Možgani na begu
Na javnem skladu se menda zavedajo, da so njihovi togi pravilniki in pavšalno obravnavanje štipendistov neživljenjski in krivični. A zakaj se potem nič ne spremeni?
Odpri galerijo
Iskanje priložnosti zunaj državnih meja je torej za mlade imperativ. Iluzorno je pričakovati, da bo majhna in gospodarsko šibka Slovenija lahko zadržala ves doma izšolani visoko izobraženi kader. FOTO: Voranc Vogel/delo
Po zadnjih podatkih statističnega urada selitveni prirast državljanov Slovenije v prvem četrtletju 2018 ostaja negativen. Kljub ugodnim gospodarskim razmeram se torej več Slovencev iz Slovenije odseli kot pa vanjo priseli. Ker statistika pravi, da se v tujino izseljujejo predvsem mladi med 25. in 34. letom starosti, pogosto višje in visoko izobraženi, se je v javnosti uveljavila teza, da je treba temeljni vzrok za odseljevanje iskati v pomanjkanju primernih stalnih zaposlitev doma. To je res, a slika je vendarle nekoliko bolj zapletena.
Vsaj izseljevanje v enoten evropski trg ni mogoče nujno razumeti kot negativen trend, če tisti, ki odhajajo, ohranjajo stik z domovino, ta pa aktivno išče načine, kako bi jih, ob primernem času, privabila nazaj domov. Ne nazadnje je vsaj za mojo generacijo in tiste, ki prihajajo, odseljevanje v države EU vse bolj razumljeno kot del notranjih migracij, ne pa odhajanje na tuje. Slovenija ima poleg tega v primerjavi s preostalimi evropskimi državami nadpovprečen delež visoko izobraženih iskalcev prve zaposlitve, katerih karierne možnosti so med Alpami in Jadranom zelo omejene.
Iskanje priložnosti zunaj državnih meja je torej za mlade imperativ. Iluzorno je pričakovati, da bo majhna in gospodarsko šibka Slovenija lahko zadržala ves doma izšolani visoko izobraženi kader. Tistim najsposobnejšim in najinovativnejšim bodo zunaj vedno lahko ponudili boljše pogoje dela in višje plače. Toda to ni vzrok za obup, saj vedno obstaja možnost, da izgubljene kadre nekoč privabimo nazaj v domače loge.
Kljub temu je država upravičeno zaskrbljena zaradi izgube intelektualnega potenciala. Izziv je velik, rešitve pa nikakor ne preproste. Gotovo pa nam ne bo v pomoč prisila. Kot nekdanji štipendist Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije vem, da se ta ne obnese.
Leta 2012 sem se odpravljal na enoletni magistrski študij v Veliko Britanijo. Britanski Arts and Humanities Research Council je plačal mojo šolnino, z življenjskimi stroški pa sem se moral znajti sam. Ker svojih prihrankov nisem imel, sem pomoč iskal na javnem skladu, ki uspešnim študentom vsako leto podeljuje štipendije Ad futura za študij v tujini.
Ta je bila sredstvo v sili. Prijavitelje nasploh, ne le mene, je takrat motilo, da so bili rezultati razpisa vedno znani šele nekaj mesecev po začetku študijskega leta. V praksi je to pomenilo, da ste na razpisu lahko kandidirali le, če ste že imeli dovolj denarja, s katerim ste lahko krili šolnino, najeli stanovanje in bili pripravljeni bodisi preživeti v tujini z lastnimi sredstvi bodisi predčasno zaključiti študij, če bi bili na razpisu, kjer konkurenca ni bila majhna, neuspešni. Ne vem, ali so to sistemsko napako, ki uspešne, a preveč preudarne študente brez finančnega zaledja, avtomatično diskvalificira, odpravili ali ne.
