Samodrštvo v celofanu
Da se bo Golobova pravljica prej ali slej morala soočiti z realnostjo, je bilo pričakovano in neizogibno. Presenetljivo je, da se je to zgodilo s tako velikim fiaskom, ki se je po nekaj dneh »zdrsa« skoraj končal na urgenci. In to tako kmalu po nizu zmag, ki so njegovi stranki prinesle toliko političnega kapitala, kot ga že dolgo ni imela nobena posamezna sila.
V utopično normalni demokraciji bi bila sklicana vsaj kakšna izredna seja, če že ne bi zahtevali premierovega odstopa. Pri nas pa ne samo, da so kritike nenavadno pridušene in previdne – premier ne čuti niti toliko odgovornosti, da bi se pokazal pred javnostjo in položaj nemudoma sam razložil. Namesto tega v eter pošilja zveste podanike, ki z veliko megle in brez slabe vesti perejo njegovo ime, mu pojejo hvalospeve ali se celo posmehujejo obtožbam. Odgovornosti pa ne prevzema, ker mu je ni treba. Kajti Golob ima mandat ljudstva. In ta mandat razume absolutno.
Razume ga namreč tako, da je tudi odgovoren samo ljudstvu. Če ga to ljudstvo na odgovornost ne kliče, mu je pač ni treba prevzemati. Koalicijskim partnericam se ni treba zagovarjati, ker lahko tako ali tako samo skomignejo z rameni. Kljub vidnemu nelagodju predstavnikov SD in Levice v zadnji Tarči, ki sta se dobro zavedala resnosti položaja, so se prisiljene postrojiti. Politično so potisnjene v kot. Potem ko so se za pirovo zmago nad janšizmom sklenile žrtvovati Svobodi na čast, so se znašle na robu preživetja. In zdaj lahko samo stisnejo ustnice in molijo, da jih véliki vodja, ki so ga ustoličile, ne potisne v prepad.
Komentariat volivcev Gibanja Svoboda pod objavami z neverjetno lahkotnostjo upravičuje delovanje premiera in njegovih agentov. Ne le da je ravnal pravilno, ravnati bi moral še bolj neusmiljeno, pravila gor ali dol, ministrica pa, da mora pač vedeti, kje ji je mesto.
Vse to zato, ker je treba počistiti z »janšizmom«. Janšizmom, ki je postal krinka za vsakokratne politične apetite. Tako kot že v volilni kampanji marsikoga ni zanimalo, da so Golobove zahteve po strokovnosti in lustraciji protislovne, tako to marsikoga ne zanima sedaj, ko so se protislovne besede spremenile v protislovna dejanja. Pomembno je, da se preveri članske izkaznice in da pridejo naši.
Kakšni so ti »naši«, smo zdaj izvedeli. Poslušni in ubogljivi, nenačelni in prilagodljivi. »Spoštovana« ministrica, na katere strokovno delo so bili poslanci stranke, ki jo zdaj likvidira, še pred kratkim »ponosni«, za katere poštenost je poslanec SD bil pripravljen dati kar roko v ogenj, je očitno preveč neomajna. Tako zelo, da so jo čez noč na cedilu pustili vsi, ki so jo na interpelaciji brezprizivno podpirali, da zdaj, kot v neki bizarni burleski, njeni edini politični podporniki izhajajo iz stranke, ki jo je interpelirala, bivši kolegi pa ji v hrbet zabadajo nože.
Ni na tem mestu upravičeno vprašanje, ali bodo takšni »naši« poselili tudi druge institucije? Ali si je na tak način Golob ne nazadnje predstavljal neodvisnost javne radiotelevizije, ki naj bi jo z novim zakonom zagotovil? Ali bodo tudi na sestankih na RTV navzoči neznanci, ki bodo skrbeli, da bo neodvisen proces ravno prav odvisen? Ali bo zaupanje v funkcionarje, odgovorne za predlaganje novih svetnikov in jih imenuje vlada, vezano na njihovo dovzetnost za premierove sugestije? Obljube o spoštovanju neodvisnosti in strokovnosti institucij so čez noč ovenele v prazne marnje.
