Ko te država kaznuje, še preden si kriv

V Sloveniji imamo navidezno lep in urejen sistem. Pravimo mu pravna država. To pomeni, da naj bi zakoni veljali za vse enako. Da nihče ne more biti kaznovan brez postopka. Da imaš pravico do obrambe. Da so sodniki tisti, ki na koncu presodijo, kdo ima prav.

A obstaja ena institucija, ki pogosto deluje mimo teh načel. Ime ji je Furs – Finančna uprava Republike Slovenije.

Na papirju je to urad, ki skrbi, da vsi plačujemo davke. Kar je prav. V resnici pa ima Furs tako velika pooblastila, da človeku ali podjetju življenje lahko obrne na glavo, še preden sploh pride do kakršnakoli sodne presoje. In še huje, pogosto deluje zelo subjektivno.

Kako je to v praksi?

Predstavljaj si, da imaš manjše podjetje. Trudiš se, delaš pošteno, mogoče kdaj kakšna malenkost v dokumentih ni popolna, kot se zgodi vsem. Nenadoma pa pride davčna inšpekcija. Postavi vprašanja, zahteva dokumente, razlage, računovodske izračune. Ti vse pokažeš. Morda še z mnenjem pravnika ali strokovnjaka.

In potem se zgodi nekaj absurdnega: inšpektor se preprosto odloči, da ti ne verjame. Ne, ker bi imel dokaze proti tebi, ampak ker »po njegovi presoji« tvoje razlage niso dovolj. Brez sodišča, brez zagovora. Samovoljno. In na podlagi tega lahko:

• blokira vse račune,

• zarubi avtomobil ali opremo,

• vpiše hipoteko na tvojo nepremičnino,

• sproži kazenski postopek.

Ti pa si čez noč paraliziran. Ne moreš plačati zaposlenih. Ne moreš zaključiti poslov. Ne moreš odplačati kredita. S strankami ne moreš sodelovati, ker ne moreš izdati računa. Vse stoji.

Tvoje podjetje, tvoje premoženje, tvoja prihodnost v rokah ene osebe, ki ima moč, da »po občutku« zavrne tvoje dokaze.

»Ampak saj se lahko pritožiš,« bodo rekli. Seveda se lahko. Vendar bo tvoja pritožba trajala več mesecev, včasih leta. V tem času pa si že finančno izčrpan. Morda si zaprl podjetje. Morda si odpuščal zaposlene. Morda si že izgubil vse, kar si gradil desetletje.

In na koncu, ko sodišče morda le prizna, da nisi naredil nič narobe, bo država rekla: »Ups, pač napaka.« Brez odškodnine. Brez opravičila. Brez odgovornosti.

Ni vse le občutek ali anekdota. Obstajajo konkretne sodbe, pri katerih so sodišča odločila, da je Furs šel predaleč:

• Vrhovno sodišče RS, X Ips 11/2024 (29. januar 2025): Furs je poskušal samovoljno preklasificirati delo samostojnih podjetnikov v zaposlitveno razmerje. Sodišče je odločilo, da je šlo za prekoračitev pooblastil in ignoriranje veljavne zakonodaje.

• Vrhovno sodišče RS, X Ips 4/2024 (18. september 2024): Furs je želel obdavčiti prodajo poslovnega deleža kot dohodek iz dela, ne kot kapitalski dobiček. Sodba je jasno zavrnila takšno prakso kot nezakonito.

In še več primerov, v katerih so bile njihove ovadbe, rubeži ali blokade razveljavljene – a šele po letih boja na sodišču.

Kljub sodbam Furs pogosto še naprej ignorira sodno prakso. Po domače povedano: »goni svoje«, ker lahko. Ker nima posledic. In ker ve, da boš ti v tem obdobju obupal, izgubil, plačal.

Tu pa se začne resna bolečina. Ker čeprav naj bi zakon veljal za vse enako, v praksi ni tako. Mali ljudje so pod drobnogledom, za vsak cent, za vsak datum. Ko pa gre za velike sisteme, korporacije, državne institucije, se stvari rešujejo potiho. Počasi. Z odvetniki. Z razumevanjem. Tam se išče rešitev, ne krivca.

To ni pravna država. To je sistem selektivne represije, pri kateri moč ni v zakonih, ampak v občutkih in presojah tistih, ki jih izvajajo.

Kdo je odgovoren?

Najbolj odgovorno je ministrstvo za finance, saj je Furs organ v njegovi sestavi. Če davčna uprava zlorablja moč, če ignorira sodbe sodišč, če deluje brez sorazmernosti in odgovornosti, potem mora za to odgovarjati tudi tisti, ki jo vodi.

Država ne more kaznovati, ne da bi sama spoštovala pravna pravila.

Svojo vlogo ima tudi ministrstvo za pravosodje, ki bi moralo poskrbeti, da imajo državljani na voljo učinkovita pravna sredstva, ko se znajdejo v sporu z državo. Pritožbe ne smejo trajati tri leta. Sodba ne sme priti šele takrat, ko si že brez posla. Inšpektor ne more biti absolutni razsodnik brez nadzora.

O tem pišem, ker se o tem ne govori dovolj. Ker se veliko ljudi boji spregovoriti, da ne bi imeli še več težav. In ker če se to lahko zgodi enemu, se lahko jutri zgodi tudi tebi. Ali tvoji ženi. Ali tvojemu sinu, ko bo nekega dne začel svoj mali posel.

Država mora imeti nadzor, ne sme pa imeti neomejene moči brez odgovornosti. Inšpektor ne sme biti sodnik. Pritožba ne sme trajati tri leta. In če že pride do napake, mora za to nekdo odgovarjati.

To ni zahteva po anarhiji. To je zahteva po pravičnosti. Po sistemu, v katerem tudi država odgovarja, ne le državljan.

Če tega ne uredimo, bo »pravna država« ostala le lep napis na pročelju, medtem ko v ozadju vlada tiha moč brez obrazložitve.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.