A zanimivejši je člen pogodbe o štipendiranju, ki predvideva, da mora štipendist po zaključku izobraževanja skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji, in sicer s polnim delovnim časom, ki mora trajati vsaj toliko let, kolikor študijskih let je trajalo prejemanje štipendije. Če študent zaposlitve ne najde, se mora prijaviti v evidenco brezposelnih na zavodu za zaposlovanje. V nasprotnem primeru je treba štipendijo vrniti.
Pogodbe o štipendiranju po navadi sicer zahtevajo zgolj uspešen zaključek študija, a v Ad futuri je drugače. Ta je namreč namenjena »inovativnim in samoiniciativnim študentom«, ki naj bi nekoč »s svojim delom pomembno pripomogli h gospodarskemu in tehnološkemu razvoju Republike Slovenije«. Čeprav se v teh razpisnih obrazcih podiplomski študent humanistike težko prepozna, se vendarle zdijo utemeljene. Država si s tem zavaruje hrbet; če finančno podpre prijaviteljev študij v tujini, potem je prav, da ta svoje znanje in izkušnje deli s svojo domovino. A žal so se te najprej razumne obveznosti izkazale za neznosen jarem.
Ker po koncu magisterija doma s službo ni bilo nič – takrat smo bili še v recesiji – sem se čez nekaj mesecev spet vrnil v Anglijo. Tokrat na doktorski študij, a brez pomoči javnega sklada; podprli so me predvsem tuji štipenditorji, britanski in nemški. Po petih letih, najdaljšem mogočem odlogu pogodbenih obveznosti, pa me je javni sklad spet pocukal za rokav. Zahtevali so bodisi pogodbo o delovnem razmerju s slovenskim delodajalcem bodisi potrdilo o prijavi v evidenco brezposelnih. Ker zadnjih šest mesecev nisem iskal zaposlitve niti vegetiral na zavodu, ampak dan za dnem garal na angleškem severu in zaključeval svojo dizertacijo, jim omenjenih dokumentov seveda nisem mogel predložiti.
Javnega sklada moje življenjske in socialne okoliščine, o katerih sem jim izčrpno pripovedoval, niso nič zanimale. Sklicevali so se le na zakone in pravilnike. Ker obveznosti nisem izpolnjeval, so pogodbo razdrli in mi poslali zahtevek za vračilo štipendije. Znesek je moral biti poravnan v tridesetih dneh, čeprav ga kot novopečeni doktor, ki se trenutno preživlja s prekarnimi oblikami dela in hitro kopnečimi prihranki, niti v sanjah ne morem pokriti. Prav mi je, kaj sem pa sili na tuje.
Javni sklad se z begom možganov, ki jim sicer sami pomagajo do izobrazbe, spopada tako, da svojim štipendistom zaukaže vrnitev domov in takojšnjo zaposlitev. Da v Sloveniji redne službe ne rastejo kot gobe po dežju, še manj pa za doktorje literarnih ved, nikogar kaj dosti ne zanima. Za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti je dovolj, da kelnarite; pomembno je le, da imate sklenjeno delovno razmerje. Delo, ki ga opravljate zunaj redne zaposlitve, je za javni sklad brezpredmetno. Če, na primer, pišete, prevajate in objavljate prek avtorske pogodbe in tako vendarle delite s slovensko javnostjo svoje ideje, znanje in izkušnje, vam to ne bo prav nič pomagalo v boju z neusmiljenim členi pogodbe.
Na javnem skladu se menda zavedajo, da so njihovi togi pravilniki in pavšalno obravnavanje štipendistov neživljenjski in krivični. A zakaj se potem nič ne spremeni? Zakaj se odgovorni ne zavzemajo za spremembe pravilnikov in bolj individualno obravnavo štipendistov? Javni sklad bi lahko plodneje sodeloval pri vzpostavljanju ugodnih razmer za zaposlovanje v tujini izšolanih štipendistov brez nepotrebne prisile. Prihodnjim štipendistom bi lahko prihranili razočaranja in živčne vojne. Tistim, ki se pač ne morejo takoj vrniti, pustimo vrata priprta, namesto da jim domovino do konca zagrenimo.
