V Trst ne gremo več zaradi kavbojk ali praška, ampak zaradi umetnosti
Ste bili te dni že v Trstu? Ste šli po kavbojke, rifle ali leviske, po pralni prašek Dash ali morda po ploščice za vašo kopalnico? Nič od tega. Ta navlaka je že zdavnaj na podstrešju konca zgodovine. Velika večina znancev na družbenih omrežjih razglaša, kako so videli Van Gogha osebno, da so si v prostorih bivše tržaške ribarnice privoščili razstavo fotografij slavnega fotografa Sebastiãa Salgada, da so uživali espresso v Stelli Pollare, nekateri so si morda privoščili Verdijev Nabucco v gledališču Verdi, drugi so uživali pravi stari broadwayski muzikal Cats v gledališču Rossetti in komaj čakajo na Nesrečnike, ki prihajajo novembra. Trst je več kot očitno spremenil barve.
Če še niste bili v tržaškem muzeju Revoltella, boste skoraj gotovo šli v prihodnjem mesecu ali dveh. Če drugega ne, zaradi Vincenta Van Gogha, ki vas čaka do 30. junija. Tržaški prodajalci novih dobrin poudarjajo, da take razstave v Trstu še ni bilo. Če upoštevamo, da več kot 50 Van Goghovih mojstrovin, pretežno iz nizozemskega muzeja Kröller- Müller, gostuje v tretjem italijanskem mestu (po Rimu in Milanu), je potem jasno, da si je bistveno manjše mesto od dveh najpomembnejših italijanskih središč postavilo ambiciozne načrte.
Vsi poznavalci kulture, ki smo jih nagovorili, pritrjujejo, da se je Trst lotil nekoliko zahtevnejših kulturnih projektov. Če je nekoč kraljeval s kavbojkami, oblačil Jugoslavijo in še del Vzhodne Evrope z modnimi cunjami, če je že res dolgo svetovna prestolnica kave in svetovljanske tržaške kuhinje, ga zdaj že nekaj časa mikajo duhovnejši izzivi.
Posebej so zavarovali Van Goghova dela
Prave sladokusce moramo takoj opozoriti, da ne gre zmeraj za prav najvišje svetovne dosežke na področju umetnosti, zagotovo pa gre za dovolj spodobne izdelke takšne ali drugačne ustvarjalnosti. Kdor bi rad res doživel najbolj celovitega Van Gogha, bo seveda moral v njegov muzej v Amsterdam. Toda za prebivalce Furlanije - Julijske krajine, Slovenije, Hrvaške in morda tudi dela Avstrije je Trst vendarle bliže kot Amsterdam. Razstavo sta postavili Maria Teresa Benedetti in Francesca Villanti in predstavlja nekatera dela, ki jih niti v amsterdamskem muzeju ni. V muzeju Revoltella so že v prvem mesecu zabeležili 30.000 obiskov, prav kmalu bodo pri številki 50.000 (zato bolj priporočamo obisk med tednom kot ob koncu tedna) in s tem pri izkupičku 750.000 evrov. Strošek razstave znaša 866.000 evrov, za katero je največ prispevala občina Trst. V Revoltelli so veliko denarja vložili v razstavni prostor, v četrtem nadstropju ugledne muzejske palače, saj so lastniki zbirke zahtevali posebne pogoje za razstavljena dela (posebno nizko stopnjo vlage) in strog sistem nadzora ter varovanje del. Sejalca so namreč v času razstave v rimski palači Bonaparte (leta 2022) napadli (polili z grahovo juho) podnebni aktivisti, ki so poskušali na tako neumen (tudi podnebno sporen) način pritegniti pozornost. Sliki se ni zgodilo hudega, ker je bila zavarovana s steklom.
V Trstu so že na polovici razstave več kot zadovoljni s promocijskim učinkom slavnega Nizozemca na tržaški turizem. Boljše reklame bi si težko želeli. Srečo imajo, da so se lahko dogovorili z največjo italijansko galerijsko agencijo (umetniški zavod) Arthemisia, ki je sposobna pripraviti izstopajoče umetniške dogodke. Trst, ki ima nekaj več kot 200.000 prebivalcev, ima na leto nekaj več kot en milijon turističnih prenočitev. In tudi ob tej razstavi tržaški turistični delavci ne spijo: turistom, ki prespijo dve noči v Trstu, ponudijo brezplačen ogled razstave, vendar morajo rezervirati sobo pri tržaških operaterjih ali hotelirjih, in ne prek katere od svetovno znanih spletnih agencij.
