Peticija
Nikoli si nisem mislil, da bom med podpisniki peticije za izboljšanje bivalnega okolja. Zadržan sem bil iz najmanj treh razlogov. Večkrat so peticije pihanje v jadra zasebnih interesov. Naplavijo karieriste, ne spremenijo pa ničesar. Z njimi se trese gora, rodi pa miš. Nemalokrat se pokažejo za sebično iskanje boljšega položaja le za določeno skupino ljudi, določeno okolje, medtem ko podobni primeri in sotrpini še naprej molčijo. Z drugimi besedami: »Mi iščemo pravico zase in nas prav malo briga, kako naša zahteva vpliva na vse druge.«
Ljudi na primer zelo motijo čedalje večji zastoji na cestah in številne hude posledice za okolje, gospodarstvo, kulturno in socialno življenje, za zdravje prebivalcev ... Več je ogljika, trpi gospodarstvo, manj se družimo in kulturno sproščamo, kasneje smo lahko deležni zdravniške oskrbe ... Toda izboljšav ni. V najboljšem primeru nam obljubljajo gasilske akcije. Na primer cenejšo cestnino ponoči, tretji vozni pas do Vrhnike ... V ljudeh pa se kuha. Ko bo zavrelo, bodo nepokorščina, protesti ..., ki praviloma prav tako ne gradijo cest.
Zato se je, da ne bi imeli slabe vesti, na dvorišču našega soseda zbrala peščica romantičnih optimistov, ki smo prepričani, da Piran neusmiljeno propada in da je v njem preveč prizadetih ulic in trgov. Ne bom razlagal, kako je prebivalcem ulice, na kateri med kamni poganja visok plevel, težko vzdrževati minimalne higienske standarde, da o zdavnaj dotrajani infrastrukturi in razritem tlaku ne govorimo.
Dom in mesto je treba urejati in obnavljati. Spomeniško zaščiteno mesto ne pomeni, da mora propadati. Spomeniška služba pa se raje seli iz mesta. Peticija naj spodbudi akcijo, s katero bodo najhitreje prenovili in spodobno uredili spomenik. To zahtevajo ulice, infrastruktura in stari kamni v njih, pa tudi ljudje, ki še živijo tukaj. Razen če ne obstaja skriti načrt, da bi mesto spremenili v hollywoodske kulise in geto za turiste.
V ljudeh se kuha.