Za konec še absurdni obrat, vreden Kafkine beležnice. Čeprav mi je bilo še pred tremi meseci naloženo, da se moram nujno zaposliti doma, prinesti svoje znanje med šentflorjance in upravičiti prejemanje davkoplačevalskega denarja, je zdaj povsem drugače. Zdaj me javni sklad neuradno spodbuja k iskanju zaposlitve na Otoku, tako bom namreč lažje odplačeval svoj dolg. Najbrž se razume, da so moji možgani zdaj dokončno na begu.
***
Gašper Jakovac, literarni zgodovinar, živi in dela v Angliji
Vsaj izseljevanje v enoten evropski trg ni mogoče nujno razumeti kot negativen trend, če tisti, ki odhajajo, ohranjajo stik z domovino, ta pa aktivno išče načine, kako bi jih, ob primernem času, privabila nazaj domov. Ne nazadnje je vsaj za mojo generacijo in tiste, ki prihajajo, odseljevanje v države EU vse bolj razumljeno kot del notranjih migracij, ne pa odhajanje na tuje. Slovenija ima poleg tega v primerjavi s preostalimi evropskimi državami nadpovprečen delež visoko izobraženih iskalcev prve zaposlitve, katerih karierne možnosti so med Alpami in Jadranom zelo omejene.
Iskanje priložnosti zunaj državnih meja je torej za mlade imperativ. Iluzorno je pričakovati, da bo majhna in gospodarsko šibka Slovenija lahko zadržala ves doma izšolani visoko izobraženi kader. Tistim najsposobnejšim in najinovativnejšim bodo zunaj vedno lahko ponudili boljše pogoje dela in višje plače. Toda to ni vzrok za obup, saj vedno obstaja možnost, da izgubljene kadre nekoč privabimo nazaj v domače loge.
Kljub temu je država upravičeno zaskrbljena zaradi izgube intelektualnega potenciala. Izziv je velik, rešitve pa nikakor ne preproste. Gotovo pa nam ne bo v pomoč prisila. Kot nekdanji štipendist Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije vem, da se ta ne obnese.
Leta 2012 sem se odpravljal na enoletni magistrski študij v Veliko Britanijo. Britanski Arts and Humanities Research Council je plačal mojo šolnino, z življenjskimi stroški pa sem se moral znajti sam. Ker svojih prihrankov nisem imel, sem pomoč iskal na javnem skladu, ki uspešnim študentom vsako leto podeljuje štipendije Ad futura za študij v tujini.
Ta je bila sredstvo v sili. Prijavitelje nasploh, ne le mene, je takrat motilo, da so bili rezultati razpisa vedno znani šele nekaj mesecev po začetku študijskega leta. V praksi je to pomenilo, da ste na razpisu lahko kandidirali le, če ste že imeli dovolj denarja, s katerim ste lahko krili šolnino, najeli stanovanje in bili pripravljeni bodisi preživeti v tujini z lastnimi sredstvi bodisi predčasno zaključiti študij, če bi bili na razpisu, kjer konkurenca ni bila majhna, neuspešni. Ne vem, ali so to sistemsko napako, ki uspešne, a preveč preudarne študente brez finančnega zaledja, avtomatično diskvalificira, odpravili ali ne.
A zanimivejši je člen pogodbe o štipendiranju, ki predvideva, da mora štipendist po zaključku izobraževanja skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji, in sicer s polnim delovnim časom, ki mora trajati vsaj toliko let, kolikor študijskih let je trajalo prejemanje štipendije. Če študent zaposlitve ne najde, se mora prijaviti v evidenco brezposelnih na zavodu za zaposlovanje. V nasprotnem primeru je treba štipendijo vrniti.