Tržačan, ki je pomagal graditi Suez
Revoltella je seveda institucija zase. Van Gogh ni prva ali edina večja razstava v mestu. Vzporedno z njim so na ogled tudi dela velikega italijanskega slikarja naivca Antonia Ligabueja. Pred dvema letoma je podobno pozornost vzbudila razstava Monet in impresionisti v Normandiji z vrsto bolj ali manj znanih impresionistov. Tudi sicer je Revoltella zelo lep muzej sodobne umetnosti, v katerem hranijo odlična dela avtorjev iz dežele Furlanije. Na stalni razstavi so tudi dela slovenskih mojstrov, kot so Jožef Tominz, Lojze Spacal, Avgust Černigoj, Zoran Mušič. Tu hranijo nekaj platen v Piranu rojenega slikarja, to je Cesare Dell Aqua, ki je avtor izstopajočih mojstrovin za grad Miramare, saj je bil neke vrste dvorni mojster za tragičen par Maksimiljana Habsburškega in njegovo ženo Charlotte Belgijsko. Pasquale Revoltella ni bil kdorkoli, cesar Franc Jožef mu je podelil naziv baron, znan je po tem, da je delno financiral gradnjo Sueškega prekopa, zato je v muzeju tudi veličastno platno tega tedaj komaj zgrajenega prekopa, ki je toliko pripomogel k razcvetu Trsta.
Broadway v Trstu
Likovna umetnost je samo delček vse živahnejšega kulturnega brbotanja v današnjem Trstu. Zadnjih nekaj let se gledališka hiša Rossetti v Ulici 20. septembra spreminja v srednjeevropski Broadway. Gledališče Rossetti ima 1530 sedežev, v njegovi manjši dvorani deluje tržaško stalno gledališče, že vrsto let pa prirejajo v njem koncerte in vse pogosteje tudi najbolj razvpite muzikale. Lani poleti so na primer gostili Fantoma iz opere, ki ga je na novo postavil njen legendarni avtor Andrew Lloyd Webber in tudi prisostvoval izvedbi. V muzikalu pa so nastopili pevci oziroma izvajalci z Broadwaya. Iz Trsta se je predstava selila v Milan, zatem še v Madrid. Novembra lani so gostili Chicago režiserja in koreografa Boba Fossa, v začetku letošnjega februarja je bil na programu še en Webbrov muzikal, ikonični Cats, konec februarja Peter Pan, konec aprila je na vrsti Grease (Briljantina), ki je bil prvič uprizorjen davnega 1971. V začetku letošnjega novembra so napovedani Nesrečniki (Victorja Hugoja), čez leto dni aprila pa že napovedujejo ameriško izvedbo muzikala Mamma Mia.
Komur je bolj do klasike, mora v Gledališče Verdi, ki se vsako leto ponaša z bogatim simfoničnim, opernim in baletnim programom. Gledališče s 1200 sedeži je arhitekturni in zgodovinski biser, ki so ga zgradili po načrtih arhitekta Mattea Pertscha in se ponaša z originalno opremo iz leta 1801. Tržaško gledališče v bližini Velikega trga velja za prvo na svetu, ki so ga poimenovali po velikem Verdiju. Marca so imeli na programu njegovega Nabucca z gosti iz Zagreba, pa tudi njegov Rekvijem, konec aprila je na sporedu Rossinijeva Pepelka, sredi maja pa v Verdiju gostuje SNG Opera in balet Ljubljana z baletom Giselle v koreografiji Joséja Carlosa Martineza.
Od kozmopolitskih prek nazadnjaških časov nazaj h kulturi
Nasploh je sicer zgodovinsko zelo kozmopolitsko zgrajen Trst, ki je večino zgodovine zadnjega tisočletja živel pod vladavino Habsburžanov, kulturno zelo odprt do Slovenije in balkanskih ter vzhodnih kultur. Prav nenavadno je, da se je v prej odprtem, trgovskem in pomorskem mestu nekaj časa tako razrasel tako trd italijanski fašizem. Neke vrste prelomnica se je zgodila leta 2010, ko je v Verdiju nastopilo Mestno gledališče ljubljansko s predstavo Nekropola (v režiji Borisa Kobala), v prisotnosti tržaškega in ljubljanskega župana je o antifašizmu spregovoril avtor Nekropole in pričevalec tržaške zgodovine Boris Pahor.
