikarju in dodelila bronasto medaljo za fotografijo Branimirju Ritonji.«
Igor Orešič, organizator slovenske udeležbe v Parizu, je na odprtju razstave udeležencev na Velenjskem gradu zaigral na klavir pod svojim avtoportretom Pianist. FOTO: Brane Piano
Igor Orešič: »Umetnikov ne izberem sam. Posvetujem se s kritiki, saj se nimam za toliko strokovno usposobljenega. Potem jih povabim in večinoma se na povabilo prijazno odzovejo ter prispevajo nekaj fotografij svojih del, ki jih pošljem kuratorki Bénédicte Lecat. Ona naredi prvo selekcijo in svoj izbor posreduje petčlanski komisiji, ki naredi končni izbor. Vsak izbrani mora plačati kotizacijo za udeležbo in sam poskrbeti za prihod v Pariz na odprtje. To vselej ni preprosto, zato s pokrovitelji in tudi ministrstvom za kulturo poskušamo nekaterim vsaj delno pokriti stroške. Doslej nam je uspelo, da se je že 33 slovenskih umetnikov udeležilo tega salona. Letos načrtujemo, da se bo lahko udeležilo razstave v Parizu še deset slovenskih umetnikov.«
