Glasba, potisnjena na stranski tir
Ko je leta 2003 – takrat smo imeli v Ljubljani Svetovne glasbene dneve, k nam pa so prišli glasbeniki iz približno petdesetih držav – skupina japonskih glasbenih prijateljev obstala na Kongresnem trgu pred ljubljansko Univerzo in se zagledala v stavbo Slovenske filharmonije, je eden iz skupine glasno vzkliknil: »O, Academia philharmonicorum – 1701. Neverjetno!«
Potem so se vsi – bil sem zraven – zagledali v ljubljanski Grad, in niso mogli verjeti, da ima Ljubljana, ki so jo najprej dojeli kot majhno evropsko mesto, tako bogato tradicijo. Da ima svoj prostor v zgodovini sveta. Menda je bilo zraven (pri začetkih) obrtniško dimnikarsko društvo. Vsekakor se jim je zdelo ime Academia philharmonicorum tako imenitno, da so ga sprejeli vase.
Kaj pa zdaj?
Zdaj bi tisto, kar preveč »smrdi« po kulturi, kar ukinili. Ker preveč stane.
Bil sem blizu, ko je v Ljubljani profesor Uroš Prevoršek zbral nekaj mladih glasbenikov in ko je leta 1955 stopil do odgovornega glasbenega urednika Marijana Vodopivca s predlogom, da naj bi Radio Ljubljana ustanovil radijski simfonični orkester. Bila sta dva modra moža. Saj, nekaj tradicije je bilo. Radio je že pred drugo vojno imel orkester. Po drugi vojni pa se je predlog zdel kar drzna odločitev. Orkester bi bil sicer mlad, študentski, brez izkušenih glasbenikov, a poln entuziastičnih načel, ki tudi nekaj štejejo.
Deset let prej, leta 1945 se je zgodilo nekaj podobnega. S podobno drzno idejo se je oglasil pri odgovorni osebi, to sicer ni bil Marijan Vodopivec, mojster Bojan Adamič – s še drznejšim predlogom: predlagal je, da naj Radio Ljubljana ustanovi Plesni orkester Radia Ljubljana – PORL. Radio ga je ustanovil. Zdaj bi ga pa kar razpustili.
Zdaj bi tisto, kar preveč »smrdi« po kulturi, kar ukinili. Ker preveč stane.
Minilo je 60 let, odkar je (od začetka še bolj plaho) začel oddajati program resne glasbe in prispevke o kulturi Tretji radijski program. Vsaka novost začne bolj tipajoče, a če je dobra, postane bolj korajžna. Tako je Tretji program sčasoma obogatil svojo ponudbo in postal celodneven. Tudi ime je spremenil. Postal je program Ars. In postal je prepoznaven.
Peljal sem se v taksiju, ko je voznik poslušal program Ars. Ko sem postal preveč radoveden, mi je pojasnil, zakaj vedno posluša program Ars. A tega ne bom zapisal, kot ne bom posebej poudaril, da mi je taksist v Varšavi spremenil standardno mnenje, da poznajo vse ulice in trge, a bolj malo, kaj se dogaja znotraj uglednih stavb, kamor dostavijo potnike. Taksist v Varšavi mi je povedal marsikaj o umetnikih, ki so (bodo) nastopali na Varšavski jeseni.
Glasba ni za vsakogar, sem pomislil, ponujena pa je vsakemu, samo majhen gib proti zaslonu, in jo imaš. Tudi program Ars.
Ta program je prijazen do umetnosti, prijazen do poslušalcev, ki hočejo poslušati resno glasbo, ki hočejo vedeti, kaj se v svetu umetnosti dogaja, še posebno pa, kaj se dogaja v našem (slovenskem) prostoru.
Tisti, ki to spremljamo od daleč – kot občasni sodelavci ali zunanji kreatorji programa – pa že dolgo opažamo, da je ta program podhranjen.
