Umetniški, kronistični in dokumentarni presežek
Dopolnjena retrospektiva ptujskega fotografa po lanski predstavitvi v Ljubljani zdaj še v Umetnostni galeriji Maribor
Odpri galerijo
Moj oče, 1970 Foto Stojan Kerbler
»Odločil sem se, da bom slikal življenje takšno, kot je, ne bom iskal situacij, ki bi bile socialno kritične. Pri meni je socialna nota prisotna, a izredno nežno, izredno spoštljivo, skrita je v ozadju. Meščanu pa ta socialna nota prva pade v oči.« Tako je v enem od intervjujev dejal fotograf Stojan Kerbler, čigar veliko retrospektivno razstavo si je po lanski predstavitvi v Ljubljani zdaj mogoče ogledati tudi v Umetnostni galeriji Maribor (UGM).
Kerbler je nedvomno eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov. Po študiju v Ljubljani se je vrnil na rodno Ptujsko Goro in se kot član Fotokluba Maribor in tako imenovanega Mariborskega kroga s ciklusi Portreti s ptujskih ulic, Haložani, Koline in Kurenti potrdil kot izjemen avtor. Poleg nesporne umetniške kvalitete je bil oziroma je še vedno tudi kronist časa, zato imajo njegove fotografije veliko dokumentarno vrednost. To velja tudi za njegove serije fotografij v tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, kjer je bil vse življenje zaposlen, pa tudi za ciklusa Ptujska dvorišča in Prostori ter ne nazadnje za serijo portretov njegovih fotografskih kolegov.
Retrospektivno razstavo je lani v ljubljanski Moderni galeriji pripravila kustosinja Lara Štrumej, v UGM pa so izbranim delom dodali še izbor originalnih srebroželatinskih fotografij, kaširanih na iverno ploščo, ki so večinoma nastale v sedemdesetih letih preteklega stoletja in jih je avtor pred dvema letoma podaril mariborski galeriji. Razstava sicer zajema širok razpon Kerblerjevega ustvarjanja, od poznih petdesetih let minulega stoletja do leta 2014. Posebnosti njegovega opusa so pretanjen smisel za prostorsko globino, uporaba širokokotnega objektiva, središčna postavitev figure v kompozicijo, neposreden pogled portretiranca v objektiv kamere, obvezen črn rob in inventivna izbira motivov.
Kerblerjeve najzgodnejše fotografije že razkrivajo fotografovo živo zanimanje za ljudi domačega kraja in dogajanje v njem. Vaški očetje in sosedova dekleta so Kerblerja nagovarjali enako močno kot kmetje iz bližnjih in daljnih krajev, ki so kot romarji prihajali na Ptujsko Goro. Obdobje študija v Ljubljani je pomenilo vstop v novo okolje, vendar mesto Kerblerja ni nikoli zares pritegnilo. Mlad in po naravi plah fotograf je iskal mirne predele, parke in druga shajališča meščanov ter od daleč fotografsko motril brezimne posameznike pri razvedrilu, druženju ali kakem drugem početju, ne da bi jih pri tem zmotil, poetika teh fotografij pa spominja na tankočutno interpretacijo majhnih zgodb mestnega vsakdana.
Ko se je Kerbler po koncu študija spet ustalil na Ptujski Gori, je sprva v improviziranem studiu pred domačo hišo pred ozadjem fasade ali belega papirja, v ta namen pritrjenega na kletna vrata, nazorno podal obraze domačinov, ki so portrete potrebovali za osebne dokumente. Sledile so upodobitve Haložanov kot romarjev na Ptujsko Goro, po preselitvi na Ptuj pa se je posvetil njihovim obiskom v mestu, ko so ob tradicionalnih sejemskih dnevih prihajali po opravkih. Posebneže, ki so izstopali tako po videzu kot po govorici, je fotografiral z razdalje in jih upodobil brez njihovega vedenja, kar daje njegovim delom izjemno avtentičnost in neposrednost.
Kasneje je Kerbler bolj detajlno analiziral svet Haloz, Haložane je portretiral sredi njihovega življenjskega prostora – bodisi kot portret v prvem planu s pogledom, brez zadrege uprtim v njegov aparat, ali med opravljanjem kmečkih del, vselej pa tako, da so v njegovem preciznem kadriranju svoje mesto dobile tudi številne prvine haloške stvarnosti, od opravkov na polju in v vinogradu do skromne opreme izb. Koline je upodobil v fotoreporterski maniri, čut za dokumentiranje je Kerblerju narekoval, da je upodobil vsako od številnih faz tega opravila, razstava pa vključuje predvsem podobe, ki s svojo simboliko in večpomenskostjo preusmerjajo naše razumevanje od materialnih razsežnosti k eksistencialnim.
V ciklusu Tovarna so velike in mračne industrijske hale, dinamično delo, hrup in dramatični svetlobni učinki tvorili povsem drugačno okolje, njegove intence pa so ostale enake. Zvest svojim ustvarjalnim in etičnim načelom je Kerbler tudi v teh razmerah ustvarjal pomensko jasne in obenem estetske podobe delavcev pri delu ali počitku, ki se konceptualno navezujejo na druge njegove fotografije. Po upokojitvi je ponovno odkrival kraje in prostore starodavnega Ptuja, ki jih je sicer poznal že od mladih nog, vendar so ga ustvarjalno pritegnili šele v zreli starosti. Znova se je vrnil h kvadratnemu formatu fotografije, v kakršnem je pol stoletja poprej na Ptujski Gori realiziral svoje najzgodnejše podobe domačinov. Toda v njegovem preciznem kadriranju so zdaj svoje mesto dobile le sledi človeka in tiste, ki jih je na fasadah starih ptujskih hiš pustila moč časa, eksterierje pa zaznamuje svojevrstna nota brezčasnosti in melanholije. Razstava bo odprta do 3. novembra.
