Vsebinske zadrege pri jezikovnih orodjih o delu
Prispevek Pie Prezelj z naslovom Patriarhat, kapitalizem in kolonializem le različni obrazi istega procesa (Delo, 26. julija 2022, str. 14), v katerem je predstavila svetovnozgodovinsko študijo avtorice Andree Komlosy v prevodu Mojce Kranjc o razumevanju in pojmovanju dela ter oblik dela in delovnih odnosov v zadnjih osemsto letih, je vzbudil mojo pozornost iz več razlogov. Avtorica, ki je profesorica ekonomije in socialne zgodovine Univerze na Dunaju, se je v študiji namreč lotila ne le »oblik dela in delovnih odnosov, temveč tudi jezikovnih orodij, s katerimi razmišljamo in razpravljamo o delu«.
Na enem od teh kolokvijev (Lyon, 2002), ki sem se jih udeležil – nekajkrat tudi kot usmerjevalec dela katere od sekcij s približno 30 udeleženci –, se je uvodna govornica, Francozinja, lotila prav iste uvodne teme kot avtorica Andrea Komlosy: družbenega razumevanja dela skozi razliko med besedama labour in work v angleščini. Beseda labour naj bi se po mnenju avtorice nanašala na težaško delo, ki ga sužnji, tlačani, mezdni delavci in ženske trpijo pod razrednim ali patriarhalnim nasiljem, … (beseda) work pa naj bi označevala delo za svobodne državljane, aristokracijo ali buržoazijo. Po mnenju Prezljeve se v slovenščini oboje združuje v besedi delo.
Omenjena uvodna govornica pa je udeležencem kolokvija problematiko uporabe teh dveh angleških besed predstavila nekoliko drugače: beseda work naj bi res predstavljala slovensko razumevanje dela kot opravila, nasprotno pa pri angleški besedi labour stopa v ospredje poudarek na delovni sili kot konkretnih umskih in telesnih sposobnostih oziroma lastnostih zaposlencev oziroma na nosilcih te sile: delavcih ali zaposlencih. In tu se soočimo s prvo zadrego, pri kateri naša občila skoraj redno delajo napako. Glede na predstavljeno razlago je namreč pravilno pisati in govoriti le o trgu delovne sile, ne o trgu dela. Trgi se namreč vedno poimenujejo po blagu, za katero kupec daje denar. To pa so seveda sposobnosti ali zmožnosti zaposlencev (= delovna sila), s katerimi v delovnem procesu v delovnem času bolje ali slabše ravnajo ravnatelji (ang. human resources management). S tem seveda ne oporekam zgodovinski razlagi avtorice, ampak razliko med pojmoma zgolj predstavljam z vidika sodobnega časa. Ob tem si verjetno ni težko zamisliti, da je laburistična stranka v Združenem kraljestvu prej stranka nosilcev delovne sile vseh vrst kot zgolj nosilcev težaškega dela.
Glede na predstavitev Pie Prezelj avtorica v nadaljevanju piše o sodobni problematiki delovnih praks, delovnih odnosov, konfliktov in izkoriščanja. Nekoliko – za koga drugega, ne pa zame – se prevajalka (ali avtorica?) znajde v drugi zadregi, saj zlagoma – za koga neopazno – preide od omenjanja delovnih odnosov k omenjanju delovnih razmerij in te razlike ne pojasni. To me seveda ne preseneča, saj si o natančni uporabi izrazov »delovni odnosi« in »delovna razmerja« nisva povsem blizu tudi z mojim prijateljem dr. Rudijem Rozmanom, ki je sicer nesporno prvo ime vsebinskih razprav o ravnateljevanju v Sloveniji v XXI. stoletju. Avtorica se loteva »primerjave različnih delovnih razmerij (s posebnim poudarkom na njihovih povezavah) ter … uporablja kronološki prikaz časovnih prerezov, ki obravnavajo sočasnost in kombinacije delovnih razmerij v določenem obdobju«.