V svetu in doma vsak trenutek nastaja nova glasba. To vem tudi zato, ker sem 30 let od blizu spremljal dejavnost Mednarodnega združenja za sodobno glasbo. Ko to združenje (ISCM) objavi razpis za novo glasbo, pride na ta razpis za določene (razpisane) zasedbe 450 novih del in več. Najmanj sto del je zanimivih in 60 za izvedbo sprejetih. Pomislimo pa tudi, da novo glasbo (podatki se nenehno spreminjajo) ustvarja približno 7000 skladateljev. Če štejemo aktivne skladatelje vseh zvrsti, potem je teh na vsem svetu 5.000.000. V Sloveniji je vseh avtorjev 8800, število vseh zaščitenih (po podatkih Sazasa) del pa je 218.960! Če ostanemo doma, potem lahko zapišem, da je nekaj deset skladateljev, ki vsako leto ustvarijo najmanj eno delo. In kaj se zgodi s temi deli? Za mnoge (s področja resne glasbe) poskrbi Društvo slovenskih skladateljev, da so izvedena. Za nekatere skladbe poskrbijo skladatelji sami. Nekatere skladbe so naročene v tujini, so pa tudi slovenski skladatelji (ni jih veliko), ki delajo za tuji trg. Skoraj vsi pa bi radi imeli vsaj posnetke. Veliko let je bil slovenskim skladateljem naklonjen program Ars, ki je tretji program RTV Slovenija. Je edini program, ki po svojih močeh skrbi za slovensko glasbeno ustvarjalnost. In tu nastanejo težave, ki trajajo že dolgo.
Radio potrebuje posnetke resne glasbe samo za program Ars, nove glasbe skoraj ne snema. Če snema koncertni dogodek, potem shrani koncert, in s tem je ta stvar opravljena. Za nova snemanja, kaj šele za naročila novih skladb, nima denarja. Stanejo izvajalci, skladatelji niso plačani, če se dela (po radiu) izvajajo, so za vsako izvedbo plačani po avtorski zaščiti (Sazas). Praviloma naj bi se dela v oddajah pojavljala po enkrat na leto. Številna dela so nekoliko pozabljena. Pozabljena pa niso klasična dela. Ker se novih praviloma ne snema, so skladatelji, ki so v Sloveniji odvisni samo od enega radijskega izvajalca, potisnjeni na rob, v izgnanstvo.
V bistvu je to začarani krog. En sam umetniški program. Ta je bil že pred leti zelo grobo izrinjen s Prvega radijskega programa. Tiste redke oddaje na Prvem pa so vsebovale samo tujo glasbo. Ob osamosvojitvi, celo malo prej, so Prvi program zavzeli novinarji, vrnitev resne glasba na ta program se nikoli ni zgodila. Poslušalci resne glasbe so bili grobo potisnjeni v radijski geto.
Dobro se spominjam, da je Prvi program na radiu ob sobotah (morda samo enkrat na mesec, pa vendar) neposredno iz Ljubljanske operne hiše prenašal operno predstavo (tudi slovenske), zdaj prenašajo operne predstave samo iz newyorške Metropolitanske opere, slovenskih ne prenašajo več. Neposrednih prenosov oper in simfoničnih koncertov na televiziji ni, pa bi morali biti. Za številne poslušalce (tudi gledalce) bi bili delni prenosi (na primer: ena skladba, neposredno, četudi na drugem televizijskem kanalu, tudi na programu Ars) zelo privlačni. Nacionalni radijski in televizijski programi ne morejo biti samo za najširši krog naročnikov; vsi smo naročniki, ne morejo biti najzahtevnejši poslušalci oziroma gledalci prikrajšani oziroma potisnjeni na stranski, nočni tir. Na drugem televizijskem programu je bila ob športu obljubljena tudi kultura. Kadar je kultura, pa je ta potisnjena v zelo pozno večerno oziroma nočno uro. Sistem geta, ki ga nacionalna RTV vse bolj in bolj uvaja, ima tri smernice: politika, šport, zabava. Kulture – umetnosti ni, odrinjena je. Zanjo ni prostora. To se ne dogaja samo glasbi. Tudi druge zvrsti umetnosti so zanemarjene. Potisnjene na rob. Naše odlične igralce bomo dokumentirali samo, če so nastopali v filmu, dramske predstave niso shranjene. Opernih predstav se ne snema, ker niso urejene avtorske pravice. Tudi posnetih oper se ne predvaja; neurejene avtorske pravice. Velikih umetnikov, skladateljev in izvajalcev imamo malo. Zelo malo je posnetih igralskih dosežkov naših dramskih umetnikov in opernih umetnikov. Predstave, ki so s kakovostjo zaznamovale naš prostor, nimamo. Glasba, ki nastaja, ni dokumentirana. Večina nove glasbe doživi eno samo izvedbo. Radio je imel pred leti stalno ekipo (Engelman, Turk), ki je skrbela, da je bila nova glasba posneta, zmontirana in shranjena. Nastajal je bogat arhiv. Kaj pa zdaj? Za snemanja ni denarja, tonskih mojstrov je premalo, stalne snemalne ekipe ni; uredniki si pomagajo s posnetki, ki so nastali na koncertih, a še teh je vse manj.