Pogodbe o štipendiranju po navadi sicer zahtevajo zgolj uspešen zaključek študija, a v Ad futuri je drugače. Ta je namreč namenjena »inovativnim in samoiniciativnim študentom«, ki naj bi nekoč »s svojim delom pomembno pripomogli h gospodarskemu in tehnološkemu razvoju Republike Slovenije«. Čeprav se v teh razpisnih obrazcih podiplomski študent humanistike težko prepozna, se vendarle zdijo utemeljene. Država si s tem zavaruje hrbet; če finančno podpre prijaviteljev študij v tujini, potem je prav, da ta svoje znanje in izkušnje deli s svojo domovino. A žal so se te najprej razumne obveznosti izkazale za neznosen jarem.
Ker po koncu magisterija doma s službo ni bilo nič – takrat smo bili še v recesiji – sem se čez nekaj mesecev spet vrnil v Anglijo. Tokrat na doktorski študij, a brez pomoči javnega sklada; podprli so me predvsem tuji štipenditorji, britanski in nemški. Po petih letih, najdaljšem mogočem odlogu pogodbenih obveznosti, pa me je javni sklad spet pocukal za rokav. Zahtevali so bodisi pogodbo o delovnem razmerju s slovenskim delodajalcem bodisi potrdilo o prijavi v evidenco brezposelnih. Ker zadnjih šest mesecev nisem iskal zaposlitve niti vegetiral na zavodu, ampak dan za dnem garal na angleškem severu in zaključeval svojo dizertacijo, jim omenjenih dokumentov seveda nisem mogel predložiti.
Javnega sklada moje življenjske in socialne okoliščine, o katerih sem jim izčrpno pripovedoval, niso nič zanimale. Sklicevali so se le na zakone in pravilnike. Ker obveznosti nisem izpolnjeval, so pogodbo razdrli in mi poslali zahtevek za vračilo štipendije. Znesek je moral biti poravnan v tridesetih dneh, čeprav ga kot novopečeni doktor, ki se trenutno preživlja s prekarnimi oblikami dela in hitro kopnečimi prihranki, niti v sanjah ne morem pokriti. Prav mi je, kaj sem pa sili na tuje.
Javni sklad se z begom možganov, ki jim sicer sami pomagajo do izobrazbe, spopada tako, da svojim štipendistom zaukaže vrnitev domov in takojšnjo zaposlitev. Da v Sloveniji redne službe ne rastejo kot gobe po dežju, še manj pa za doktorje literarnih ved, nikogar kaj dosti ne zanima. Za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti je dovolj, da kelnarite; pomembno je le, da imate sklenjeno delovno razmerje. Delo, ki ga opravljate zunaj redne zaposlitve, je za javni sklad brezpredmetno. Če, na primer, pišete, prevajate in objavljate prek avtorske pogodbe in tako vendarle delite s slovensko javnostjo svoje ideje, znanje in izkušnje, vam to ne bo prav nič pomagalo v boju z neusmiljenim členi pogodbe.
Na javnem skladu se menda zavedajo, da so njihovi togi pravilniki in pavšalno obravnavanje štipendistov neživljenjski in krivični. A zakaj se potem nič ne spremeni? Zakaj se odgovorni ne zavzemajo za spremembe pravilnikov in bolj individualno obravnavo štipendistov? Javni sklad bi lahko plodneje sodeloval pri vzpostavljanju ugodnih razmer za zaposlovanje v tujini izšolanih štipendistov brez nepotrebne prisile. Prihodnjim štipendistom bi lahko prihranili razočaranja in živčne vojne. Tistim, ki se pač ne morejo takoj vrniti, pustimo vrata priprta, namesto da jim domovino do konca zagrenimo.
Za konec še absurdni obrat, vreden Kafkine beležnice. Čeprav mi je bilo še pred tremi meseci naloženo, da se moram nujno zaposliti doma, prinesti svoje znanje med šentflorjance in upravičiti prejemanje davkoplačevalskega denarja, je zdaj povsem drugače. Zdaj me javni sklad neuradno spodbuja k iskanju zaposlitve na Otoku, tako bom namreč lažje odplačeval svoj dolg. Najbrž se razume, da so moji možgani zdaj dokončno na begu.
***
Gašper Jakovac, literarni zgodovinar, živi in dela v Angliji
