Val sebe
V življenju se nam zgodi marsikaj, tudi stvari brez razlage, brez repa in glave, ki nas hudo vznemirijo. Takrat je najbrž najbolje, da nič ne razmišljaš, ampak preprosto zapreš oči in se jim prepustiš. Kakor da bi zaplaval pod veliki val. Tako v knjigi V prvi osebi ednine piše Haruki Murakami. V očarljivem naboru kratkih zgodb, z očmi prvoosebnih pripovedovalcev, starejših moških, ki obujajo spomine na dogodke iz svoje preteklosti, na trenutke z rahlo avtobiografskim tonom spregovori o ljubezni. Prijateljstvu. Staranju. Minljivosti. In smrti.
Misli zajame val spominov. Miže … Pozno poletje izpred let. Ko glavna turistična sezona ugasne, napoči čas za sanje. Take, ki se lahko za trenutek uresničijo samo na zahodni obali juga Italije. Povečerjali smo v Amalfiju, ustavili čas v Positanu, obšli Capri in se vrnili v Sorrento. Ko globoka modrina Tirenskega morja za vedno pljuskne naravnost v srce.
Mogočna katedrala sv. Andreja na glavnem trgu Amalfija noč in dan čuva vrvež okoli vodnjaka, v katerega je treba vreči kovanec za srečo. In sem ga. In čez čas spoznala dragocenega prijatelja – Andreja … Čar Positana je najbolje opisal ameriški pisatelj John Steinbeck: »Gre za sanjsko mesto, ki ne deluje resnično, ko si v njem, a postane neverjetno resnično, ko odideš.« Sorrento pa je zagotovo dolce vita. In za vedno novo vračanje. Kot se vsi nekoč vrnemo domov. Na katerem koli svetu že.
Otok Capri. Zgodba zase. Mič pravi, da ga je treba prihraniti za obisk takrat, ko si najbolj zaljubljen. Grega je ob »Modri jami« užival že nekajkrat. Martin pa meni, da je treba oditi tja umret. Celo na pamet zna besedilo znane pesmi Gilberta Becauda On a choisi Capri pour mourir ...
Edino, kar nas resnično definira, je to, kar nosimo v srcu. Prepustimo se – sebi.