Program Ars nima sredstev za nova snemanja, a tudi tehnikov in producentov, ki bi skrbeli za arhiv, ni.
Tisti, ki imamo radi resno glasbo, imamo program Ars radi. To je edini program, ki si vzame prostor za umetnost. Ne samo za glasbo, tudi za literaturo in tehtna filozofska razmišljanja o glasbi.
Zakaj to pišem? Hočem povedati, da je program osamljeni varuh zvočne umetnosti. Malokdaj pomislimo, koliko imen se pojavlja v radijskih programih. Število vseh avtorjev, ki se pojavljajo na programih, je neznansko. V Sloveniji je 78 radijskih postaj, resno glasbo predvaja samo program Ars – Tretji program nacionalne RTV. Ta ima, kar zadeva glasbo: klasično glasbo, džez in sodobno glasbo. Večina radijskih postaj je zasebnih, tem je resna glasba komercialno zavržena. Nobena od teh nima glavnine resne glasbe in džeza, literature in drugih aktualnosti, ki zadevajo umetnost. Ta dragoceni program, ki ga na Arsu posluša le nekaj odstotkov populacije, pa se bori za preživetost. Le nekaj zagnanih posameznikov mu pomaga, da preživi. Tistih, ki bi mu prav zares dali podporo, ni. Politikov ta program ne zanima. Tudi na koncerte, kjer je program Ars proslavljal svojo vpetost v življenje slovenskih intelektualcev, ni nikogar. Na koncerte ne prihajajo, v Operi jih ni videti. V Dramo pride kakšen posameznik. RTV ga sicer čuva kot nebogljeno, podhranjeno dete, ki pač živi, dokler ne bo shirano umrlo.
In potem se je nenadoma vodstvo RTV spomnilo, da bi bilo mogoče nekaj prihraniti, če razpustijo Big band in Simfonični orkester RTV Slovenija. Ta dva sestava so strošek, so pomislili, in napovedali možnost odločitve.
Orkestra, ki sta nastala kot sad modrih odločitev, sta kruh in sol programa Ars. Kaže, da se res ne zavedajo, kakšna škoda bi bila, če bi ga ukinili, saj niso problem samo strokovno visoko izobraženi glasbeniki, ampak je problem veliko večji.
Orkester potrebuje veliko časa, da doseže kakovost. Dragocene so vsebine, ki jih hrani ta program! Program, ki ga delata ta dva orkestra, presega razmislek, ki bi ga takšna odločitev povzročila. Za vsakim članom orkestra je najmanj 14 let vsakdanjega dela, da si pridobi toliko znanja, da sme stopiti pred komisijo in opraviti avdicijo. In koliko minut posnete glasbe ima za seboj. Razumem, da se orkestri borijo za svoje pravice. Kaj pa, če se pravice, ki jih orkestri zahtevajo, prevesijo v škodo, ki deluje dolgoročno? Opera, ljubljanska zaradi neurejenih pravic, ki jih zahteva orkester, ne snema za slovenski radio. Zanamci bodo prikrajšani za posnetke, ki bi jih Opera SNG Ljubljana realizirala. To je tudi poseben primer, ki mu za zdaj še ni videti konca.
Program je lani slavil svojih 60 let. Mislim, da ni bilo nikogar, ki bi programu Ars, ki je edini in edinstven v slovenskem kulturnem prostoru, čestital. A malo je tistih, ki bi vedeli, da se izvajalci vsak dan seznanjajo s podhranjenostjo, s trenutki nemoči, saj ni potrebnih sredstev, ki bi omogočili bogatitev arhiva glasbenih posnetkov, ki bi omogočil boljšo komunikativnost z obema orkestroma, da ta dva orkestra ne bi bila samo deklici za vse, bolj malo pa za dobro simbiozo z umetniki, ki bi omogočili rast in dodatno skrb za kakovost.
Program Ars, Big band, Simfonični orkester niso sestavi za igračo, niso za igranje z denarci, ki naj padejo z velike mize RTV, znanilca kulture in umetnosti. Če bomo hoteli vedeti, da je RTV ustvarjen samo kot javni servis, potem moramo stopiti naprej. Moramo se ozavestiti, da je RTV v vsem vmesnem prostoru tudi in predvsem medij, ki vsak dan sporoča, da lahko obstaja zaradi umetnosti in zaradi vmesnih sporočil, ki dajejo sposobnost in moč, da je glasba tista, ki vliva optimizem in osrečuje. To tudi šteje, mar ne?
***
Pavel Mihelčič, skladatelj, nekdanji glasbeni kritik Dela, zaslužni profesor.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.