Dvomim, da bo to pretirano ganilo volilno telo Svobode. Ankete, ki jih je objavilo Delo, trenutno resda kažejo, da volivci premierovim potezam niso naklonjeni. A po spletnih komentarjih sodeč jih je nastop priljubljene predsednice državnega zbora, ki se bolj kot z vsaj navidez nepristranskim predstavljanjem zakonodajne oblasti ukvarja z advokaturo izvršne, v znatni meri prepričal. Erika Žnidaršič, ki je z raziskovalno ekipo svoje delo tokrat opravila brez senzacionalističnih trikov, ampak z ostrimi (pod)vprašanji, se je iz Slovenke leta spremenila v razrednega sovražnika številka ena.
Vedênje volivcev Roberta Goloba je pomembno proučiti, ker njegovega populističnega ozadja ne gre prezreti. Kot sem pisal že maja v članku »Populizem se s populizmom izbija«, vzrok za njegovo zmago ni bil v dodelanosti programa ali izjemnosti kadrov. Vzrok je bila prekanjena demagogija, ki je znala izkoristiti vse od protijanšističnega, protiestablišmentskega do proticepilskega sentimenta. In obratno je vzrok za Janšev neuspeh ironično prav njegova nepopularna nepopulističnost. Nima stika z večinskim volilnim telesom. Poraz desnega pola na referendumih je to samo potrdil. Pobudniki so povsem narobe izmerili temperaturo demosa. Namesto da bi ugotovili in prijali njegovim dejanskim željam in potrebam, godrnjajo, ko se ne vede tako, kot so si oni zamislili, da bi se moral. Diktature pa so brez podpore množic kratkotrajne.
Golob v nasprotju z Janezom Janšo nima samo zveste volilne baze, ima tudi večjo, širšo in, vsaj za zdaj, zagnano. V nasprotju z Janšo jo do potankosti razume. Dokler bo od njega pritekalo dovolj medu, se mu s takim širokogrudnim mandatom ni treba bati posledic ali skrbeti za politični bonton in podporo zaveznic. Tega se dobro zaveda. Zato si lahko privošči eklatantne prestopke, ki jih pri kom drugem ne bi tolerirali. V najhujšem primeru bo njegovo vmešavanje označeno pač za »politično napako«, kot da gre za tehnično podrobnost, v najboljšem primeru ga bo že v nekaj dneh potopila množica drugih novic.
Če mu uspe zadostno preusmeriti pozornost in afero prestati, ne da bi moral prevzeti kakršnokoli odgovornost, si bo volilno bazo še dodatno konsolidiral in zagotovil, da mu podobna mešetarjenja ne bodo škodila niti v prihodnje. Koalicijske stranke, ki bodo z molkom zastavile poslednjo integriteto – kot jo je v prejšnji vladi, zdaj po svojem lastnem priznanju, zastavila, denimo, NSi –, bodo postale še bolj odvisne od njegovih kapric. Ko bodo spoznale, da so vse bolj izrinjene, bodo v molčečem resentimentu kovale svoje maščevanje, vendar zavedajoč se, da jih vsaka očitna poteza proti ljubljenemu vodji lahko stane ljudsko podporo – in nazadnje parlamenta. Golobovi »naši« bodo tako postopno prevzeli krmila, pa če znajo krmariti ali ne, prepredli državni aparat s starimi novimi mrežami in zagotovili, da se Slovenija iz močvar klientelizma še dolgo ne bo pribredla do politične zrelosti.
Na take »zdrse« bi se lahko vsaj pripravili, če bi odrešeniku pod prste gledali od samega začetka. Če njegovih – zdaj vidimo, da simptomatičnih – izjav ne bi opravičevali z »vihravim značajem«. Zgodilo pa se nam je prav to, pred čimer sem maja želel posvariti: da smo utrujeni od boja in potolaženi od obljub zaspali.
Zdaj nam je spet potreben neki obad, da nas zbudi iz spanca in nas opomni, da kritično državljanstvo ni sezonsko delo, ampak ga je treba nenehno kultivirati. Zdaj ni čas za leporečje, za »previdne sodbe« in »dajanje priložnosti« vladi, katere lakomnost in samozadovoljno samoljubje se bohotita vsem na očeh. Če civilna družba proti metodam nove vlade ne bo nastopila enako ostro in neizprosno, če kolesarji ne bodo reaktivirali koles, koalicijski partnerji pa postavili demokratičnih načel pred oportunistično lojalnost, se bo nadaljevalo polzenje te naše nebogljene demokracije iz samodrštva trde roke v samodrštvo, zavito v celofan. Zato se je dobro spomniti Platonovega opozorila, da največje suženjstvo nastane iz najskrajnejše svobode.
***
Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