Kerbler je nedvomno eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov. Po študiju v Ljubljani se je vrnil na rodno Ptujsko Goro in se kot član Fotokluba Maribor in tako imenovanega Mariborskega kroga s ciklusi Portreti s ptujskih ulic, Haložani, Koline in Kurenti potrdil kot izjemen avtor. Poleg nesporne umetniške kvalitete je bil oziroma je še vedno tudi kronist časa, zato imajo njegove fotografije veliko dokumentarno vrednost. To velja tudi za njegove serije fotografij v tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, kjer je bil vse življenje zaposlen, pa tudi za ciklusa Ptujska dvorišča in Prostori ter ne nazadnje za serijo portretov njegovih fotografskih kolegov.
Retrospektivno razstavo je lani v ljubljanski Moderni galeriji pripravila kustosinja Lara Štrumej, v UGM pa so izbranim delom dodali še izbor originalnih srebroželatinskih fotografij, kaširanih na iverno ploščo, ki so večinoma nastale v sedemdesetih letih preteklega stoletja in jih je avtor pred dvema letoma podaril mariborski galeriji. Razstava sicer zajema širok razpon Kerblerjevega ustvarjanja, od poznih petdesetih let minulega stoletja do leta 2014. Posebnosti njegovega opusa so pretanjen smisel za prostorsko globino, uporaba širokokotnega objektiva, središčna postavitev figure v kompozicijo, neposreden pogled portretiranca v objektiv kamere, obvezen črn rob in inventivna izbira motivov.
Sam, 1966 Foto Stojan Kerbler
Kerblerjeve najzgodnejše fotografije že razkrivajo fotografovo živo zanimanje za ljudi domačega kraja in dogajanje v njem. Vaški očetje in sosedova dekleta so Kerblerja nagovarjali enako močno kot kmetje iz bližnjih in daljnih krajev, ki so kot romarji prihajali na Ptujsko Goro. Obdobje študija v Ljubljani je pomenilo vstop v novo okolje, vendar mesto Kerblerja ni nikoli zares pritegnilo. Mlad in po naravi plah fotograf je iskal mirne predele, parke in druga shajališča meščanov ter od daleč fotografsko motril brezimne posameznike pri razvedrilu, druženju ali kakem drugem početju, ne da bi jih pri tem zmotil, poetika teh fotografij pa spominja na tankočutno interpretacijo majhnih zgodb mestnega vsakdana.
Ko se je Kerbler po koncu študija spet ustalil na Ptujski Gori, je sprva v improviziranem studiu pred domačo hišo pred ozadjem fasade ali belega papirja, v ta namen pritrjenega na kletna vrata, nazorno podal obraze domačinov, ki so portrete potrebovali za osebne dokumente. Sledile so upodobitve Haložanov kot romarjev na Ptujsko Goro, po preselitvi na Ptuj pa se je posvetil njihovim obiskom v mestu, ko so ob tradicionalnih sejemskih dnevih prihajali po opravkih. Posebneže, ki so izstopali tako po videzu kot po govorici, je fotografiral z razdalje in jih upodobil brez njihovega vedenja, kar daje njegovim delom izjemno avtentičnost in neposrednost.
Kasneje je Kerbler bolj detajlno analiziral svet Haloz, Haložane je portretiral sredi njihovega življenjskega prostora – bodisi kot portret v prvem planu s pogledom, brez zadrege uprtim v njegov aparat, ali med opravljanjem kmečkih del, vselej pa tako, da so v njegovem preciznem kadriranju svoje mesto dobile tudi številne prvine haloške stvarnosti, od opravkov na polju in v vinogradu do skromne opreme izb. Koline je upodobil v fotoreporterski maniri, čut za dokumentiranje je Kerblerju narekoval, da je upodobil vsako od številnih faz tega opravila, razstava pa vključuje predvsem podobe, ki s svojo simboliko in večpomenskostjo preusmerjajo naše razumevanje od materialnih razsežnosti k eksistencialnim.
V ciklusu Tovarna so velike in mračne industrijske hale, dinamično delo, hrup in dramatični svetlobni učinki tvorili povsem drugačno okolje, njegove intence pa so ostale enake. Zvest svojim ustvarjalnim in etičnim načelom je Kerbler tudi v teh razmerah ustvarjal pomensko jasne in obenem estetske podobe delavcev pri delu ali počitku, ki se konceptualno navezujejo na druge njegove fotografije. Po upokojitvi je ponovno odkrival kraje in prostore starodavnega Ptuja, ki jih je sicer poznal že od mladih nog, vendar so ga ustvarjalno pritegnili šele v zreli starosti. Znova se je vrnil h kvadratnemu formatu fotografije, v kakršnem je pol stoletja poprej na Ptujski Gori realiziral svoje najzgodnejše podobe domačinov. Toda v njegovem preciznem kadriranju so zdaj svoje mesto dobile le sledi človeka in tiste, ki jih je na fasadah starih ptujskih hiš pustila moč časa, eksterierje pa zaznamuje svojevrstna nota brezčasnosti in melanholije. Razstava bo odprta do 3. novembra.
