Kako je pa tvoj'mu ime?
Najti pravo ime za družinskega člana na štirih tačkah ni nič manj zahtevno kot poenotiti se okrog imena za potomca. Dolgo ali kratko, težko izgovorljivo ali takoj zapomnljivo, ime s pomenom ali ime kar tako – pasje bitje ga bo nosilo do konca življenja. Pri izbiri je zato treba biti odgovoren.
Stroka pravi, da je vsako bitje edinstveno, zato naj bo tako tudi njegovo ime. Idealno pasje ime je iz dveh zlogov. Pa tudi z več samoglasniki je menda lažje pritegniti pasjo pozornost. Seveda vsako ime ni primerno za vsako pasmo. Najboljše je menda tisto, ki že samo nakazuje pasjo osebnost. Obi, denimo, po nigerijsko pomeni srce, Remo po grško močni, Dakota označuje prijatelja, Asta je po norveško ljubezen … Si predstavljate, koliko pasjih gospodarjev se mora ob prebiranju pasje onomastike posuvati s pepelom? Ali pa kadar se njihov 80-kilogramski Dakota besno zakadi v kodrčka Rema …
Naš mešanček Nero, ki nikakor ni črn – samo iskat smo šli črnega, potem pa se zaljubili v zlatega – in še manj napadalen, je, denimo, nekega dne postal – strašni Neron. Kot cesar, ki naj bi požgal Rim. Samo zalajati mu je bilo treba s tistim svojim basom, pa je priletni možak, ki je prav nič v strahu pred »zlato« kepico koračil proti njej, stopil mirno. Kako pa mu je ime, je vprašal, ko smo ga odrešili »zveri«. »A Neron si?« je napak slišal: »Kar pravo ime so ti dali.« Zaradi »krutosti«, s katero smo za vedno zaznamovali našega ljubljenčka, nas je bilo kar malo sram.
Spet drugič smo se muzali ob ženski, ki se je ob klicu Anica, sem! trikrat obrnila, da bi ugotovila, kdo jo vabi. A je videla samo moškega, ki je pointerko klical k nogi …
Češnjo na torto pasjih imen pa sta dodala znanca, ki sta se ustavila na klepetu vsak s svojim psom na vrvici. Prvi kosmatinec je bil malce divji in bi se očitno rad igral z drugim. Možak ga trikrat potegne nazaj in ga pri tem trikrat prekolne: »Pi…, a boš dal mir!« Pa ga drugi vpraša: »Kaj, a tako mu je ime?!« »Kako?« »Pi…, ne?«
