»Mladi nismo edini, ki se soočamo s stanovanjsko krizo«

Bila sta med tistimi, ki so septembra lani na Trgu republike odprli šotore in tam – prespali. Tako so oblasti čez cesto poslali sporočilo, da hočejo korenite posege v stanovanjsko problematiko, saj »streha nad glavo postaja luksuzna dobrina, stanovanjska politika pa je praktično neobstoječa«. Odtlej v gibanju Kje bomo pa jutri spali?, katerega del sta Matej Križanec in Martin Valinger Sluga, aktivno opominjajo na nevzdržne stanovanjske razmere in iščejo rešitve.
 

V Ljubljani se trenutno gradi veliko novih stanovanj. Je vprašanje, kje bomo pa jutri spali, še na mestu?

Križanec: Stanovanja, ki se gradijo, so večinoma nadstandardna in jih gradijo zasebni investitorji. Tako so nedostopna za tiste, ki jih najbolj potrebujejo. Nepremičninski trg je povsem prepuščen sam sebi, ni nobene regulacije, država se s stanovanji ne ukvarja, ne ukvarja se z gradnjo novih, pri čemer smo v zadnjih 30 letih izgubili večino družbenih stanovanj. Rast dohodkov niti približno ne dohaja rasti cen najemnin in nepremičnin. Zato je vprašanje, kje bomo pa jutri spali, vsekakor na mestu. Je celo še bolj na mestu.

Valinger Sluga: Gradi se veliko, toda ker se stanovanja razume kot naložbo, in ne dom, namesto domov gradimo naložbe. Ker so stanovanja razumljena kot blago, tista, ki se gradijo, ne rešujejo problemov določenih družbenih skupin, ki bi jih morala, ampak skrbijo za tiste, ki svoje stanovanjsko vprašanje lahko rešijo sami.


 

V Mladini so pred časom objavili podatke o, kot so jih poimenovali, sodobnih slovenskih graščakih. Rekorder ima v lasti ali solasti 40 stanovanj, vrednih 9,2 milijona evrov. Je to bistvo stanovanjske problematike?

Križanec: To je simptom problema, tega, da ni nobene aktivne stanovanjske politike v državi in pokaže, kaj se zgodi, ko določeno področje prepustimo trgu. Ta se ne regulira sam in jasno je, da ko bo neko področje deregulirano, se bo kapital pri vrhu kopičil. Tako se povečujejo razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo.

Valinger Sluga: Po eni strani silijo ljudi v lastništvo oziroma se zasebno lastnino predstavlja kot ideal, hkrati pa večini onemogočajo dostop do lastništva.
 

V ustavi piše, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Torej so za to odgovorni državljani sami?

Valinger Sluga: Prišli smo od tega, da je država zagotavljala stanovanjsko preskrbo, do tega, da je stanovanjsko vprašanje postalo vprašanje posameznika. Toda stanovanjsko vprašanje mora biti družbeno, kolektivno vprašanje.
 

Zakaj?

Valinger Sluga: Ker ima stanovanjska preskrba osrednjo vlogo pri organizaciji vsakdanjega življenja in urejanju družbenih odnosov.

Križanec: Marsikaj lahko pišemo v zakone in ustavo, toda če to nima politične in finančne podpore, potem je zgolj mrtva črka na papirju. Predlog novega stanovanjskega zakona je v določenih točkah takšen primer.
 

Bi kaj spremenilo, če bi v ustavo zapisali, da je stanovanje pravica vsakogar?

Križanec: Povsem nič. Čeprav si prizadevamo, da bi uveljavili stanovanje kot človekovo pravico, kar pomeni, da mora imeti vsak streho nad glavo, je pomembno, da se to tudi izvaja in ni samo nekaj, kar je nekje lepo zapisano. Podobno, kot je v primeru čiste pitne vode, pri čemer ni nobenih mehanizmov, kako bomo omogočili uveljavitev pravice.


 

Za predlog novega stanovanjskega zakona pravite, da le prinaša občutek, da se na stanovanjskem področju nekaj premika, večjih učinkov pa da ne bo imel. Zakaj?

Križanec: Zakon daje občutek, da nekaj rešujejo, to pa zato, ker uvaja nekatere kozmetične popravke, kot je, denimo, omejevanje višine najemnine. V zakonu je zapisano, da se rast najemnin omeji na deset odstotkov letno, toda če to postavimo ob bok rasti dohodkov, je razlika še vedno tolikšna, da v resnici ne gre za nikakršno omejevanje. Ni realna omejitev, ampak se samo zdi, da je, v praksi pa to ne bo znižalo najemnin.

Valinger Sluga: Zavedajo se, kaj bi potrebovali, denimo, gradnjo javnih najemnih stanovanj, toda za to niso pripravljeni nameniti sistemskih finančnih sredstev. Prav je, da je država prepoznala, da je na stanovanjskem področju problem, hkrati pa ne izkoristi priložnosti za dejansko spremembo. Zato se tudi s tem zakonom nadaljuje politika zadnjih 30 let, kar pomeni umik države s stanovanjskega področja in izčrpavanje javnih sredstev za potrebe trga.
 