Seveda ni mogoče mimo Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, katerega stavbo so po načrtih v Trstu rojenega Plečnikovega učenca Eda Mihevca zgradili leta 1964 in o katerem arhitekturni kritiki trdijo, da je to eden od vrhuncev Mihevčevega modernizma, ki odločno kaže na prisotnost slovenstva v Trstu, in da gre za arhitekturni presežek v vseh pogledih. Valentina Repini organizatorka programa iz Slovenskega stalnega gledališča in tržaška občinska svetnica, pravi, da se je Trst načrtno odločil dajati več poudarka odmevnejšim kulturnim dogodkom. Poglavitni interes teh akcij pa sta promocija sodobnega Trsta in krepitev turističnega gospodarstva. »Če prihajajo turisti v Trst na ogled Van Gogha, je to dobro za Trst in tržaški turizem, če pa prihajajo z velikim križarkami samo zato, da jih odpeljejo v Benetke, ali pa da spreminjajo velik del starega mesta v naselje za turiste airbnb, pa je lahko za mesto tudi manj prijetno. Opažamo, da so cene nepremičnin v Trstu še sprejemljive, zato se vanj seli veliko tujcev, tudi Slovencev. Mesto ima še veliko možnosti za razvoj kulture in turizma na območju starega pristanišča. Tu bi županstvo rado v Skladišču 27 uredilo velik Muzej morja, vendar še ni znano, kdaj bo uresničen,« pove Repinijeva.
Sicer pa ima slovensko gledališče veliko dela. Na leto ustvarijo od osem do devet premier, iz Slovenije redno prihaja na predstave 242 imetnikov abonmaja, v Trstu in okolici pa imajo še 1300 abonmajev. Iztekajočo se sezono je najbolj uspela predstava Kakor v nebesih Sama Strelca, saj so imeli že 11 ponovitev. Zelo dobro sodelujejo tudi z gledališči po vsej Sloveniji.
V prestolnici burje piha nov veter
V prestolnici prepiha in burje pa je še veliko drugih kulturnih dogodkov. Mednje sodi sodelovanje ljubljanskega Kina Šiška in Hangar Teatra, v katerem gostujejo bolj alternativni kulturni dogodki. Trst pa je vse bolj privlačen tudi za filmske ustvarjalce z območja bivše Jugoslavije zaradi januarskega filmskega festivala, na katerega sicer prihajajo filmarji in ljubitelji filmske umetnosti iz kakih 35 držav. Pomembna je festivalska platforma Ko vzhod sreča zahod. Tržaški festival pa velja za tistega v tujini, na katerem je po navadi udeleženih največ slovenskih filmov.
Sicer pa je Trst veliko bolj slovenski, kot si kdo misli. Ne samo zato, ker so na vsakem koraku sledi slovenskih kulturnih ustvarjalcev, začenši s Primožem Trubarjem, ki je v mestu preživel nekaj let in je to vplivalo na njegovo kasnejše ustvarjanje v Nemčiji, ko je pisal prvo slovensko knjigo. Malokdo ve, da je tloris mesta še pred Marijo Terezijo urbanistično zasnoval že Valvasor. V Trstu se je rodil baron Žiga Zois. Tu so leta 1848 ustanovili Slavljansko društvo s predsednikom Jovanom Veselom Koseskim. Celo Ivan Cankar je rad prišel v Trst, zato je bila leta 1919 tu krstna uprizoritev njegovih Hlapcev. 1904. so odprli kasneje požgani Slovenski narodni dom arhitekta Maksa Fabianija, vojaščino je tu služil Dragotin Kette, sem je redno zahajal Srečko Kosovel, tu so doma Vladimir Bartol, fotografa Mario Magajna in Edi Šelhaus, slikarji Černigoj, Spacal, Robert Hlavaty. Leta 1910 je v mestu živelo 57.000 Slovencev (v Ljubljani le 40.000). Zdaj si stanovanje v Trstu vse raje privoščijo tudi Slovenci in se na neki način vračajo domov.
