Dobro jutro, hladilnik
O napravah se govori vse mogoče. Zame so moje prijateljice. Skuhajo mi jutranjo kavo. Posesajo sledove tačk mojih dveh psov.
Odpri galerijo
O napravah se govori vse mogoče. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Ne vem, zakaj se dviga toliko prahu okoli umetne inteligence in vprašanja, kdo bo komu vladal – ljudje strojem ali stroji ljudem. Že od nekdaj se pogovarjam s svojimi aparati, in to zato, ker so mi že večkrat dokazali, da imajo tudi oni nekakšno svojo … inteligenco? Trmo? Počutje?
»Zakaj me zafrkavaš?« – se jezim na pralni stroj, ki se nenadoma ustavi tik pred centrifugiranjem perila. »Daaaj, boš končno začel iz sebe spuščati hladen zrak?!« – vprašam klimo v avtu, ko začne sonce nenadoma pripekati na vso moč. »Dobro jutro, snežko, kaj mi ponujaš za zajtrk?« – pozdravim hladilnik in naj me kdo prepriča, da me on ne razume! Zakaj bi sicer tiho brundal, če ostane odprt malce dlje časa?
Včasih pohvalim likalnik, medtem ko drsi po sveže oprani rjuhi. »Bravo, zelena žaba! Tako se to dela!« Zelena rowenta pljune še malo vode na bombažno površino in mi odgovori z dolgim pridušenim »šššš«. Midve se zelo dobro razumeva.
O napravah se govori vse mogoče. Zame so moje prijateljice. Skuhajo mi jutranjo kavo. Posesajo sledove tačk mojih dveh psov. Popečejo sir … in le včasih mojo pozornost preusmerijo nase, s tem, ko me opozorijo, da se moram kje drugje znebiti svoje negativne energije, ki se mi včasih nakopiči pod navidezno umirjenostjo.
Ko se vse umiri, slišim, kako si izmenjujejo zgodbe. Samo nasmehnem se, kajti vse dokler ne začnem jaz brati novic televizorju, je še vedno vse pod nadzorom. »Hej, Siri!« »Kako ti lahko pomagam?« »Poišči mi japonsko restavracijo!« »Poglej, kaj sem našla,« mi odgovori moj iphone in ponuja seznam restavracij v bližini mojega doma. »Rezerviraj mi letalsko vozovnico za Tokio!« »Glej, to sem našla,« in dobim seznam letalskih agencij s cenami vozovnic. »Ustavi pandemijo!« »Sorry, tega ne morem storiti, prosim, poskusi znova!«
Dobro jutro, hladilnik. Potopim se v njegovo hladno notranjost, da bi poiskala sir. Namesto trapista zatipam sladoled. Hvala! Lahko namesto čokolade dobim malo bluza? In beli snežko zabrunda kot Tom Waits. Ali se mi tako vsaj zdi.
»Zakaj me zafrkavaš?« – se jezim na pralni stroj, ki se nenadoma ustavi tik pred centrifugiranjem perila. »Daaaj, boš končno začel iz sebe spuščati hladen zrak?!« – vprašam klimo v avtu, ko začne sonce nenadoma pripekati na vso moč. »Dobro jutro, snežko, kaj mi ponujaš za zajtrk?« – pozdravim hladilnik in naj me kdo prepriča, da me on ne razume! Zakaj bi sicer tiho brundal, če ostane odprt malce dlje časa?
Včasih pohvalim likalnik, medtem ko drsi po sveže oprani rjuhi. »Bravo, zelena žaba! Tako se to dela!« Zelena rowenta pljune še malo vode na bombažno površino in mi odgovori z dolgim pridušenim »šššš«. Midve se zelo dobro razumeva.
O napravah se govori vse mogoče. Zame so moje prijateljice. Skuhajo mi jutranjo kavo. Posesajo sledove tačk mojih dveh psov. Popečejo sir … in le včasih mojo pozornost preusmerijo nase, s tem, ko me opozorijo, da se moram kje drugje znebiti svoje negativne energije, ki se mi včasih nakopiči pod navidezno umirjenostjo.
Ko se vse umiri, slišim, kako si izmenjujejo zgodbe. Samo nasmehnem se, kajti vse dokler ne začnem jaz brati novic televizorju, je še vedno vse pod nadzorom. »Hej, Siri!« »Kako ti lahko pomagam?« »Poišči mi japonsko restavracijo!« »Poglej, kaj sem našla,« mi odgovori moj iphone in ponuja seznam restavracij v bližini mojega doma. »Rezerviraj mi letalsko vozovnico za Tokio!« »Glej, to sem našla,« in dobim seznam letalskih agencij s cenami vozovnic. »Ustavi pandemijo!« »Sorry, tega ne morem storiti, prosim, poskusi znova!«
Dobro jutro, hladilnik. Potopim se v njegovo hladno notranjost, da bi poiskala sir. Namesto trapista zatipam sladoled. Hvala! Lahko namesto čokolade dobim malo bluza? In beli snežko zabrunda kot Tom Waits. Ali se mi tako vsaj zdi.