Danes govorite o stanovanjski krizi. O čem boste govorili čez 30 let, če se ne bo nič spremenilo?

Križanec: To je težko napovedati, toda s takšno hitrostjo rasti cen nepremičnin bodo razmere čedalje hujše. Problem je, da ukrepi, ki jih država predvideva v osnutku zakona, tudi ne omogočajo stanovanjskim skladom, da bi ohranjali obstoječi stanovanjski fond, kaj šele da bi imeli sredstva za nove gradnje.

Valinger Sluga: Če bo šlo tako naprej, se lahko poveča število deložacij, povečali se bosta stopnji brezdomstva in družbene neenakosti, ljudje se bodo izseljevali iz mest. Mesta bodo namenjena le še političnim in ekonomskim elitam.
 

Zakaj država nima interesa, da bi to preprečila?

Križanec: Razlogov je verjetno več, dejstvo pa je, da si določene interesne skupine, denimo, zasebni investitorji in nepremičninski lobi, prizadevajo ohranjati status quo in so proti korenitim posegom v obstoječe razmere. Tudi aktualna vlada želi ohranjati status quo. Če bi uvedli nepremičninski davek – s čimer mislimo progresivno obdavčitev, da se bolj obdavči tiste, ki imajo več stanovanj – bi šel na škodo določenih skupin ljudi, vlada pa noče imeti opravka z lastniki številnih stanovanj. Lahko si predstavljamo tistega rekorderja s 40 stanovanji, kakšne vzvode ima kot posameznik in kot del skupine na sprejemanje zakonov s tega področja. In ker bi se s sprejetjem nepremičninskega zakona vlada lahko »zašila«, se tega noče niti lotiti.
 

S tem se odpoveduje denarju, ki bi ga lahko porabili za gradnjo javnih najemnih stanovanj.

Križanec: Nepremičninski davek je po našem predpogoj za kakršno koli trajno in pravično stanovanjsko politiko. Na Dunaju, o katerem pri nas tako radi govorimo kot o zgledu, poznajo nepremičninski davek, ki zagotavlja redna ter stabilna sistemska sredstva.
 

Kaj pa namesto tega predlaga slovenska vlada?

Križanec: Ni nobenih sistemskih sredstev za financiranje gradnje javnih najemnih stanovanj. Vlada po drugi strani obljublja poroštva, za kar pa naj bi namenili denar. Toda glede na to, kako so jih zastavili, bodo krediti dostopni tistim, ki že imajo lastna sredstva. Zakon o poroštvih, ki je trenutno v javni obravnavi, predvideva, da bo moral imeti posameznik dvajset odstotkov lastnih sredstev, da bo lahko prišel do kredita. Ta poroštva rešujejo probleme tistih, ki že imajo denar, ne pa tistih, ki bi takšna poroštva krvavo potrebovali. Država hkrati s tem kolektivizira odgovornost za odplačevanje kreditov in spet smo v situaciji, ko se kolektivizirajo tveganja, dobički pa privatizirajo. Treba je tudi vedeti, da je stanovanjska kriza sistemska kriza, to ni nekaj, kar je padlo z neba, ampak je posledica konkretnih političnih odločitev v preteklosti.

Valinger Sluga: V koalicijski pogodbi piše, da bo država v dveh mandatih zagotovila deset tisoč javnih najemnih stanovanj za vse generacije po vzoru Dunaja, toda z ukrepi, ki jih zdaj predlagajo, to ni mogoče. Namesto tega kot rešitev predlagajo zadolževanje posameznikov in lastništvo. Toda kot vidimo, to ni vzdržen model stanovanjske preskrbe.
 

Zdi se, da stanovanjska kriza pesti predvsem mlade, toda vi govorite o širšem problemu.

Križanec: Predvsem v medijih se poudarja, da je to zgolj problem mladih, vendar ni tako. To je medgeneracijski problem. Mladi še zdaleč nismo edini, ki se soočamo s stanovanjsko krizo. Tu je ogromno družin, ki jim je onemogočeno dostojno bivanje, tu so matere samohranilke, starostniki, ki živijo sami v predimenzioniranih domovih, medtem ko so domovi za starejše čedalje dražji, tu so migranti in brezdomci.
 

Stanovanjski zakon brezdomstva sploh ne omenja.

Križanec: Niti v eni točki ne, kot tudi azilantov ne.



Valinger Sluga: Tu je množica družbenih skupin, ki jih zakon niti ne omeni.
 

Septembra lani ste protestno spali pred parlamentom. Kje boste pa jutri spali?

Valinger Sluga: Prizadevati si moramo za to, da bomo spali v domovih in da bo streha nad glavo osnovna pravica vsakega človeka. Država in mesto lahko pričakujeta različne protestne akcije v javnem prostoru, ki ga razumemo kot eno glavnih platform našega delovanja.

Križanec: Vsekakor bomo dejavni in glasni, dokler bo potreba. To je obljuba.