Zato si kaže odgovoriti na vprašanje, ali obstaja razlika med obema pojmoma: (delovnim) odnosom in razmerjem. Sam sem iskal odgovor v smeri občutkov ali prepričanj, ki jih v formalnih združbah, kot so podjetja in zavodi, vključeni zaposlenci vnašajo v razmerje. Občutki so namreč različni, so pa posledica takšnega ali drugačnega, na primer formalnega, neformalnega, čustvenega, gmotnega, odklonilnega, sodelovalnega, prezirljivega, podcenjevalnega, precenjujočega, posmehljivega, spoštljivega, strokovnega in podobnega, odnosa, ki ga sodelujoči kažejo v medsebojnem součinkovanju in s tem odnosu. Če povzamem Hitta in druge (2008), je odnos (v izvirniku, ang. attitude) kot trajajoče miselno stanje pripravljenosti čutiti in vesti se naklonjeno ali neprijazno do določene osebe, stvari ali zamisli predvsem vložek v razmerje in manj njegova posledica. Razmerje samo pa je stanje ali proces trajnejše soodvisnosti in ravni povezljivosti med sodelujočimi, pogojeno tako z odnosom sodelujočih kot z dejavniki razmer (vrednote, zaupanje, interesi, cilji, pogoji, sposobnosti, soodvisnosti).
Zakonodaja zato povsem logično uporablja izraz »delovno razmerje« in ne »delovni odnos«. Slednji je v »ljudskem« jeziku najbrž posledica poenostavljenega »prevajanja« iz nekdanje srbohrvaščine. Sam sem si pri iskanju razlike med obema izrazoma pomagal tudi z naslednjo življenjsko resnico: tudi po tem, ko sta starša uradno prekinila zakonsko razmerje, sta se že zaradi otrok trudila ohraniti dober odnos. Prav tako je jasno, da ljudje nimamo razmerja do umetniške slike ali ideologije, imamo pa lahko odnos do katerekoli od njiju.
Obe zadregi omenjam tudi zato, ker se nerazčiščeno razumevanje razlik med posameznimi ekonomskimi in organizacijskimi izrazi za pojme kaže pri nas še na najmanj enem občutljivem področju: oblikovanju osebnih dohodkov iz dela. Zaposlenci v združbah te dohodke pridobivajo iz tistega dela dodane vrednosti, ki jim je v delitvi namenjena. Več o ustvarjanju in usmerjanju dodane vrednosti naj si predvsem poklicani (politiki) zato nujno preberejo v najnovejši znanstveni monografiji dr. Živka Berganta (2022) Zavedanje družbene odgovornosti in posledice s podnaslovom Ekonomika na podlagi dodane vrednosti. V načelu naj bi bil dohodek zaposlenca iz dela, ki poleg plače lahko vključuje še nekatere kategorije, povezan z zaposlenčevim prispevkom k dodani vrednosti.
Ta prispevek se v združbah kaže v izvedbi koristnih (delovnih) nalog, ki jih opravljajo zaposlenci, s čimer praviloma prispevajo k ustvarjeni dodani vrednosti. Delovna naloga kot organizacijska kategorija je v nasprotju z opravili in delovnimi mesti opredeljena z največ določili, in sicer z izvajalcem, sredstvom dela, prostorom, kakovostjo dela, načinom dela, namenom in časom (podrobneje o tem v nagrajenem znanstvenem delu Filipa Lipovca Razvita teorija organizacije, 1987, str. 74).
To pa pomeni, da je nepravilno povezovati zaposlenčev dohodek iz dela z delovnim mestom, ki ga nekdo »zaseda«, saj ta »zasedba« ne bi smela biti nikakršno jamstvo, da je zaposlenec upravičen do določenega dohodka iz dela zgolj iz naslova razporeditve na delovno mesto. V slovenskem javnem sektorju je zato prav vezava plače in drugih koristi na »zveličavno« delovno mesto tista čer, zaradi katere je enotni sistem plač predmet stalnih upravičenih ter neupravičenih trenj in zahtev. S smiselno povezavo osebnih dohodkov iz dela z (dodano) vrednostjo opravljenih nalog bi bila tako odpravljena še ena vsebinska zadrega.
Vse pa kaže, da si odprave te zadrege marsikdo ne želi in se problematika plač v našem javnem sektorju zato ohranja in zaostruje. Nesporno drži, da je uresničevanje omenjene povezave strokovno zahtevnejše kot jalovo »strokovno« prerekanje o plačah, od katerega imajo koristi številni, ki razpravo o bolje organiziranih delovnih procesih in doseženih delovnih učinkih v javnem sektorju tako spretno potiskajo na stranski tir. Zaradi takih zadreg, navidezno izraznih, v resnici pa še kako vsebinskih, seveda izgubljamo vsi državljani.
***
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
